Umazan posel

Sežigalnice odpadkov po svetu zaznamujejo korupcija, veliki zaslužki posameznikov, zastrupljeno okolje, rakava obolenja, obup in vstaje prizadetih prebivalcev proti sežiganju odpadkov. Zato moramo navdušenje naših vladnih služb nad sežiganjem odpadkov razumeti kot opozorilo, da sta prva dva koraka že storjena.

Sežigalnica odpadkov je namenjena sežigu komunalnih odpadkov, torej odpadkov, ki jih najdete v svojem košu za smeti. Njen glavni je, da težav z odpadki ne rešuje, ampak jih le še bolj zaplete. Sicer je res, da se znebimo velikih kupov trdih odpadkov in pri tem pridobimo nekaj toplotne energije, vendar po drugi strani spustimo v okolje tone in tone potencirano strupenega pepela in žlindre ter v obliki plinov najhujše znane strupe (dioksine, furane, težke kovine ...). Poleg tega je sežigalnica odpadkov kontraproduktivna: ker za delovanje nujno potrebuje odpadke, so za čas njenega obratovanja, to je za približno 30 let, ustavljeni vsi razumnejši projekti ravnanja z odpadki, npr. recikliranje.

Energija, ki jo dobimo s sežigom odpadkov in ki jo najpogosteje porabljajo za ogrevanje ali za pridobivanje električne energije, velja v svetu za drugo najbolj osovraženo energijo (takoj za jedrsko). Odpor proti sežigalnicam odpadkov se praviloma kaže v obliki pritiska civilne iniciative na lokalne oblasti in vlado oziroma proti oblastnikom, ki so z enim od gigantskih podjetij podpisali sežigalniški pakt. Ko je sežigalnica enkrat v zagonu, pa je boj za prizadete prebivalce najpogosteje izgubljen - razen, če sežigalnico na silo ustavijo, kot so storili prebivalci Amrusieha v Libanonu, ki so sežigalnico kar požgali.

Odpadki so več kot odličen posel. To je med drugimi ugotovila tudi mafija v Italiji in zdaj obvladuje vsaj 32 % (toliko je parlament priznal) poslov v zvezi z odpadki. Zato poskušajo gigantska podjetja, ki se ukvarjajo s sežiganjem odpadkov, svojo dejavnost prenesti v čim več držav.

V tujini

Naši vladni strokovnjaki za odpadke za ključni argument pri propagiranju sežigalnic praviloma uporabijo izkušnje iz tujine, pri tem pa skrbno pazijo, da nam ne pokažejo celotne podobe. Japonska je s 1800 sežigalnicami odpadkov prava svetovna sežigalniška velesila. Ta država je kriva za najmanj 20 %, nekatere raziskave pa kažejo, da celo za 40 % emisij dioksinov na svetu. V vaseh, ki ležijo v okolici sežigalnic, so ugotovili, da so rakasta obolenja štirikrat pogostejša od japonskega povprečja. Pri delavcih v sežigalnicah so odkrili tudi 12-krat višje koncentracije dioksinov v krvi, kot znaša povprečna koncentracija za Japonca, in rakave tvorbe se v njihovih telesih razraščajo kot gobe po dežju. Japoncem je tako zelo uspelo zastrupiti okolje, da že z zaužitjem 100 g morskih rib dobijo v telo več dioksinov, kot je dnevno dopustna količina.

V ZDA je sežiganja vse manj. Veliko zaslug za to ima ugledna EPA (Environmental Protection Agency), ki sproti objavlja izsledke raziskav o onesnaženosti okolja zaradi sežigalnic. EPA je npr. objavila, da sežigalnice odpadkov pošljejo v okolje 80 % dioksinov, le 20 % pa promet, požari in druga industrija. Prvega januarja letos je v državi Connecticut začel veljati moratorij za sežigalnice. Pred tremi leti je v Chicagu začela obratovati najnovejša ameriška sežigalnica, ki je bila, da bi v okolje spustila čim manj strupov, zgrajena po BAT - Best Available Technology - z najboljšo možno tehnologijo. Ker je takšna tehnologija izjemno draga, je sežigalnica vsako leto imela več kot 30 milijonov dolarjev izgube. Zato so jo že letos zaprli.

Letos poleti so v Nemčiji zaprli sežigalnico, zakatero se je govorilo celo, da ima "zeroemission" (brez emisij) tehnologijo. Zaprli so jo zaradi prevelikih emisij težkih kovin in drugih strupov. Sicer pa nameravajo v Nemčiji zgraditi več novih sežigalnic za odpadke. Naš vir iz Nemčije nam zagotavlja, da od vseh načrtovanih sežigalnic odpadkov zagotovo nobena ne bo stala v "zahodni" Nemčiji, v "vzhodni" pa naj tudi ne bi šlo vse gladko.

Na Irskem načrtujejo šest sežigalnic za odpadke. Zaradi odpora civilne iniciative so štirje od projektov že padli v vodo. Eno od gesel protisežigalniške kampanje je: "Irsko mleko ne bo nikdar angleško." Angleško mleko namreč žalostno slovi po visoki vsebnosti dioksinov. Da ne bo pomote, govorimo o človeškem mleku.

V Veliki Britaniji, ki jo naši strokovnjaki tako radi dajejo za zgled, je sežiganja odpadkov vse več, vendar ravno sedaj prihajajo tam druga za drugo na dan korupcijske afere v zvezi z ravnanjem z odpadki. Odkrili so tudi povezave, ki namigujejo, da je povečanje sežigalniških zmogljivosti v osebnem interesu številnih poslancev britanskega parlamenta. Tako je na primer lord Michael Meacher, državni sekretar za okolje, hkrati svetovalec za okolje v dveh sežigalnicah. Njegov predhodnik v vladi gospod John Gummer, ki je danes poslanec v spodnjem domu parlamenta: je direktor podjetja za embalažo Valpak in hkrati direktor oddelka za okolje v podjetju General Utilities, katerega lastnik je Vivendi, operater nekaterih večjih britanskih sežigalnic.

Veliko zaslug pri razkrivanju korupcije ima časopis Guardian. Korupcijsko shemo je odkril z iskanjem poti, po katerih se pretakajo namenska sredstva za ravnanje z odpadki. Vsako podjetje, ki proizvaja in nekam odlaga odpadke, mora za to plačati takso, sorazmerno s količino odpadkov. Ta denar se zbira v posebnem skladu in se deli okoljskim organizacijam za projekte, ki naj bi koristili okolju in ljudem. Podjetja za ravnanje z odpadki, ki tudi sama proizvajajo odpadke, so hitro spoznala, da lahko takso preusmerijo v svoj žep, ustanoviti morajo le okoljsko organizacijo in postati njen donator. Poleg tega so podjetja za ravnanje z odpadki svoje ljudi postavila v ENTRUST, organizacijo, ki denar iz sklada deli posameznim okoljskim organizacijam, in tako ustvarila še ugodnejše razmere za korupcijo.

In pri nas

Kljub izredno slabim izkušnjam drugod imajo slovenski vladni strokovnjaki za odpadke sežigalnice za nepogrešljiv del trajnostnega ravnanja z odpadki.

Vlada v Sloveniji načrtuje dve do tri sežigalnice odpadkov. Ena, z zmogljivostjo 280 tisoč ton sežganih odpadkov na leto, naj bi stala v ekološko že prizadetem Kidričevem, za drugo oziroma drugi dve pa se še išče primerna lokacija. V ožjem izboru so Gorenjska, okolica Litije in okolica Ljubljane. Po Nacionalnem programu varstva okolja (NPVO) naj bi v prihodnjih desetih letih delež sežganih odpadkov povečali z zdajšnjih nič na skoraj 50 %, snovna izraba odpadkov (recikliranje, kompostiranje) pa naj bi se povečala le za 10 %. Zelo pesimističen scenarij za deželo, ki ima po mnenju tujih in nekaterih naših strokovnjakov za ravnanje z odpadki, kljub razpršeni gradnji, izjemne možnosti za snovno izrabo odpadkov. Največ težav pri ločenem zbiranju in snovni izrabi odpadkov je v velemestih, teh pa Slovenija nima.

V duhu prosežigalniške strategije se je prejšnja Drnovškova vlada odločila za kar nekaj umazanih potez, ki so aktualne še danes, in nova vlada za zdaj ne kaže znakov, da jih misli spreminjati. Ustavimo se pri treh ključnih.

Prvič, vlada namerava zgraditi dve do tri sežigalnice odpadkov, to pa je v nasprotju z NPVO, ki ga je sama sprejela. NPVO predvideva sežig slabe polovice komunalnih odpadkov in tega bi, glede na to, da jih na leto proizvedemo 300 kilogramov na prebivalca oziroma skupaj 600 tisoč ton (vir: dr. Jani Zore, svetovalec vlade), lahko opravila že samo potencialna sežigalnica v Kidričevem. Zato se postavlja vprašanje, kaj bi sežigali v drugi oziroma v drugih dveh sežigalnicah: odpadke, ki jih mislimo reciklirati, ali morda uvožene odpadke? Zavedati se moramo, da je trgovanje z odpadki izjemno donosen posel, ki ga je izredno težko nadzirati. Za transport odpadkov ponavadi izvemo šele, ko Greenpeace na silo ustavi kakšen vlak (letos mu je to uspelo dvakrat, ko so nizozemski odpadki romali v švedske sežigalnice).

Drugič, za sežigalnico je vlada pripravljena dati le 130 milijonov dolarjev, to pa je veliko premalo za najboljšo možno tehnologijo. Si je morda ne zaslužimo?

In tretjič, marca letos je vlada sprejela novo uredbo o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic komunalnih odpadkov, ki dovoljuje višje mejne vrednosti za emisije, kot jih je dovoljevala prejšnja uredba iz leta 1994. Na podlagi nove uredbe bodo lahko sežigalnice odpadkov spuščale v okolje trikrat več prahu, štirikrat več živega srebra in kadmija, petkrat več klorovih spojin, šestkrat več žveplovega dioksida, dvanajstkrat več težkih kovin (svinca, arzena, antimona ...), dioksinov in furanov ter dušikovih oksidov pa, kolikor bi pač naneslo, saj mejnih vrednosti zanje v novi uredbi sploh ni. Sprejetje nove uredbe nedvomno dokazuje, da vlada meri na cenejše in tehnološko slabše sežigalnice, ki bodo v okolje spuščale več strupenih snovi. Z novo uredbo bodo to počele zakonito. V vladi so se izgovarjali na uskladitev zakonodaje z evropsko, vendar je gospod Ian Clark z oddelka za odpadke pri Evropski skupnosti, ki je odgovoren za pogajanja s Slovenijo, našim naravovarstvenikom pisno zagotovil, da bi lahko slovenska vlada brez težav obdržala staro zakonodajo, ki je bila enaka zakonodaji naprednih evropskih držav. In naša vlada je to vseskozi vedela.

Od vlade in strokovnih krogov lahko pričakujemo nove poteze v smeri postavljanja sežigalnic. Navsezadnje smo pod pritiskom kapitalsko zelo močnega sežigalniškega lobija. Francoski gigant Vivendi (!), ki je znan operater sežigalnic po svetu, je v Sloveniji že stacioniran (Revoz Novo mesto) in zagotovo raziskuje teren za še kakšen večji posel. In pri takem poslu se večina stvari zgodi mimo državljanov, ki proizvajamo smeti ter s smetarinami in davki ta posel tudi plačamo. Dr. Niko Samec, strokovnjak za energetiko na Fakulteti za strojništvo v Mariboru, ki si ne zna zamisliti Slovenije brez sežigalnice odpadkov, pravi, da lahko investitor projekta prične graditi sežigalnico tudi, če temu laična javnost nasprotuje. "Tako ne nastajajo zamude. Prebivalci lahko svoja nasprotovanja uveljavljajo na strokovnih sodiščih. V takih primerih morajo sodišča pritegniti k sodelovanju skupino strokovnjakov, ki odloča. Če so pritožbe neupravičene, stroške presojanja plača tožnik." Kako nedemokratična shema. Kdo si bo sploh upal pomisliti na tožbo? Predvsem pa dr. Samec pozablja, da je prav za vsemi sežigalnicami, tistimi, ki dokazano zastrupljajo okolje, in tudi tistimi, ki so jih morali zapreti - čeprav so nekatere zares imele najboljšo tehnologijo -, vselej stala vase zaverovana stroka. Vljudno bi bilo, če bi se ta za svoje grehe enkrat komu vsaj opravičila.