Kar jih je sinov sloveče matere

Kratka zgodovina slovenskih kulturnih ministrov

Andrej Capuder

Andrej Capuder
© Denis Sarkić

Andrej Capuder, maj 1990-maj 1992. V času ministrovanja, ki je ves čas mejilo na ministriranje, ni dajal vtisa, da ob latinskih reklih premore tudi kaj takega, kot je smisel za humor. Ko je prvič rekel "Ora et labora", kar pomeni "Moli in delaj", so nekateri nagonsko pomislili, da je pred nami nova reklama za staro brezalkoholno pijačo, nekateri pa so za hip ali dva mislili, da nas skuša le impresionirati z latinščino in klasično izobrazbo, toda ko je pri tem v mnogih reprizah vztrajal, se je kmalu izkazalo, da misli zelo resno, celo preveč resno. Še več, izkazalo se je, da slogan "Moli in delaj" razume kot vodilo vsesplošnega slovenskega duhovnega in kulturnega preporoda - kot vodilo svojega in nacionalnega kulturnega programa. Zakaj je to vse tako presenetilo, ni jasno. Če bi brali Capudrove romane, bi hitro ugotovili, da je dober kristjan - ko pride do seksa, mu zmanjka besed, metafore pa postanejo tako metaforične, da več ne veste, za kaj gre. No, da ne bi ostalo le pri izumrlih besedah in da bi ga lažje razumele tudi najširše ljudske množice, je lansiral še slogan "Mladi človek išče gospodarja", ki je lepo dopolnil zahtevo po molitvi in delu. Ker v prejšnjem režimu očitno nismo dovolj molili in delali, ampak smo se preveč ukvarjali z nedeli, kot sta snemanje in gledanje slovenskih filmov, je skušal popraviti krivice. Zato je, ne da bi rekel "Cuneus cuneum trudit", zmanjšal sredstva za slovenski film. Česar zagotovo ni storil s težkim srcem: ko je namreč bral scenarij za novi slovenski film Karmen, je lahko le zgroženo ugotovil, da mlada klošarka na začetku v cerkvi dahne "Pizda". Karmen je tako do nadaljnjega ostala v operi, Capuder pa se je po navdih mirno vrnil k Dantejevi Božanski komediji. Zamenjal ga je...

Borut Šuklje, maj 1992-januar 1993. Kulturni minister z najkrajšim mandatom. Čeprav ni mogoče reči, da ni budil upov in velikih pričakovanj. Navsezadnje, bil je član ZSMS-jevskega Dream Teama. In da bi pokazal, da se od Capudra jasno razlikuje, je ob nastopanju novega delovnega mesta oznanil, da bo v okviru Ministrstva za kulturo ustanovil neke sorte odbor za rokenrol in strip. Mnogim se je zazdelo, da bo Ministrstvo za kulturo zdaj končno sestopilo z neba in šlo med ljudi, ostali pa so to dojeli kot grožnjo naši veliki, paradni, elitni, proslavljeni kulturi. Ne dvomim, da so nekateri to dojeli kot vojno napoved. Ker je Šuklje dober diplomat, očitno ni hotel cirkusa, zato ni prešel od besed k dejanjem. Tako z njegovo prelomno idejo ni bilo nič. Viskija nisva odprla. Zamenjal ga je...

Sergej Peljhan, januar 1993 - januar 1996. Bil je maj in v Cannesu sem srečal pokojno Vesno Marinčič, ki mi je zaupno šepnila: Vinci Vogue Anžlovar je pretepel ministra za kulturo! Pomislil sem: Vinciju je počil film! Toda kot se je izkazalo, sem si njun obračun na Cankarjevi 5 predstavljal preveč filmsko. Vinci mi je namreč potem več kot enkrat pojasnil, da ni šlo za kake močne klofute, ampak le za simbolno gesto. Minister Peljhan je sicer vedno izgledal le kot uradnik, toda nikoli kot uradnik, ki išče konflikt ali pa ki hoče biti mučen zaradi filma. Prej narobe, ni bil vpadljiv niti popadljiv, držal je izrazito nizek profil, kar menda pride od tega, da ga je Janez Drnovšek na sejah vlade najraje prekinil že kar sredi prvega stavka. Po tem incidentu je dal Ministrstvo specialno zavarovati, s posebnim užitkom pa je bržkone požegnal "Zakon o filmskem skladu", s katerim se je znebil slovenskih filmarjev - hej, če bi kaj radi, pojdite na Sklad! Je pa v svojem mandatu lansiral tudi "Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulturo", neke sorte krovni zakon, ki je Sloveniji pojasnil, kaj je to kultura: "Delovanje na področju kulture je svobodno." Toda bil je graditelj: ker je Goričan, je dal v Gorici postaviti bajno gledališko palačo, sprejel pa je tudi odločitev za gradnjo druge goriške palače - knjižnice. Kar pomeni, da je imel živ smisel za obrambo interesov lokalne skupnosti in za regionalnost, predvsem - ko je prišel v Ljubljano, ni pozabil svoje volilne baze. Zamenjal ga je...

Janez Dular, februar 1996-februar 1997. Kot prodoren slavist in velik ekspert za jezikovne žanre je služboval kot profesor na Filozofski fakulteti, toda ker mu bojda niso dali katedre za stilistiko, je obupal, odstopil in se raje prepustil karieri samostojnega kulturnega delavca, ki ga je pripeljala na mesto lektorja pri Slovencu. Kar je bil za mnoge, predvsem za njegove študente, opazen šok - kaj vrhunska slavistična avtoriteta počne med lektorji? No, še preden so rekli Breda Pogorelec, je v prvi Demosovi vladi postal minister za Slovence po svetu. Ko se je prelevil v ministra za kulturo, je zaslovel predvsem kot patron slovenskega jezika - napisal je celo "Zakon o slovenskem jeziku", ki pa ga ni uspel spravit naprej. Ne zgolj zato, ker je njegov mandat trajal le eno leto, ampak zato, ker na srečo ni ravno tako vsiljiv, agresiven in radikalen, da bi upal iti do konca. Saj veste, vse tuje izraze bi sicer slovenil, toda obenem jih tudi ne bi. Akademski gentleman z Dolenjske pač, rocker, ki ni nikoli poslušal rocka, ne ravno rojen za menedžiranje Slovenije. Zamenjal ga je...

Jožef Školč, februar 1997-junij 2000. Res ima otožne oči, toda profil kulturnega ministra je dvignil ravno toliko, da se ga je končno videlo. Zaslovel je kar po nekaj rečeh. Prvič, prirejal je najboljše novoletne žure, neke sorte mini spektakle. Drugič, redno je prihajal na zelo alternativne popkulturne lokacije, se udeleževal rock koncertov in kultnih fešt, recimo satanistične orgije Petra Mlakarja, ter Slavku Avseniku ob 70-letnici osebno čestital, s čimer je lepo pokazal, kaj vse sodi v slovensko kulturo. Bil je prvi kulturni minister s posluhom za pop & rock: v razvid samostojnih kulturnih ustvarjalcev lahko poslej vstopijo tudi pop & rock muzikanti. Medije je spravil pod okrilje MK. Denar je očitno zelo enakopravno delil na vse strani, zato interpelacije - za razliko od mnogih drugih ministrov - ni okusil. In seveda, Betnave in Blejskega otoka ni hotel vrniti cerkvi, ker da gre za kulturna spomenika nacionalnega pomena. Zamenjal ga je...

Rudi Šeligo, junij 2000-december 2000. Betnavo je sicer vrnil cerkvi, ker da tako terja Zakon o denacionalizaciji, toda z Blejskim otokom si je glavo razbijal do zadnjega dne. Morda zato, ker se je kot pisatelj spomnil na Prešernov Krst pri Savici in ugotovil, da je Blejski otok res kulturni spomenik nacionalnega pomena: "kar, Črtomir, te na življenje veže, se mi iz tvojih prejšnjih dni odkriva, ko te vodila ni le stara vera tja na osredek Blejskega jezera". Bolj bohem kot križar, bolj svetovljan kot fuzbaler, bolj modernist kot garač, toda skrajna stališča zna podati zelo racionalno, kar skrbi vse tiste, ki zdaj prebirajo njegov Nacionalni kulturni program.

povezava