Urša Matos

4. 12. 2000  |  Mladina 49  |  Politika

Kdo je Tea Petrin

Ministrica, ki se izogiba neprijetnim vprašanjem

© Denis Sarkić

"Petrinovi povsem zaupam, saj ima potrebno znanje in pravi koncept, in popolnoma zaupam v njeno osebno integriteto," je svojo odločitev, da za ministrico združenih gospodarskih resorjev kandidara dr. Teo Petrin, pred javnostjo branil predsednik vlade dr. Janez Drnovšek. Če je želel ustreči merilu o ženski kvoti, je seveda moral zagovarjati stališče do njene brezmadežnosti. Pa je ta podoba resnična? Sodeč po predhodnem poročilu računskega sodišča, ki je revidiralo poslovanje gospodarskega ministrstva v času njenega prejšnjega ministrskega mandata, nikakor ne. Vprašanje je tudi, ali je o njeni brezmadežnosti prepričana preiskovalna sodnica, ki jo je sredi preteklega tedna neuspešno vabila na zaslišanje glede sporne delitve 712,5 milijona tolarjev nepovratnih proračunskih sredstev za prestrukturiranje podjetij. Petrinova se je pozneje branila, da ji vabilo na zaslišanje ni bilo vročeno, saj naj bi ji ga namesto na dom poslali na ljubljansko ekonomsko fakulteto.

Tudi pri aferi, ki se je v javnosti začela razpletati po aretaciji nekdanjega državnega sekretarja gospodarskega ministrstva dr. Borisa Šuštarja, zavrača vso odgovornost. Še več. Pravi, da gre pri očitkih na njen račun za zavestno zavajanje javnosti s strani tistih, ki si želijo nadaljevati s korupcijo in jim je zato prav ona največji trn v peti. Zanika, da bi v aferi Šuštar ravnala po liniji najmanjšega odpora ali da bi umazanijo pometla pod preprogo. Poudarja, da razdelilnika in zapisnika komisije za izbiro podjetij, ki ji je predsedoval Šuštar, ni podpisala, ker odločanje o razdelitvi sredstev ni bilo opravljeno na podlagi kvantificiranih meril. Zahtevala naj bi, da se komisija vnovič sestane in pripravi razdelilnik v skladu z ustreznimi merili, hkrati pa naj bi prvotni razdelilnik razveljavila. Podjetjem, ki so bila obveščena o dodelitvi sredstev z nepodpisanim sklepom brez njene vrednosti, naj bi takoj poslala obvestilo, da so sklepi neveljavni. "Komisija je pri svojem ponovnem odločanju na mojo zahtevo upoštevala merljive kriterije za dodeljevanje proračunskih sredstev. Podjetjem je bila torej dodeljena državna pomoč po ponovnem postopku in po jasnih merilih," je zapisala v odgovoru Dnevnikovemu kolumnistu Mihi Kovaču.

Je torej Petrinova v resnici le žrtev spletk, ki naj bi jih za njenim hrbtom pletel Šuštar? Kaj takšnega bi bilo mogoče sklepati iz zgodbe o podjetju Directrix, ki je na ministrstvu skrbelo za računalnike. Center vlade za informatiko je namreč avgusta letos nedvoumno ugotovil, da je podjetje Directrix, čigar ustanoviteljica je Vida Brus, tajnica nekdanje državne sekretarke na gospodarskem ministrstvu Irme Dobravc Tatalovič, posegalo v elektronsko pošto Petrinove. Predpostavimo, da je v resnici povsem nedolžna. Če to drži, zakaj potem ni odločneje ukrepala proti Šuštarju oziroma zakaj zoper njega ni uvedla disciplinskega postopka, ampak mu je ob ugotovitvi sporne izbire podjetij le zmanjšala funkcijski dodatek?

Računsko sodišče

Našo prošnjo za izčrpen intervju, v katerem bi imela priložnost povedati svojo plat zgodbe, je Tea Petrin gladko zavrnila. S tem je odklonila tudi možnost, da bi komentirala negativno poročilo računskega sodišča, ki njej in njenemu predhodniku Metodu Dragonji očita vrsto nepravilnosti pri vodenju gospodarskega resorja. Predhodno poročilo o reviziji lanskega poslovanja ministrstva, ki so ga računski sodniki izdali 7. novembra in ki je še vedno pod oznako uradna tajnost - zaupno, ugotavlja, da so se pogodbe z zunanjimi izvajalci velikokrat sklepale kar brez javnega razpisa. Največ nepravilnosti naj bi se dogajalo v času Dragonje, vendar pa so revizorji nekaj nepravilnosti našli tudi pri Petrinovi. Tako je ministrstvo z ekonomskim inštitutom ljubljanske pravne fakultete sredi lanskega novembra sklenilo pogodbo v vrednosti štiri milijone tolarjev za izvedbo raziskave za spremljanje konjukturnih gibanj. Naročilo je bilo oddano brez javnega razpisa. Petrinova je takrat pojasnjevala, da izbrani ponudnik razpolaga z ustreznimi strokovnimi kadri in intelektualno lastnino ter da je komisija v postopku oddaje javnega naročila preverila cene, reference in kakovost ponudbe. Vendar pa revizorji trdijo, da gre za nepravilnost, ker ministrstvo cene in kakovosti javnega naročila ni preverjalo z zbiranjem več ponudb ali z analizo stroškov. Enak očitek je računsko sodišče izreklo tudi v primeru pogodbe v višini 4,6 milijona tolarjev, ki jo je ministrstvo v začetku novembra lani sklenilo s podjetjem Sinergija iz Celja. Šlo je za izvedbo analize potreb in prioritet slovenskih podjetij iz predelovalne dejavnosti in gradbeništva za nastop ali izboljšanje položaja na trgih vzhodnega dela Nemčije. Tudi v tem primeru je bila pogodba oddana brez javnega razpisa, ministrstvo pa je izvajalca izbralo brez zbiranja ponudb ali predhodno opravljene analize, kot to v 56. členu zahteva zakon o javnih naročilih.

Nepravilnosti so bile razkrite tudi pri dodelitvi subvencij občini Nazarje. Maja lani so občini na javnem razpisu odobrili osem od zaprošenih 170 milijonov tolarjev nepovratnih subvencij za obnovljive vire energije. Komaj mesec dni po nakazilu so z občino sklenili aneks k pogodbi in ji nakazali dodatnih 129 milijonov. Revizorji so ugotovili, da komisija za vodenje javnega razpisa ni obravnavala in tudi ne odobrila povišanja sredstev za subvencije, ministrstvo pa je s takim ravnanjem neenakopravno obravnavalo prosilce za javno razpisana proračunska sredstva.

Svetovalec iz Clevelanda

Zgodba o čudnih potezah Petrinove pa se ne konča pri revizijskem poročilu računskega sodišča. V začetku letošnjega aprila je s profesorjem Robertom D. Hisrichem s precej neznane univerze Case Western Reserve iz Clevelanda sklenila avtorsko pogodbo o pripravi dokumenta za ustanovitev in delovanje državnega ali zasebnega sklada za tvegani kapital v Sloveniji. V pogodbi so se zavezali, da bodo Hisrichu v tridesetih dneh po podpisu plačali skoraj 2,5 milijona tolarjev. Maja je na ministrstvo prispel dokument, ki pa je obsegal le štirinajst strani ter prilogo, v kateri je avtor poslal še kratek povzetek o tem, kako je področje urejeno v ameriški zvezni državi Oklahoma. Petrinova sicer zavrača očitke, da naj bi bil prispevek ameriškega avtorja sporne kakovosti. Pravi namreč, da uporabnosti ekspertize ne gre meriti po številu strani, temveč le po vsebini in pomenu, ter da je Hisrich priznan svetovni strokovnjak s področja podjetništva in velik poznavalec razmer v vzhodni Evropi.

A precej bolj sporno od števila strani je dejstvo, da je bilo plačilo opravljeno brez vednosti njenega ministrskega naslednika Jožeta Zagožna. Nekdanja šefinja kabineta ministrice Tatjana Zabasu je 21. julija državni podsekretarki v finančni službi Zdenki Bogataj namreč poslala uradni zaznamek, v katerem je predlagala izplačilo pogodbe v znesku 2,470.650 tolarjev. Petrinova trdi, da naj bi se s Hisrichem dogovorili, da bo poleg priprave okvirnega dokumenta sodeloval še pri ustanovitvi državno-zasebnega sklada s tveganim kapitalom v Sloveniji, vendar je bilo sodelovanje prekinjeno, ko je morala zapustiti ministrski položaj. Argument bi lahko bil dober, vendar zakaj potem v avtorski pogodbi ni prav nobene navedbe o Hisrichovem nadaljnjem sodelovanju z ministrstvom za gospodarstvo?

Osebna zgodovina

Zanimivo bi bilo slišati tudi pojasnilo Tee Petrin o tem, zakaj se je lani od vseh funkcionarjev najdlje upirala oddaji poročila o premoženjskem stanju oziroma zakaj se je odzvala šele na tretji poziv parlametarne komisija o nezdružljivosti opravljanje javne funkcije s pridobitno dejavnostjo, ki jo je takrat vodil poslanec SNS Rafael Kužnik. Ali je razlog morda skrit v prihodkih mednarodnega podjetja ININ, ki ga je Petrinova ustanovila skupaj z možem, profesorjem na ljubljanski ekonomski fakulteti, dr. Alešem Vahčičem? Je posredi njuna udeležba pri ustanovitvi Gea Collegea?

Ker je do novinarjev zadržana, je o njeni zgodovini mogoče sklepati le na podlagi uradnih podatkov. Tako je znano, da se je rodila 9. julija 1944 v Celju, kjer je maturirala na srednji ekonomski šoli. Po končanem šolanju se je za dve leti zaposlila kot prodajni referent v Cinkarni Celje. Diplomirala je na ljubljanski ekonomski fakulteti, magistrski študij pa je opravila na Louisiana State University v New Orleansu. Leta 1972 se je zaposlila na ljubljanski ekonomski fakulteti, kjer je leta 1981 tudi doktorirala. Sredi osemdesetih je bila tesneje povezana z ZSMS, saj je pripravljala kongresne teze o razmahu tega, čemur bi danes rekli podjetništvo. Sicer pa je bila kot strokovnjakinja ekonomskih znanosti tudi zunanja svetovalka Komiteja za drobno gospodarstvo RS. Od leta 1989 do 1992 je vodila raziskovalni center ter center za izobraževanje in svetovanje na ekonomski fakulteti, bila pa je tudi ustanoviteljica in vodja podiplomskega študija podjetništva. Petrinova je bila gostujoči profesor na univerzi Massachusetts v Amherstu, Haas School of Business na kalifornijski univerzi v Berkeleyju, pa tudi Fulbrightov profesor na inštitutu za mednarodne študije iste univerze. Svetovalka slovenske vlade je bila med letoma 1992 in 1993, maja lani pa je bila prvič imenovana za gospodarsko ministrico. Pri tem naj bi prevladali strokovni in ne politični kriteriji, saj po besedah generalnega sekretarja LDS Gregorja Golobiča nikoli ni bila strankarsko aktivna.

Približno leto dni dolg mandat je zaznamovala z več akcijami. Poznavalci pravijo, da naj bi takoj po prihodu na ministrstvo svojemu možu skušala urediti čim več poslov. Morda gre zgolj na natolcevanja zavistnežev. Dejstvo pa je, da je bil Vahčič kot predstavnik ekonomske fakultete vključen v vsaj enega od projektov, katerih sofinancer je bilo gospodarsko ministrstvo. Kot ministrica je odigrala odločilno vlogo pri odločitvi vlade o razrešitvi dr. Iva Baniča z mesta direktorja Elesa. Razlog naj bi bilo njegovo zagovarjanje počasnejše privatizacije elektrogospodarstva ter počasnejša liberalizacija trga z elektriko, s čimer se Petrinova ni strinjala. Eden od njenih najbolj udarnih predlogov pa je povezan z modelom preobrazbe Slovenske razvojne družbe. Če bo predlog sprejet na vladi in v parlamentu, SRD-a kot državne ustanove ne bo več. Privatizacija bi bila namreč speljana s predajo državnih delnic SRD-a investicijskim družbam za neizkoriščene certifikate.

Na ministrstvu je Petrinova ostala do junija letos, ko je vlado prevzela ekipa dr. Andreja Bajuka. Pretekli teden pa jo je parlament že drugič potrdil za vodenje gospodarskega resorja, ki so mu priključili še ministrstvi za ekonomske odnose in razvoj ter za malo gospodarstvo in turizem. Razvijati namerava koncept "nove ekonomije", ki po njenih besedah ni le oznaka za t. i. internetno poslovanje, temveč vključuje nov koncept razmišljanja, kako doseči večjo gospodarsko rast. Z istim programom je maja lani pogojevala vstop v Drnovškovo vlado. Kmalu za tem se je v Dnevniku pojavil namig, da naj bi si Petrinova in Tone Rop besedilo novega ekonomskega programa LDS sposodila od dekanice Haas School Of Business na kalifornijski univerzi v Berkeleyju, kolumnistke Business Weeka in nekdanje Clintonove gospodarske svetovalke Laure D'Andrea Tyson. Vodja službe za odnose z javnostmi na gospodarskem ministrstvu Vera Vogrinčič je namige nemudoma zavrnila kot neutemeljene, češ da "nova ekonomija" v okviru LDS ni nekaj novega in v slovenskem prostoru neznanega, ampak je posledica dolgoletnih prizadevanj Petrinove. Dodala pa je še, da Tysonova in Petrinova na strokovnem področju prav zaradi skupnih pogledov sodelujeta že od leta 1978 ter da je ameriška predavateljica na ljubljanski ekonomski fakulteti predavala prav na povabilo Petrinove.

Če kaj, potem se Petrinovi ni treba sramovati tovrstnih prijateljskih in strokovnih vezi, saj gre za pomembno referenco pri prevzemanju gospodarskega ministrstva. Bilo pa bi prav, če bi bila na podoben način odprta tudi do drugih vprašanj, ki so povezana z njeno preteklostjo. Izmikanje novinarjem ne more prispevati k zaupanju javnosti v njeno kredibilnost.