Mateja Hrastar

4. 12. 2000  |  Mladina 49  |  Politika

Bankomat za umetnike

Nacionalni kulturni program in nova ministrica

Andreja Rihter, nova ministrica za kulturo

Andreja Rihter, nova ministrica za kulturo
© Denis Sarkić

V bistvu smo Slovenci hecen narod. Nekam v podzavest so nam vcepili idejo o vsemogočnosti kulture in umetnosti kot edinih elementov, ki so nam zagotovili obstoj na tem svetu. In kulturo na državni ravni še vedno slavimo z vso potrebno patino in vzvišenostjo. Po drugi strani pa se s kulturo kot sistemom ukvarjamo v najboljšem primeru enkrat na leto - na dan pesnikove smrti. Ampak letos je vse drugače. Morda zato, ker je okrogla obletnica pesnikovega rojstva in smo hoteli kulturo, to nacionalno svetinjo, še posebej počastiti. Naenkrat je po zaslugi politikov postala tema s prvih strani časopisov in prvih minut tv poročil. In to ne kultura z velikim K, temveč kulturna politika. Na veliko veselje kulturnih novinarjev, ki nikakor ne morejo biti tako veliki frajerji kot njihovi notranjepolitični kolegi. Ker kaj je lahko bolj duhamornega kot večno ponavljajoče se razpravljanje o pomenu jezika, muzejev, filma, o razdeljevanju financ in nacionalnem kulturnem interesu in drugih temah kulturne politike.

Razloga za obsedeno refleksijo o kulturi sta bila dva. Prvi je bil sedaj že bivši kulturminister Rudi Šeligo, ki je zvest svojemu narodnemu poslanstvu, skupaj s sodelavci, na svitlo dal Nacionalni kulturni program in s tem začel razburljivo dramo nacionalnih razsežnosti. Drugi moment afirmacije kulture je bilo Drnovškovo trmasto iskanje ženske, ki se je sprevrglo v burlesko s kančkom limonade. Vsakih nekaj ur je bilo v igri drugo ime, kar je kulminiralo z nominacijo Jane Kolar, zaradi česar je bila predstavnikom ljubljanske alterscene osemdesetih tista sobota neverjetno zabavna: "Kaj ni to tista visoka črna manekenka?" so se spraševali. Ja, to je tista visoka črna manekenka. Še kar nerodna zadeva. Pa ne zaradi manekenstva - saj je bila Manca Košir v mladih letih tudi manekenka - temveč zaradi zagovornikov ženskih kvot v politiki. Namreč zakaj neki bi morala biti ravno kulturna ministrica? Zakaj ne bi imeli notranje ministrice? To dilemo bi lahko interpretirali kot neenakopravnost žensk, češ kultura je manj vredna kot policija, zato naj jo imajo ženske. Pa vendar nam tumbajo, da je kultura vrhunec eksistence našega naroda.

Prosti spis

Kar je res. Če preberete Nacionalni kulturni program v lepi modri trdi vezavi, ki ga je v nakladi nadpovprečne pesniške zbirke tisočih izvodov izdala založba Nova revija. Štekate? Novorevijaši-Rudi Šeligo, zlati dečki!

Pacanje Nacionalnega kulturnega programa (NKP) se vleče že leta. V bistvu je bil le Šeligo dovolj smel, da je lansiral dokument, za katerega so vsi prejšnji ministri vedeli, da bo povzročil plaz razprav, polemik, gneva, pljuvanja ... In ga je. S to pripombo, da če ne drugega, je predlog NKP-ja dosegel vsaj to, da se je pluralizirala kulturniška srenja. Ja, tudi sinovi in hčere slovenskega naroda poslej niso imuni na delitev na naše in vaše. Kako? Zelo preprosto: okrogle mize in javne razprave o NKP-ju se organizirajo striktno znotraj določenega kroga kulturnikov. Novorevijaši so imeli svojo najprej na tiskovki ob izdaji knjige in potem še v Slovenski matici, ko naj bi "strokovna in širša javnost dala zeleno luč" za program. Kjer so seveda hvalili svoje dete. Lojze Lebič, eden izmed očetov NKP-ja, je rekel, da predloga "ne more narediti nekdo, ki ni sposoben doživljati slovenske identitete". Kar bi tako zelo banalno pomenilo, da metelkovci, ki se prav nič ne strinjajo s predpostavkami NKP-ja, ne čutijo pripadnosti plemenu Slovencev. Silvester Gaberšček, državni sekretar na ministrstvu za kulturo, je za NKP zatrdil, da je "majniška deklaracija slovenskega naroda". Janez Dular, eden izmed bivši kulturnih ministrov, pa, da je NKP treba čim prej realizirati, ker določa tudi Urad za slovenski jezik: "Le tako bo možno urediti jezikovno šlamparijo in zmedo pri nas." In če Janko Kos k temu še doda, da NKP ustreza sredinski politični opciji, ker tako ali tako ne bo mogoče doseči konsenza med levo in desno politično opcijo, je sleherniku jasno, da je kulturna politika najprej stvar politike, šele potem stvar kulture in kulturnikov.

Zato so še bolj v prazno zvenele beseda na drugi javni razpravi, ki jo je organizirala revija Maska in na kateri so se zbrali predstavniki "leve" kulturniške opcije. Ne, tukaj NKP-ja niso hvalili. Očitali so mu celo diskriminatornost, diletantstvo, birokratizem, skratka bil naj bi popolnoma brezvezen papir. Kot opravičevalec postopkov je nastopil Ivan Pal, predstavnik ministrstva, ki je takoj na začetku zatrdil, da javne razprave o NKP-ju ni bilo, ker "ima ministrstvo veliko izkušenj s pridobivanjem mnenj in bi bilo popolnoma iluzorno pričakovati, da bi sredi avgusta lahko organizirali artikulirano mnenje strokovne javnosti". Ja, ja, saj vemo, da je imel literat omejen mandat. In zdi se nam tudi, da je še prej, ko je bil predsednik vladnega sveta za kulturo, razpravo o NKP-ju umaknil z dnevnega reda, češ da bo čez poletje pripravil nov predlog. On ga je, svet pa ni nikoli razpravljal o NKP-ju, čeprav je bilo to eno njegovih osnovnih poslanstev. Vlada je predlog NKP-ja potrdila brez posvetovanja s svetom. Ampak to so zgolj formalne zagate.

Take bolj življenjske so podali kulturniki in kulturnice. Gregor Tomc je denimo zagovarjal interes pop kulture: "NKP se zavzema za zaščito elite in diskriminacijo pop kulture." In se spotaknil ob razdelitev na visoko umetnostno in nizko neumetnostno glasbo. Marina Gržinić je izpostavila nepotreben zasuk v zastarelo pojmovanje meščanske kulture, čezmerno institucionalizacijo in divjo decentralizacijo: "Če se ta izhodišča ne bodo redefinirala, to pomeni birokratizacijo kulture brez inovativnosti." Zdenka Badovinac se je spotaknila ob muzej slovenske umetnosti, češ zakaj, saj že Moderna galerija, katere direktorica je, opravlja te naloge, samo še malo več sredstev nam dajte in malo več prostora, pa bomo največji frajerji v državi. Jurij Krpan, vodja galerije Kapelica, je predlog vehementno zavrnil kot "pospravljanje predala, na hitro napisan prosti spis". Vsi po vrsti so se spotikali ob trditev, da se NPK zavzema za "dinamično uravnovešenost med tradicijo in moderno". Kaj je tradicija in kaj moderna, je pa vprašanje, o katerem se vsake kvatre sporečejo tudi teoretiki kulture. Le Aleš Čar, mladi literat, je sicer povedal, da je NPK poln neumnosti, ampak je načeloma kul, ker ga je napisal literat. In oni, literati, že vedo, kako je biti zagozden med leve in desne, ki jih nenehno napadajo, oni pa se zavzemajo le za ureditev podstati za normalno ustvarjanje. Se pravi državnih subvencij.

Saj za to gre. Za denar. Te visokoleteče besede o kulturnem nacionalnem pomenu so floskule. Tisti del NKP-ja, ki zadeva finance, pa je res odpravljen tako na hitro. Pa je tu kleč spora. V razporeditvi kulturnih ustanov v mrežo izvajalcev kulturnih programov. Kajti od tega je odvisno, ali bo neka institucija dobila veliko ali malo državnega denarja. In popolnoma normalno je, da bi vsak rad več, in kulturnikom je prav vseeno, če NKP predvideva dvig proračunskega deleža za kulturo s sedanjih 2,04 na 2,46 odstotka, če večjega deleža ne bodo dobili njihovi programi. Saj kulturniki ministrstva ne potrebujejo za kreacijo in ideje o projektih, ampak za finančno realizacijo idej. Kot kakšen dobro založen bankomat.

Kakorkoli: NKP v taki obliki je Šeligova louvrska piramida. Spomenik trajne vrednosti. Joj, groza, tudi egiptovske piramide so izpostavljene procesu erodiranja.

Ona

Toda ker v koalicijski pogodbi piše, da si bo vlada prizadevala za "nadaljevanje priprave in sprejema Nacionalnega kulturnega programa", ga je vseeno vredno vzeti v obzir. Čeprav je Združena lista med pogajanji menda nasprotovala NKP-ju v sedanji obliki, češ da se mora vrniti nazaj v javno razpravo, ne pa da po hitri vladni intervenciji že čaka na parlamentarno razpravo.

Zato nas je toliko bolj zanimalo, kaj ima povedati nova ministrica za kulturo Andreja Rihter. In smo šli na predstavitev pred parlamentarnim odborom za kulturo, šolstvo, mladino in šport. Da smo muzealko in zgodovinarko iz Celja prvič videli v živo. Direktorico Muzeja novejše zgodovine v Celju in predsednico Skupnosti slovenskih muzejev. Je mar samo naključje, da so muzeji tako izpostavljena tema Nacionalnega kulturnega programa?

Da je zgodovinarka, je bilo slišati že v uvodnem govoru. S tako zavzetostjo je odborcem razlagala zgodovino naselitve slovenskega plemena. Ne, resno - kratko predavanje o zgodovini Slovencev od prazgodovine do Cankarja. "Morala sem povedati nekaj o zgodovini." Ta uvod je bil menda všeč samo Janezu Podobniku, ki se ji je za izrečene besede toplo zahvalil. Nas, hudobe realne, pa je bolj zanimalo, kaj bo storila z zakonom o knjižničarstvu, ki je v pripravi; z zakonom o medijih, ki je v proceduri, pa je kritična javnost zahtevala krepke popravke; s spremembami krovnega kulturnega zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi; in nenazadnje, kaj bo z vračanjem nacionaliziranih objektov in na sploh z odnosom ministrstvo-cerkev. Hm, smo malo potrpeli, spili kavo in dočakali.

Kot svojo prednost je izpostavila to, da je ženska, ker ženske se menda raje pogajajo in veliko poslušajo, "vloga ministra pa je veliko usklajevanja in pogovarjanja". Samo Bevk, eden izmed kandidatov za ministra, je pripomnil, da menda je pa res boljše, da je na tem položaju ženska. In tudi za NKP je napovedala, da bo predmet široke javne razprave. Ko jo je Majda Širca, nesojena kulturna ministrica, vprašala, kako misli predlog vrniti iz parlamentarne procedure v javno razpravo, se je odgovoru diplomatsko izognila. Je pa pokritizirala NKP, češ da nima instrumentov finančne konstrukcije programa in da bi moralo biti urejeno sistemsko financiranje, vključno z redefiniranjem decentralizacije financiranja, ki je del finančnega bremena preneslo na lokalne skupnosti.

O medijih se še poučuje, ve pa, da bi morali zakonodajo približati Evropi. Zavzema se, da bi v šole uvedli nekakšno kulturno vzgojo, ki bi bila "toliko vredna kot matematika". Na vprašanje o prenehanju obnavljanja sakralnih spomenikov se je samo nasmehnila in rekla, da jih bodo še obnavljali. Za Betnavo pravi, da je sedaj že prepozno. Za dvorec Dornava, da naj lokalna skupnost pripravi program, ki bo kaj več kot nekaj koncertov, in potem ga bodo lahko imeli. Franc Pukšič, ki je izpostavil Dornavo, ni bil zadovoljen z odgovorom. Niti z obljubo, da se bodo že zmenili. Bogdanu Baroviču, SNS, je razložila, da venetoslovja ne bo posebno podpirala. Je pa sumljivo veliko poudarjala, da bodo na ministrstvu potrebne določene kadrovske okrepitve in spremembe, nikakor pa ni hotela slišati pripombe Toneta Partljiča, da je slišal govorice, da so okosteneli kadri na ministrstvu še iz pred-pred-predprejšnjih časov.

Po eni uri floskul so jo poslali v lobi - da se nauči lobirati za večji delež proračuna? - in glasovali. Brez ekscesov: 17 za, noben proti. Dolgčas.

povezava