Hitenje lahko povzroči še večjo škodo

Kakšne naloge opravljate v Logu pod Mangartom?

V Logu zdaj delata dve skupini. Prvo, ki je sestavljena iz osmih strokovnjakov, je imenovala Civilna zaščita RS za področje hidrotehnike in hudourništva. Ukvarja se npr. z ukrepi stabilizacije reke Koritnice in s spremenjenim vodnim režimom. Zanima jo problematika poplav, ki jih je pričakovati spomladi zaradi zasute struge Koritnice. Danes pa so v ospredju predvsem ukrepi zavarovanja objektov v dolini ob Koritnici. Druga skupina je bila imenovana za področje geotehnike in skupaj z mano šteje osem strokovnjakov. Osredotočili smo se na vprašanja v zvezi s stabilizacijo plazu pod Stožjem, predvsem na način odvodnjavanja splazelih mas in na to, kaj se bo zgodilo, če bo prišlo do ponovnega plazenja, kaj naj naredimo, da se to ne bo zgodilo, oziroma kako ljudem omogočiti trajno varno življenje v vasi ob ponovnem plazenju tal na tem plazišču.

Kakšna je verjetnost, da nakopičena gmota materiala ponovno splazi?

Plaz se še ni umiril. Čeprav je razmeroma hladno in kmalu pričakujemo sneg, lahko ob neugodnih hidroloških razmerah (visoka talna voda v plazini, splošna razmočenost plazine) spet zdrsne. Kdaj bodo razmere take, je danes zelo težko povedati, posebno moramo biti pozorni na pomlad, ko bo taljenju snega sledilo močnejše deževje, saj bi to razmočilo labilno pobočje pod Stožjem. Plaz pod Stožjem danes še ne miruje in se širi v smeri proti Mangartski planini.

Kaj bi se zgodilo, če bi bil jutri v Logu potres?

Geološka znanja povedo, da ima potres odločilnejšo vlogo pri kamnitih podorih. Pri zemeljskih plazovih v zemljinah pa je vzrok zelo redko potres. Lahko sicer pripomore k destabilizaciji pobočja na daljši rok, ni pa neposredni odločilni dejavnik. Verjetno je potres leta 1998 naredil svoje: povzročil dodatne razpoke v pobočju pod Stožjem, s tem dodatno ali drugačno zamakanje vode, ki si je našla nove poti. Od potresa aprila 1998 sta že pretekli dve zimi in z zmrzovanjem je narava lahko še dodatno destabilizirala pobočje. Tega ni opazil nihče. Kako pa lahko opaziš, kaj se dogaja v zemeljskih plasteh npr. 10 do 20 metrov globoko? Natančne ocene, kaj bi se zgodilo, če bi bil jutri nov potres, ne moremo dati. Lahko le približno ocenimo in pričakujemo najslabše, torej podor grobejših plasti na zgornjem delu pobočja in tako ponovno splazitev. Vendar bi za kaj takega morali verjetno govoriti o močnem potresu z epicentrom v bližini plazišča.

Kako potekajo dela strokovnjakov?

Delamo na terenu in v Ljubljani. Imamo redne usklajevalne sestanke, ki se jih udeležuje vseh osem članov, na katerih predlagamo, kaj je še treba pogledati na terenu, kaj izmeriti. Na terenu se opazuje, jemljejo se vzorci plazovine in murastega toka, snema se teren itd. Konkretno danes (v sredo) sva skupaj z gospodom Franzem Brennerjem, avstrijskim strokovnjakom, iskala primerne lokacije za varovalne objekte. Pojav murastega toka je pri njih razmeroma pogost, tako da avstrijski strokovnjaki vedo, kakšni objekti bi lahko bili primerni v posameznem primeru, kako in kje jih je treba postaviti in kako dimenzionirati.

Do kakšne odločitve ste prišli?

Odločili smo se, da je treba stabilizirati "peto" plazu in takoj preprečiti dodatno zamakanje plazu s površinskimi vodami; to se že izvaja. Eden glavnih vzrokov za plazenje tal je njihova čezmerna razmočenost. Zdaj so že začeli s helikopterji dovažati in postavljati cevi za zajemanje hudourniških voda ter odvajanje Mangartskega potoka stran od plazišča pod Mangartsko planino. Preden bo zapadel sneg, mora biti voda zajeta in odpeljana stran od plazišča na stabilno območje, tj. levo in desno od plazišča. Pri tem je treba biti previden, da s plazišča odvedena voda ni speljana na sosednja labilna pobočja.

Iz kakšnih razlogov je bila zamisel o razstrelitvi plazu zavrnjena in potem sprejeta teza o stabilizaciji plazu?

Mislim, da sta bila samo dva zagovornika razstrelitve, vsi drugi strokovnjaki so bili za sanacijo plazu, in to od samega začetka. Torej ne gre za to, da bi zavrnili zamisel o razstrelitvi in nato sprejeli tezo o stabilizaciji plazu. Že od vsega začetka zagovarjamo način ureditve razmer, ki temelji na stabilizaciji plazišča z vzpostavitvijo stabilnega naklona pobočja. Če uporabimo razstrelivo, lahko povzročimo nove razpoke in dodatno destabiliziramo sicer razmeroma stabilne gmote na pobočju. Kdo bi pri miniranju zagotavljal, da ne bo še večjega plazu, in to ne samo enkrat, ampak večkrat? To je eno. Drugo je, da v zemeljskem plazu takšnih razsežnosti, kakršnega imamo mi, kot pravijo minerji, mine ne delujejo.

Kakšne bodo videti zemeljske pregrade, ki bodo podpirale plaz, koliko jih bo in kje bodo nameščene?

Da bi vedeli, kakšen bo videti objekt, kje bo nameščen, koliko bo visok, iz kakšnega materiala bo zgrajen, je treba imeti najprej karte v ustreznem merilu, da lahko vanje vrisujemo možne različice. Danes še nimamo kart novega stanja! Stare kartografske karte, stari letalski posnetki, ki obstajajo, ne veljajo več, ker se je površje zelo spremenilo. Zato se je opravilo aerofoto snemanje. Obljubili so nam, da bomo do ponedeljka dobili novo kvalitetno karto v merilu 1 : 2000 s plastnicami na 1 m. Brez tega ne moremo začeti priprave tehnične dokumentacije in ne moremo reči, koliko bo izvedba objektov dejansko stala.

Vendar, načrt, ki še ni do konca obdelan in zapisan na papirju, že obstaja?

Načeloma razmišljamo o dveh zemeljskih pregradah, ki bi podprli plaz v njegovi peti (vznožju). Zaradi možnega ponovnega izbruha Predelice, ki bi sledil razmeram, v katerih bi v strugo Mangartskega potoka zdrsnile nove mase in razmočene grozile, da lahko zdrsnejo prek pregrad v dolino, želimo nad Logom zgraditi še t. i. razbijač murastega toka, ki hkrati deluje kot prebiralna pregrada. Za gradnjo zemeljskih pregrad je treba najti ustrezen material in gradnjo izpeljati z najmanjšimi premiki zemeljskih mas, ker vgradnega materiala ne bomo vozili iz npr. Nove Gorice, saj je to predrago. Naša izvedenska skupina bo strokovno presodila, kako naj se pregrade izvedejo in koliko bodo približno stale. Priprava tehnične dokumentacije in izvedba je stvar drugih. Država, ki je investitor, naj bi nato s sanacijskim programom načrt finančno podprla in tako zagotovila njegovo izvedbo.

Kakšnim zahtevam morajo ustrezati take zemeljske pregrade?

Prvič, pregrade morajo biti prepustne. Morajo osuševati, odvodnjavati plaz. Drugič, morajo biti ustreznih dimenzij, če pride do ponovnega plazenja tal. Beton, ki pod velikim pritiskom poči, ne pride v poštev. Več majhnih, nizkih pregrad ne zagotavlja zadostne podpore peti plazu in ne pride v poštev. Ugodne bi bile nasute zemeljske pregrade, ojačene z betonom. Pri tem ne vztrajamo slepo pri eni vrsti objekta, ker vsak primer zahteva svojo vrsto zdravila. Avstrijski kolega gospod Brenner je omenil Japonce; ti so prevzeli avstrijske tipe pregrad za varstvo pred murastimi tokovi, jih prenesli v svoje okolje in se čudili, ker niso učinkovite. Zakaj? Verjetno je struktura njihovih vulkanskih tal popolnoma drugačna kot v alpskem svetu. Slepo prenašanje tehnologije iz tujine je napačno. Če bomo ugotovili, da avstrijske izkušnje za naš primer niso relevantne, lahko povabimo k sodelovanju še strokovnjake iz Švice, kjer imajo zaradi trajno zmrznjenih tal (permafrost) v višjih legah in v zadnjih letih zelo toplega vremena precej težav z murastimi tokovi.

Koliko časa se lahko gradijo podobne pregrade?

Gradnja lahko traja od nekaj mesecev do pol leta ali kaj podobnega. Precej je odvisno od števila ljudi in mehanizacije, ki sodeluje pri gradnji. Pri tem je pomembno, kje je na voljo material za vgradnjo in kje imamo na voljo zahtevano kakovosten beton. V razpisu lahko država zahteva, da ponudnik zagotovi rok izvedbe.

Koliko časa potrebujejo strokovnjaki, da pripravijo dokumentacijo za izvajanje konkretnih gradbenih del?

Nekatera dela se že izvajajo. Recimo namestitev montažnega mostu čez Koritnico za dostop do vasi Strmec in v Loško Koritnico, kjer je precej drobnice, ki jo hranijo izključno s tistim, kar pripeljejo helikopterji. Tehnična dokumentacija za gradnjo pregrad in drugih sanacijskih objektov bo lahko pripravljena v nekaj mesecih. Menim, da z naglico in pod pritiskom, pod katerim smo zdaj člani teh dveh skupin, ko delamo pozno v noč, nima smisla nadaljevati. Zato je treba, dokler še ni zime in je plaz še nezasnežen in deloma površinsko osušen, kar omogoča hojo po njem, čim prej opraviti vse potrebne raziskave. Nato bo treba koordinirati delo vseh strokovnih področij, ki sanirajo posledice, predvsem cestnega in elektrogospodarstva. Rešiti bo treba tudi druga vprašanja, npr. vprašanje zajetja za HE Log (Soške elektrarne Nova Gorica), ali ga obnoviti ali premestiti itd. Glavni problem je, da intervencijski zakon ponavadi temelji na oceni škode. Če imate objekt, ki je porušen, boste rekli: intervencija je nujna, objekt je bil vreden "toliko" in "toliko", inflacija je bila "takšna", za njegovo obnovitev potrebujemo "toliko" denarja. V našem primeru nimamo objektov, ki bi bili namenjeni stabilizaciji plazu, saj niso bili potrebni. Ker nimamo porušenih objektov, tudi ne vemo, kolikšna je škoda. Lahko le predvidimo, kolikšno škodo bi povzročilo novo plazenje, in glede na to ukrepamo.

Kako bo zagotovljena varnost ljudi, ki bodo izvajali gradbena dela?

Plaz pod Stožjem ni enodnevni ali enotedenski pojav. Lahko ga primerjamo z živim bitjem. Splazilo je prvič, splazilo je drugič, nobenega zagotovila nimamo, da se je danes umiril. V zadnjih dneh se je plaz širil proti Mangartski planini, kjer so vidni blatni jeziki splazelih mas. Spomladi, ko bosta sneg in voda namakala tla, bodo razmere ponovno skrb zbujajoče. Zato je treba čim prej vzpostaviti trajni alarmni sistem. Potresna opazovalnica je že postavljena. Obnovljen je sistem meritev padavin. Postavljena je stalna opazovalna služba na pobočju onstran plazu pod Stožjem.

Kako bo ta alarmni sistem deloval?

Čez prizadeto območje bodo speljane električne žice, ki, če začne kar koli padati, sprožijo signal in sirene, s katerimi opozorijo gradbenike in prebivalce na nevarnost plazenja. Sirene v Logu pod Mangartom so že postavljene, te lahko v nevarnosti vklopijo tudi opazovalci, ki plaz spremljajo na nasprotnem pobočju.

Ali potemtakem ne bi bilo pametneje in ceneje preseliti Loga na drugo, varnejše območje?

Če bi se pojav stalno ponavljal in ogrožal območje in bi bila tehnična rešitev za zagotavljanje ustrezne stopnje varnosti zelo draga, se strinjam, da bi se bilo ceneje umakniti. A če bi se umikali naravnim pojavom povsod in vsakokrat, potem ne vem, kje bi Slovenci še lahko živeli. Tretjina Slovenije je pod vplivom delovanja vodne erozije (hudourniška območja), tretjina je pogojno stabilna, obsežne so poplavne površine ... Kaj pa potresna in požarna ogroženost, ogroženost zaradi suše in toče? Tudi ko bomo v Logu izpeljali izbrane gradbene ukrepe, bo še vedno ostalo tveganje, ki ga je domačinom treba jasno prikazati. Mislim pa, da so Ložani veliko bolj navajeni živeti z naravo in s tem tudi veliko bolj razumejo pojem tveganja kakor večina Slovencev, ki živi v mestnem okolju v razmeroma varni oddaljenosti od množice "surovih" naravnih pojavov.

Skupina strokovnjakov je imela sestanek z domačini, na katerem so jim predstavili sedanje stanje. Kako domačini sprejemajo strokovnjake?

Imam občutek, da nam zaupajo in poskušajo na vsak način pomagati. Večina se želi vrniti v vas in vidijo to vrnitev približno na isti način kot mi: torej, hočejo biti na varnem. Podobnih srečanj sem vesel, saj vse, kar delamo v Logu, delamo zanje. In ni lepo, da o naših potezah berejo v časopisih, namesto da bi izvedeli informacije iz prve roke.

Na kakšni pravni podlagi imate urejeno delo, ki ga opravljate že drugi teden zapored?

Nimamo podpisanih pogodb. V petek zvečer, 17. novembra, sem se zglasil v štabu Civilne zaščite v Bovcu in sem izrazil željo, da bi jim pomagal. O načinu povrnitve stroškov našega dela se še nismo pogovarjali. Predvidevam, da bodo delo 16 strokovnjakov pokrili. Verjetno bomo sešteli stroške svojega dela po tem, ko bomo delo končali. Danes ne razmišljam o denarju. Res pa je, da sem bil zadnja dva tedna premalo z družino.

Česa se lahko iz izkušnje Loga pod Mangartom naučimo?

Za sklepne misli je vsekakor še prezgodaj. Že danes lahko rečemo, da smo se ponovno "naučili", da zna narava presenetiti z izjemnimi dogodki. Vprašati se moramo, ali je možno tak dogodek predvidevati, in če, za koliko vnaprej. Eno leto, več let? Verjetno ne. Odprto pa ostaja vprašanje, ali se je dalo po prvem plazenju v sredo, 15. novembra 2000, predvidevati še izbruh hudournika Predelica v obliki murastega toka. Vendar naj o tem sodijo drugi.