Tomica Šuljić

4. 12. 2000  |  Mladina 49  |  Politika

MARŠ izgublja frekvenco

Strahova vsakega neodvisnega radia: propad in podrejanje

Špikerka

Špikerka
© Boris Strmšek

Na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, izrečene 8. marca letos - natanko mesec po deseti obletnici začetka oddajanja programa v eter - je vpis Zavoda MARŠ v sodni register ničen. To za radio pomeni, da mu bo po zakonu o telekomunikacijah odvzeta frekvenca oz. radijsko dovoljenje, saj to preneha z obstojem subjekta. Ker radijska frekvenca ni prenosljiva, bo na 95,9 MHz v prihodnje nad Mariborom mogoče poslušati šumenje. Sodba je prvostopenjska, nanjo pa se je odvetnik tožene stranke pritožil in je sedaj v obravnavi na mariborskem višjem sodišču. MARŠ v gospodarskem postopku toži Univerza v Mariboru.

Vzvratno ogledalo

Zamisel o študentskem radiu sega v leto 1984, ko so takratni mladinci s prvimi eseji in predlogi skušali prek samoupravnih organov doseči, da bi tudi Maribor dobil medij z "drugačno, kreativno glasbo". Nastajal je prek članov in organov ZSMS in skozi takratne civilnodružbene pobude. Le zaradi vztrajnosti teh mladincev je radio tudi nastal. Prvotna zamisel, da bi bil organizacijska enota ljubljanskega RŠ, se je kmalu razvila v težnjo po svoji radijski postaji. Končno so leta 1989 dobili frekvenco, ki je bila last RTV, MARŠ pa je bil kot OE RŠ pravni subjekt. V duhu takratne zakonodaje in družbenega reda so univerzitetna konferenca ZSMS (danes ŠOU), mestna konferenca ZSMS (danes LDS) in Univerza v Mariboru (UM) 10. januarja 1990 sprejele sklep o ustanovitvi radijskega programa. Slab mesec pozneje je MARŠ pričel oddajati v eter.

Več kot dve tretjini sredstev za zagon (v današnji vrednosti okoli 6 milijonov SIT) je prispevala MK ZSMS. Denar je zbrala po tiste dni sila priljubljeni metodi - med mladinci so izpeljali samoprispevek (od članarine OO ZSMS) za izgradnjo mladinskega radia. UM, na čelu katere je bil dr. Alojz Križman, se je želela zavezati le za dobo dveh let z dvema bruto plačama na mesec. Tega niso izpolnjevali, UM pa je MARŠ-u trikrat nakazala po 45.000 SIT. Poleg tega je leta 1992, ko je Soros radiu podaril za 20.000 USD opreme, pomagala pri uvozu. MARŠ je namreč od zagona deloval brez pravnega statusa in do ustanovitve zavoda gostoval na računu LDS.

"Nismo imeli vpliva na odločitve, saj je radio samostojno in neodvisno funkcioniral," pravi Jasmina Vidmar, vodja regijske pisarne LDS. "Prav tako nismo izpolnjevali ustanoviteljskih finančnih obveznosti, ob ustanovitvi zavoda pa smo se razšli. Radio si ni želel in mogel privoščiti predznaka stranke!"

Marševci so se vse od nastanka dokaj neuspešno ubadali s svojim pravnim statusom. "Vsem, s katerimi smo se dogovarjali, se je zdel ponujeni delež pri upravljanju premajhen," razlaga takratna urednica Snežana Štabi. Po letih dogovarjanja in zastojev pa so UM predlagali, da skupaj s sodelavci ustanovijo zavod. UM je pripravila svoj predlog, po katerem bi UM in ŠOU, ustanoviteljici radia, imeli popoln nadzor (in štiri od petih glasov v svetu radia). Njuna obveznost bi bil enkraten znesek v vrednosti 15.000 SIT! Sodelavci se s predlogom niso strinjali in šest urednikov vseh uredništev je s simboličnimi vložki po 2000 SIT prijavilo Zavod MARŠ. Radijska oprema je bila prenesena na zavod na podlagi cenilnega zapisnika. V sodni register so jih vpisali 7. julija 1994, radio pa je lahko odprl vsaj svoj žiroračun!

UM je odgovorila z obtožbami o divji privatizaciji in v tožbi zahtevala izpis iz sodnega registra, čemur je prvostopenjsko sodišče ugodilo. Ne to ne višje sodišče pa ni ugodilo zahtevi, da se oprema radia preneha uporabljati, prav tako v tožbi nista želeli sodelovati naslednici drugih dveh sopodpisnic sklepa o ustanovitvi, ŠOU in LDS. Prvostopenjski epilog je znan, na razsodbo višjega sodišča pa se čaka od šest do dvanajst mesecev.

Dost' mam!

Marševci od začetka ustvarjajo program, v katerem velja svoboda govora in se kritični prispevki ne umikajo zaradi moči veljakov. Dr. Ludvik Toplak je po prihodu na rektorski položaj odnose zaostril. "Odkar je prišel Toplak, sredstev univerze, namenjenih MARŠ-u, ni več," razlaga Peter Tomaž Dobrila. Med Toplakovo kandidaturo za rektorski stolček je ta nekdanji MARŠ-ev pronicljivi urednik in novinar v svojih prispevkih javno razkrival ne tako svetlo preteklost bodočega rektorja.

Po izjavi Bojana Golčarja, direktorja Zavoda MARŠ, se je "UK ZSMS že takrat branila soustanoviteljstva, kasneje pa je tudi želela odstopiti". ŠOU je svoje stališče do radia spremenila lani, ko se je MARŠ prijavil na prvi razpis, in od takrat ŠOU daje po 200.000 SIT na mesec. Skupaj z denarjem iz kulturne postavke mestne občine tako zagotovijo mesečni radijski fond pol milijona tolarjev. Luka Peklar, predsednik ŠOU, razlaga: "Resda bi želeli urediti ustanoviteljske odnose, a menimo, da nekomercialni in nerežimski radio mora obstati. Tudi zato smo izbrali pot pogovora, ker ne želimo ogroziti programa."

Razvpita mariborska ŠOU tokrat torej ne zaostruje odnosov s svojim pridruženim članom, tega pa ne moremo reči za UM. Njena vztrajnost, da gre do konca za ceno odprave frekvence, je legalna, saj se je pritožila takoj. Ne moremo pa govoriti o legitimnem interesu, saj vsa ta leta ni sodelovala v programski shemi kot krovni organ, ampak - ironično - s tem jemlje možnost medijskega sodelovanja interesnim skupinam na fakultetah, ki s svojimi oddajami sodelujejo v programu že od začetka oddajanja.

Podlago sodbe tolmači Josip Sever, odvetnik UM, takole: "Pri registraciji so navedli sredstva, ki niso njihova last!" Vse, kar je UM izjavila, je bil dobesedno enostranski odgovor, v katerem trdi, da je šlo pri ustanovitvi zavoda za nezakonit postopek odtujitve ustanove in lastnine. Pravice in premoženje naj bi pripadali trem ustanovam; poleg UM še UK ZSMS (ŠOU) in ZSMS (LDS). "Univerza se po veljavnem pravu ne sme odpovedati svojim pravicam in koristim v prid zasebne institucije." UM zaradi "študentskih, univerzitetnih in nacionalnih interesov ne more odstopiti od pravic in dolžnosti, ki izhajajo iz pravic ustanoviteljstva". UM pa (navkljub posledicam tožbe!) želi, da študentski radio nadaljuje svojo dejavnost, in ne vidi ovir, da ne bi mogel nadaljevati v isti organizacijski oz. kadrovski sestavi. Rektor UM, Ludvik Toplak, za medije ni dosegljiv. Obtožbe na račun rektorja in UM tako ostajajo brez odgovorov.

Zunaj etra

MARŠ še vedno oddaja, v ozadju pa se bije boj za frekvenco. Julija, torej štiri mesece po sklepu sodišča, je radio na podlagi predstavljenega nekomercialnega programa na razpisu prvič v svoji kratki zgodovini postal lastnik svoje frekvence. "Razpis je bil javen, možnost prijave so imeli vsi. Tudi univerza," razlaga Golčar. Kje je, po njihovem, bistvo spora? "Dogovora med ustanovitelji ni bilo, prav tako ni bil podpisan akt o ustanovitvenih razmerjih. Bili so zgolj ustanovitelji radijskega programa, ne pa radia ali zavoda." Pojasnjujejo tudi obtožbo, da so zasebni zavod. "Zavod ne more biti zaseben. Lahko je javen, če ga ustanovi država ali občina, ali pa zgolj zavod." Ustanovitelji Zavoda MARŠ nimajo nobenih pravic v funkcioniranju radia razen enega od petih glasov v svetu zavoda. V statutu pa je določeno, da se (morebitni) dobiček sme uporabljati le za razvoj lastne dejavnosti.

Vendarle se je ljudem, ki MARŠ-u ne verjamejo slepo, postavilo vprašanje, ali - s publiciteto - ne gre zgolj za poskus pritiska na sodišče. "Za razsodbo smo izvedeli šele septembra! Odvetnik se je pravočasno pritožil, nas pa ni obvestil. Ker se je v vseh letih zamenjalo toliko ljudi, za tožbo nismo vedeli." Sledil je kratek in zaradi drugih razlogov prekinjen sestanek z rektorjem, v uradnem zapisniku pa je zapisan tudi predlog novega upravnega odbora (UO) - LDS bi svojo tretjino odstopila ŠOU in UM, po novi zasedbi pa bi njima in sodelavcem pripadla po tretjina v UO. Sodelavci, ki bi tretjine raje razdelili med ustanovitelje, javnost in sodelavce, se s predlogom niso strinjali. "Tudi ŠOU se z UM še ni pogovarjala o tem," je povedal Peklar iz ŠOU.

"MARŠ ni bil projekt UM ali ŠOU, ampak kritično razmišljujoče mladine, ki je čutila praznino v medijskem prostoru. Ustanovitelji sicer nimamo nikakršnih pravic ali lastnine v Zavodu MARŠ," razlaga Saša Husar, glasbeni urednik MARŠ-a in eden od šestih ustanoviteljev zavoda. Drugi so Peter Tomaž Dobrila (danes predsednik društva Kibla in vodja multimedijskega centra), ki pravi: "Sodba je posledica neracionalne oblastiželjnosti!"; Snežana Štabi (sedaj vodja projektov pri Media Poolu): "Zadeva jih ni zanimala, dokler nismo ustanovili zavoda! Nato so vložili tožbo!"; Igor Selan (moderator in novinar Radia City): "Sramoten je odnos UM do kulturne institucije. Radio so pripravljeni zrušiti, zanj pa niso bili pripravljeni nič narediti."; Mišo Lazarević (zdaj zunanji sodelavec MARŠ-a): "Podpiram sedanje vodstvo MARŠ-a in njegova prizadevanja, da radio ohrani v etru."; Dean Primožič (danes honorarec pri dveh podjetjih): "Toplaka bi bilo treba našeškati po riti!"

Tudi Brankica Petković, predstavnica Sorosa, ki je MARŠ-u bistveno pomagal, meni, da je "sramotno, kako se stvar razvija. Oprema, ki smo jo podarili MARŠ-u, ne bi smela pripasti UM, in to bomo skušali doseči po pravni poti!"

Možnih razpletov je kar nekaj. Za radio bi bila najhujša potrditev sodbe na višjem sodišču. Zavod bo razpuščen in izbrisan iz sodnega registra, oprema prodana v likvidacijskem postopku za poplačilo upnikov, frekvenca pa vrnjena Upravi RS za telekomunikacije. Sodba se lahko tudi razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavo na okrožno sodišče.

Najelegantnejša rešitev za toženi medij bi bil odstop od tožbe, za to se zavzema tudi Golčar. Verjetno pa tega ne moremo pričakovati. Najpreprostejša rešitev se kaže sama po sebi - dokončna in legitimna ureditev statusa radia v dogovoru s katero (ali z več) od zainteresiranih strani, ne ultimat katere koli strani. Morda celo ustanovitev javnega zavoda, ki bi ga ustanovila občina. Le tako bo zagotovljeno, da bo MARŠ še naprej deloval kot poligon mladih, ki si prve medijske izkušnje pridobivajo v svobodnem mediju.