Urša Matos

4. 12. 2000  |  Mladina 49  |  Politika

Zakon elite

Mestna oblast podpira kršitve javnih natečajev

Nagrajeni projekt

Nagrajeni projekt
© Miha Fras

Ljubljana bo dobila novo poslovno-parkirno hišo Šarabon s približno tisoč parkirnimi mesti. Stala bo na vogalu Zaloške in Njegoševe ulice v neposredni bližini Kliničnega centra, njena izvedba pa naj bi proračun po grobi oceni poznavalcev stala vsaj štiri milijarde tolarjev. Glede na stisko s parkirnimi prostori v središču mesta je zamisel kljub visoki ceni briljantna. Precej manj briljanten pa je način izbire idejnega načrta za gradnjo. Ocenjevalna žirija, v kateri so sedeli arhitekti in predstavniki mestnih oblasti, si je namreč v postopku izbire privoščila kup nepravilnosti. Tolerirala in celo nagradila je snovalce projektov, ki so kršili pogoje razpisa. Da bi bila ironija še večja, je komisija spregledala prav kršitve tistih pogojev, ki jih je v natečaju sama izpostavila kot temeljne kriterije ocenjevanja. Pojdimo po vrsti.

Maja letos je mestna občina v sodelovanju z matično sekcijo arhitektov, urbanistov in krajinskih arhitektov pri Inženirski zbornici Slovenije ter strokovnimi društvi objavila javni natečaj za pridobitev idejne rešitve. Razpisa se je udeležilo skoraj trideset natečajnikov. Za vse prijavljene naj bi veljali enaki pogoji, ki jih je komisija zapisala v razpisno gradivo. Najbolj izpostavljeni pogoj iz tega gradiva je upoštevanje urbanističnih določil in izhodišč iz prostorskoureditvenih pogojev. Poenostavljeno povedano: vsi prijavljeni natečajniki so bili dolžni upoštevati določila o višini stavbe, prepovedano jim je bilo odstopati od gradbenih linij in podobno, vse s ciljem, da se v prostoru ohrani funkcionalni in estetski red. Sredi novembra je žirija, ki so jo sestavljali mag. Roman Lavtar, dr. Kaliopa Dimitrovska Andrews, Jurij Lenard, Jurij Sadar, Mladen Marinčič, Marjeta Zornada, Ira Zorko, Vladimir Rot, Miro Kranjc in Biljana Fon, objavila rezultate. Podelila je dve nagradi, pri čemer so bili za zmagovalce razglašeni avtorji Matej Blenkuš, Jerneja Fischer-Knap, Simon Vošnjak in profesor s Fakultete za arhitekturo Miloš Florjančič s sodelavci. Poleg tega se je komisija odločila še za odkup petih projektov v skupni višini 2,1 milijona tolarjev.

Stvar bi bila povsem korektna, če ne bi bila večina nagrajenih ali odkupljenih projektov v nasprotju z razpisanimi pogoji. Najboljši dokaz za to je zaključno poročilo ocenjevalne žirije, v katerem za nekatere projekte zelo jasno ugotovlja preseganje vertikalnih in horizontalnih gabaritov, odstopanje od gradbenih linij, v razpisnem gradivu prepovedan dvosmerni promet v garaži in celo poseganje na sosednje zemljišče. Iz poročila je še razvidno, da eno od odkupljenih del ni vsebovalo obveznih sestavnih delov razpisnega gradiva, kakršen je pregled površin po predloženi tabeli vključno s predračunom za gradbeno obrtniška dela. Ignoranca žirije ob takšni kršitvi je še posebej vprašljiva zato, ker je v igri denar davkoplačevalcev. Na meji groteske pa je tisti del poročila, kjer žirija navaja možnost korekcij in naknadnih preverjanj prvonagrajenega projekta v fazi izdelave projektne dokumentacije. Takšno naknadno prilagajanje je namreč v nasprotju s pravilnikom o izvajanju natečajev na področju arhitekture.

Proti tovrstni samovolji sta se uprla arhitekta Marko Peterlin in Mima Suhadolc. Na mestno upravo in posebej na županjo Viko Potočnik sta naslovila pritožbo, razmišljata pa tudi o vložitvi tožbe. Kot soavtorja enega od prijavljenih projektov namreč trdita, da je ocenjevalna žirija s številnimi napakami moralno in materialno oškodovala tiste udeležence, ki so korektno izpolnili pogoje natečaja. V pismu županji sta med drugim zapisala: "S širokopoteznim toleriranjem ali celo nagrajevanjem kršenja pogojev s strani žirije, ki je te pogoje postavila oziroma potrdila, postanejo zapisani pogoji nesmiselni. Ne zagotavljajo več primerljivosti del in v resnici tudi ne izvedljivosti rešitve v realni situaciji. S tem je celoten natečaj povsem brez vrednosti." Po njunem prepričanju so prav zaradi tovrstnih nepravilnosti razvrednoteni tudi vsi prihodnji natečaji. "Nikoli se ne bo vedelo, kateri izmed zapisanih pogojev v resnici veljajo in kateri ne (...) Žiriji se pušča manevrski prostor, ki ji ne pripada in ki je za javne razpise, financirane s proračunskim denarjem, nedopusten." Poudarjata, da njuna prizadetost za razveljavitev rezultatov natečaja ni formalizem, nagajanje ali užaljenost, temveč želja po tem, da se želita še kdaj enakovredno pomeriti v natečajni tekmi. Za zdaj so vse njune pritožbe naletele na gluha ušesa.

Žirija je namreč v odgovoru, ki ga je poslala vsem pritožnikom - med njimi so tudi nekateri strokovnjaki za promet, ki se niso mogli načuditi, kako je mogoče, da v žiriji ni bilo enega samega predstavnika njihove stroke, odločitvi komisije pa so oporekali tudi zato, ker naj bi zmagala odlična arhitektura nad zelo vprašljivo tehnologijo - zapisala, da gre pri večini del za minimalna odstopanja, ki jih niso šteli kot izločilni razlog, ampak so jih tolerirali. Predsednik žirije, sicer tudi direktor mestne uprave ter član LDS Roman Lavtar, trdi, da so od pravil vsaj malenkostno odstopali prav vsi natečajniki, zaradi česar bi bila žirija ob zelo rigoroznem odločanju prisiljena zavrniti vse. Poudarja tudi, da gre pri zmagovalnem projektu le za nekaj centimetrov odstopanj. Podobno mnenje ima tudi Janez Lajovic iz matične sekcije arhitektov pri Inženirski zbornici. Pravi namreč, da naj bi se pravila načeloma ne kršila, da pa po drugi strani ne moremo uporabljati logike matematične natančnosti. Po njegovem je tudi v tujini povsem običajno, da si žirije vzamejo pravico do manevrskega prostora.

Ali to v resnici drži? Nikakor. Drugače bi namreč bi komisija pravico do svobodne interpretacije lahko izrabila tudi v primeru projektov, ki jih je še pred odpiranjem ponudb zavrnila samo zato, ker so njihovi avtorji za nekaj ur zamudili rok oddaje. Da si komisija ne more privoščiti svobodne interpretacije pravil, dokazuje tudi argument dr. Andreja Hrauskyja, predsednika Delovne skupnosti arhitektov DESSA: "Vsak razpis je pravzaprav pogodba, zato kakršna koli kršitev pogojev razpisa pomeni kršitev te pogodbe. V tujini so komisije izjemno striktne in ne dovolijo niti minimalnih odstopanj."

Po drugi strani Lavtar odločitev komisije opravičuje s trditvijo, da je PUP mogoče naknadno prilagoditi izbranemu projektu, še posebej če projekt ponuja boljšo rešitev. Kaj to pomeni? Da lahko žirija za zmagovalca razglasi projekt, ki odstopa od zakonskih meril, nato pa v korist svoje odločitve in seveda v korist zmagovalca doseže prilagoditev istih zakonskih meril. Nihče seveda ne trdi, da PUP-a ni mogoče spremeniti. Vendar pa je bistvena razlika, če se pravila igre spreminjajo pred razpisom natečaja ali po njem. Natečaj je lahko pravičen samo takrat, ko so kriteriji za vse natečajnike vnaprej znani in enaki. Spreminjanje zakonov ali odlokov za nazaj je v pravni državi nedopustno. Če bi namreč bilo, bi zmagovalne projekte vedno delali le najboljši prijatelji, sorodniki ali politični somišljeniki, vsa njihova morebitna odstopanja od pravil igre, ki bi kvarila vtis poštenosti, pa bi se legalizirala v post festum maniri.