Vanja Pirc

4. 12. 2000  |  Mladina 49  |  Politika

Glas kulturnic

Zgodba o izbiranju kulturne ministrice bo šla v anale. O tem smo povprašali nekaj žensk, ki se v svojem poklicnem življenju tako ali drugače ukvarjajo s kulturo.

Uršula Cetinski, vodja gledališkega programa Cankarjevega doma

Izbiranje kulturne ministrice je bilo zelo dramatično in je na žalost na koncu spominjalo že na farso. Brez potrebe je bilo kompromitiranih kar nekaj uglednih kulturnikov, ki so jih vlačili po medijih; nekatere celo brez njihovega vnaprejšnjega privoljenja. Mislim, da je bila Združena lista zelo slabo pripravljena na ministrstvo, ki ji je bilo zaupano, in je zato med kulturniki izgubila kar nekaj ugleda. Veseli pa me, da je ministrstvo zaupano ženski.

Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije

Način izbiranja ministra/ministrice se mi je zdel poniževalen do ljudi, katerih imena so bila v ta namen predložena. Neresno je vsak dan dati v javnost drug predlog za ministra, in to imena že uveljavljenih ljudi v kulturni politiki, kot je Majda Širca, in vrhunskih slovenskih kulturnih menedžerjev, kot je Mitja Rotovnik, do ljudi, katerih prisotnosti na kulturnopolitični sceni še nismo začutili. Nikakor nočem ocenjevati posameznih kandidatov, saj so nam bile, kot rečeno, kvalitete večine predloženih premalo znane. Dobila pa sem vtis, da v igro niso bili povabljeni zato, ker bi se od njih resnično pričakoval premik na področju slovenske kulture. Način izbire kulturnega ministra/-ice je pokazal, da sploh ni pomembno, kdo vodi ministrstvo, v ospredju so bili izključno medstrankarski interesi. Tako se je vloga kulturnega ministrstva razvrednotila.

Bojana Kunst, urednica revije Maska

Tokratno izbiranje kulturne ministrice kaže na resnično minornost tega resorja, zato res ne vem, zakaj ga kar ne ukinejo. Gre za izrazito obskurno področje, prisotno v slovenski politični zavesti le kot priročno polje oblikovanja določenih elit. Brez vizije, brez pravega povečevanja proračunskega deleža, brez prave in dinamične posredniške vloge med ustvarjalci in izvajalci kulturne politike, z NKP-jem, ki s svojo terminologijo straši kot duh navdihnjenega romantičnega diskurza. In še ena značilnost sodobne slovenske politične realnosti se je tukaj pokazala kot simptom - s t. i. iskanjem druge vladne ženske je bolj kot kadarkoli prej jasno globoko prepričanje slovenskih politikov, da sposobnih žensk v bistvu sploh ni.

Melita Zajc, odgovorna urednica kulturnih in umetniških programov Televizije Slovenija

Izbiranje ministrice za kulturo nas je opozorilo na to, da je kultura eno od vladnih področij. Ob tem se bo marsikdo vprašal, ali državo na področju kulture sploh potrebujemo, odgovor pa bo, upam, pozitiven. Druga dobra stvar izbiranja kulturne ministrice je, da je ob tem prišlo na dan, kako veliko je v Sloveniji sposobnih žensk, tretja je seveda sedanja ministrska kandidatka. Veliko bolj od postopka kandidature je tu pomembna odlična programska politika celjskega Muzeja novejše zgodovine, od koder prihaja.

Marina Gržinić, kulturna teoretičarka

Zadeva je potekala v popolnem kaosu in je bila predmet ponižujočega barantanja. Toda to ni komentar na izbor, kajti ta je lahko zelo dober. Z eno besedo -govoricam in psihologiziranju ne nasedam več, zato bom počakala, tokrat povsem pozitivno usmerjena, na dejanja nove ministrice.

Prioritete slovenske kulturne politike so bile predstavljene v Poročilu o stanju kulturne politike v Sloveniji, ki so ga leta 1996 napisali strokovnjaki Sveta Evrope in je v naši javnosti ostalo prezrto.

Ema Kugler, video umetnica

Izbiranje kulturne ministrice/ministra je točno takšno, kakršen je odnos oblasti do tega segmenta družbene realnosti. Očitno to razume kot nekaj za zraven, kot nedonosno breme. Prepričana sem, da če v njem ne bi prepoznavali polja konstituiranja "narodne biti", to pa še kako nujno rabijo, saj ta vendarle vzpostavlja njih - oblast, bi ga že davno ukinili. Da ta moja teza drži, dokazuje kadrovska "opremljenost" strank in ritual divjega lova za ministrom/ministrico. Za to pa nikakor ne krivim mandatarja, on pač mora iz obstoječega v določenem roku nekaj izbrati, temveč politiko strank samih. Nedopustno in skrajno neodgovorno od njih je, da gredo na volitve, in namesto da bi vso energijo usmerili v pridobivanje in oblikovanje kvalitetnih kadrov, to trošijo za tretjerazredne TV nastope, hipotetične programe, prazne obljube.

Nevenka Koprivšek, festival Mladi levi

Izbiranje izraža mandatarjevo popolno nezanimanje za kulturo. Slednjo si podajajo kot nekaj povsem odvečnega. Že tako se je delež sredstev iz državnega proračuna za ministrstvo za kulturo od leta 1992, ko je znašal 2,47 %, do leta 2000 zmanjšal na 2,04 %. Zavrnitev kandidature Mitje Rotovnika dokazuje strah pred sposobnim menedžerjem, ki bi utegnil izpuliti večji delež proračunske pogače. Ženska kvota je nesmiselna in žaljiva. Nikdar si nisem domišljala, da je ukvarjanje s kulturo ali umetnostjo nekakšno izjemno poslanstvo, ampak to, kar se dogaja, je skrajni cinizem.

povezava

povezava