Smer: nazaj v Jugoslavijo

Najprej je bila razdružitev, potem je prišla vojna in potem nova vojna in še ena in še ena. Zdaj, ko se zdi, da se celo najbolj zagrizenim fanatikom ne ljubi več ubijati, je spet čas za posel. Veljalo je, da je Slovenija ob razdružitvi izgubila obsežen in nadvse pomemben trg s kar 20 milijoni potrošnikov. Potrošnikov, ki so še vedno pripravljeni na vse. Potrošnikov, ki v nasprotju z evropskimi kupci bolj cenijo Gorenje od Boscha, laško od guinessa in panadol od aspirina. Gremo v biznis.

Janez Škrabec dovolj nazorno pooseblja sodobnega slovenskega poslovneža novega tisočletja. Kubanske cigare, viski Oban, angleška obleka, italijanski čevlji. Srečanje z njim velja začeti v Pen klubu, kjer kljub pozni večerni uri še vedno nosi natančno zlikano obleko. Letnik rojstva triinšestdeset. Že pred leti, ko je prevzel propadlo ribniško podjetje, je bilo jasno, da bo uspešen. V trenutku je osvojil Rusijo in si kupil enega najslavnejših poslovnih prostorov v Ljubljani. Kjer je bil prej notranji bazen, je Škrabec postavil sejno sobo. "Nihče v Ljubljani ni tako bogat, da bi si lahko privoščil zaprti bazen v samem središču Ljubljane." Ima pa zato svoj fitnes (pravzaprav ga ima žena), kjer si moči menda nabirajo celo takšni bodibilderji, kot je recimo premier doktor Janez Drnovšek. In Škrabec vozi samo avtomobile znamke Volvo. Sicer pa v Rusijo izvaža kmetijsko mehanizacijo in stroje. Iztržki: veličastni. Poleg tega vam mimogrede postavi še sodobno montažno hišico, veliko od 100 do 300 kvadratnih metrov. Cena manj kot 2000 in več kot 1500 mark na kvadratni meter. Letos so ga bolje spoznali tudi Hrvati. Kupil je nekdanji zadrski ponos vse Jugoslavije - SAS. "SAS poznam še iz časov, ko sem delal v moskovski filiali Rika. Zdaj si želim, da bi ga povezali z rusko avtomobilsko industrijo in proizvodnjo podobnih strojev na Zahodu." Sicer pa, ali ne sestavi ruski Avto VAZ (naš kupec ga najbolje pozna po modelu Lada) na leto več kot 700.000 avtomobilov? Lepa priložnost za podjetje, ki je po sijajni socialistični karieri propadlo, zdaj pa okoli 300 delavcev rešuje ribniški poslovnež, ki vsako leto samo z ruskimi avtomobilskimi posli obrne 40 milijonov nemških mark. Podobno naj bi bilo s podjetjem SAS, ki je s svojim finomehaničnim pogledom na svet naredilo pomembne avtomobilske dele za Audi, BMW, Deutz, Volvo, Volkswagen in Škodo.

Riko je le majhen košček mozaika, zgodbe o uspehu slovenskih podjetij, ki so si po suhih letih upala nazaj - v Jugoslavijo. Toda Riko je majhno podjetje, ki ga vodi en človek z velikimi dobički. Posel s SAS-om naj bi bil dobil ravno zaradi tega. "Preden so drugi sklicali nadzorne svete, sem SAS že kupil." In delavci niso izgubili služb.

Investicije in okupacije

Morda tako kot v Vojvodini niso izgubili služb tisti, ki so delali v sladkorni industriji, čeprav naj bi bili ravno slovenski ekonomisti in brokerji ob silnih provizijah omogočili, da so podjetja dobila nizozemske lastnike. Ampak ta podrobnost v zgodbi o prodoru Slovenije v druge dele nekdanje SFRJ niti ni tako pomembna in bo morda celo pozabljena. Pomembno je, da nam tam še vedno brezpogojno zaupajo in da jih slovenski izdelki zanimajo. Gorenje, ki velja za paradnega konja slovenskega izvoza, proda v nekdanjih jugoslovanskih republikah kar petino svoje proizvodnje. Počasi se približuje največjim uspehom na tem področju, ko je na jugotrg romala kar polovica vseh izdelkov. Južni trg ima Gorenjeve hladilnike, pralne stroje in štedilnike za svoje, bolj svoje kot domačo konkurenco. Po nekaterih govoricah so prodajalci celo sami lepili oznake Gorenje na televizorje Evelux, da bi bil zakrit njihov pravi izvor. Pri Gorenju največ izgubljajo zaradi težav, povezanih z logistiko, in nekompatibilnosti držav s trgovinskimi sporazumi v odnosu do EU in Slovenije, ki te sporazume ima. Ravno zaradi tega naj bi v prihodnosti zgrabili bika kar za roge. Aktivirali so vse trgovine, ki so jih imeli v lasti pred razpadom skupne domovine, poleg tega naj bi odprli tudi proizvodne obrate v BiH in Srbiji.

Bela tehnika je tako ali tako slovenski ponos, treba pa se je strinjati, da podobno velja za Lek in Krko; ta dva sta poleg slovenskega trga že davno osvojila tudi srca in druge vitalne organe Rusov in južnih Slovanov. Mnogi zasluge za prodor Krke v Rusijo pripisujejo Milošu Kovačiču in njegovemu značilnemu lobiranju ter dobremu poznavanju scene. Po drugi strani od vojn in z njimi povezanih socialnih zgodb obubožana nekdanja SFRJ potrebuje zdravila. Krka ima podjetji na Hrvaškem in v Makedoniji, v Bosni pa predstavništvo v Sarajevu. V Jastrebarskem gradi proizvodno-distribucijski center, ki bo začel delati v drugi polovici leta 2001. Naložba je vredna 3 milijone nemških mark. Sicer pa o velikem vplivu slovenskih podjetij govori časopisna novica o nakupu splitske Prerade. Ljubljansko Žito je odkupilo Pekarstvo Split in Prerado Cetina iz Omiša. Obe podjetji sta hčerinski podjetji Prerade. In kdo je od septembra lastnik Prerade? Pivovarna iz Laškega. Prerada ima skupaj skoraj 600 zaposlenih in na leto proizvede 250.000 hektolitrov piva, 2500 ton krušnih izdelkov in 1200 ton testenin. Laško in Radenska sta v Prerado vložila solidnih 40 milijonov mark, cilj "rokometašev" pa naj bi bila uvedba blagovnih znamk Vital, Radenska in Laško na hrvaški trg. Pivovarna Laško si je neverjeten delež na nekdanjem jugotrgu pridobila tudi z nalepko na steklenicah. Tri lilije, ki sicer spominjajo na bosanski grb, in zadovoljivo zelena barva - barva bratov muslimanov. Sicer pa v Bosni tako ali tako pijejo samo pijače iz Laškega in Fructalove pijače. Fructal proda v Bosni kar 27 odstotkov vseh svojih izdelkov. Še bolje mu gre v Makedoniji, kjer ima neverjeten 40-odstoten tržni delež na trgu pijač. Zdaj imajo fructalovci v načrtu celo polovično zasedbo makedonskega ozemlja, kjer so letos kupili podjetje Konzeks. Novo podjetje naj bi omililo težave z davki in s carino, predvsem pa naj bi pomagalo osvojiti še vse države, ki mejijo z Makedonijo. Tudi ZRJ, kjer so lani prodali le za 800.000, letos pa že za 4,5 milijona nemških mark. Morda je za Fructal manj perspektiven hrvaški trg, kjer ima že izpred osamosvojitve podjetje Fructal Zagreb.

Otvoritve in storitve

Eden izmed najbolj zagrizenih osvajalcev nekdanjih jugoslovanskih republik je Zoran Jankovič, direktor Mercatorja, ki se je odločil, da bo z velikimi trgovskimi centri v bližnji prihodnosti zavzel vsa velika jugoslovanska mesta, Sarajevo, Pulj, Split in Zagreb, kasneje pa naj bi se pojavile še tri trgovine v Beogradu, kakšna v Črni gori in Makedoniji. Mercator naj bi tako v dveh letih v gradnjo nakupovalnih središč vložil kar 317 milijonov nemških mark. Pomembno je, da kupcem v nekdanjih jugoslovanskih republikah ponuja slovenske izdelke. V novi sarajevski trgovini bi moralo biti na policah 40 odstotkov slovenskega blaga in 40 odstotkov blaga z oznako Made in BiH. Pa ni šlo. Ob odprtju so z velikimi težavami zapolnili le kakšnih 15 odstotkov prostora, namenjenega bosanskim izdelkom. Menda naj bi se odstotki v prihodnosti, ko bodo našli blago, ki bo ustrezalo Mercatorjevim standardom, počasi uravnotežili. Tako Mercatorji tudi zunaj Slovenije pač ponujajo v glavnem slovensko blago, ki je po mnenju njihovih šefov vsaj tako kakovostno kot evropsko, če ne celo ... Nakupovalni centri bodo odstotek slovenskih izdelkov na jugotrgih še povečali in presenetljivo lahko v Sarajevu zdaj najdete celo veliko trgovino s čevlji, kjer sodelujeta Alpina in Planika. Alpina ima pogodbo z Mercatorjem, ki ji omogoča prodajo v nakupovalnih centrih. Prodajalna v Sarajevu pa je bila prevelika, zato so k sodelovanju povabili še Planiko. Sicer pa Alpina izvozi na jugotrge na leto za okoli 5 milijonov nemških mark blaga, večino v Bosno, manj na Hrvaško, kjer so stroški previsoki. V ZRJ imajo še iz časov SFRJ deset prodajaln, a so zdaj zaprte in čakajo na otoplitev odnosov. Mimogrede, za Alpino dela v Bosni 400 ljudi. Partnerska Planika ima povsem drugačne izkušnje, čeprav 15 odstotkov svojih čevljev pošlje ravno na jug. Po mnenju njenih predstavnikov več let ni bilo mogoče izpeljati nobenega posla s temi državami. Zdaj pa naj bi države še vedno zavirale biznis, vendar se stvari menda počasi vseeno obračajo na bolje (odprli so poslovalnico v Novem Sadu, pa tudi z vračanjem svojega premoženja nimajo več težav).

Menda naj bi bil bosanski družbeni bruto produkt na prebivalca je le 700 dolarjev in ravno nizka kupna moč prebivalcev obubožanih delov nekdanje Jugoslavije je verjetno največja težava slovenskega gospodarstva. A ljudje morajo ne glede na ceno kaditi in to temeljito izkorišča ljubljanska Tobačna, katere glavni partnerji so v Makedoniji. Tobačna je lani na trgu nekdanjih jugoslovanskih republik prodala natančno milijardo osemsto en milijon cigaret, to pomeni 19 odstotkov celotne prodaje, letos naj bi celo presegli mejo dveh milijard in pol, kar bi bilo že 25 odstotkov celotne prodaje. V Makedoniji imajo podjetje Tutunski kombinat Skopje, na ta način pa bodo poslovali še naprej, saj je edina možnost za pravi biznis, ker naj bi bila ravno kombinacija med lokalno proizvodnjo, kooperacijo in izvozom pravi recept za prave jugokadilce. S tem se izognejo višjim trošarinam, ki veljajo za uvožene cigarete. Sicer pa so težave s kajenjem v nekdanji Jugoslaviji vseeno manjše kot na ozemlju Slovenije, kjer je proticigaretni zakon na ravni tistega v Kaliforniji.

S posebno dejavnostjo se ukvarja naftna družba Petrol. Petrolovci na Hrvaškem nimajo velikih možnosti, ker je tam bolj ali manj vse v rokah naftnega giganta Ina. So pa veliko bolj bojeviti v Bosni; tam naj bi do konca leta 2001 odprli kar 16 bencinskih servisov. Petrol sodi skupaj z Ino in Energopetrolom med največje oskrbovalce bosanskega naftnega trga. Na leto v BiH pripeljejo 200.000 ton naftnih izdelkov, v prihodnje pa naj bi se številka povečala za 30 odstotkov. Poleg tega naj bi se lotili še Srbije in Črne gore. Sicer pa posli v nekdanji Jugoslaviji za Petrol pomenijo okoli 10 odstotkov celotnega biznisa in ravno odprava embarga na tovrsten izvoz naj bi mu odprla novo zlato jamo.

"Razvoj družbe bo ostal v Sloveniji, proizvodnja pa se bo postopoma selila v države s cenejšo delovno silo." To je izjava, ki bi jo še pred nekaj leti pričakovali iz ust kakšnega mega ameriškega kapitalista. Tokrat ne. Besede je izrekel predsednik uprave Preventa Jože Kozmus. Korošci so po investicijah v Moldavijo začeli vlagati še v Bosno in Hrvaško. Imajo podjetje za proizvodnjo avtomobilskih sedežnih prevlek za prvo vgradnjo v BiH in na Hrvaškem. Prevent Sarajevo, d. o. o., Visoko izdeluje avtomobilske sedežne prevleke za francoski trg, ročaje za avtomobilske zavore za koncern BMW in prevleke za posteljne vzmetnice. V njem je zaposlenih 505 ljudi. Na Hrvaškem so kupili podjetje v Zlatarju, kjer je zaposlenih 250 ljudi. Naložba je vredna 6 milijonov mark, do konca leta 2002 pa bodo zaposlili še 150 ljudi. Pri poslovanju na ozemlju nekdanje Jugoslavije ne vidijo težav, celo prednosti so. Nekateri postopki, recimo registracija podjetja, potekajo zelo hitro. Hkrati je res, da Korošci, kljub visokim številkam, na teh trgih izpeljejo le kakšen odstotek svojih poslov.

Ob odprtju posameznih slovenskih podjetij in trgovin v Jugoslaviji je potrebna tudi infrastruktura, ki podjetjem dodatno odpira prostor, kjer se po desetletnem postu slabše znajdejo. Tako je recimo piarovski Pristop že pred tremi leti začel kapitalsko stopati na jugoslovanske trge. Najprej je leta 1997 odprl predstavništvo v Skopju in skupaj z domačimi strokovnjaki sodeloval pri projektih Svetovne banke pri reformi državne uprave in zdravstveni reformi. Agencija zagotavlja "full service" komunikacijsko podporo predvsem makedonskim organizacijam. Letos je bil ustanovljen Pristop MK za oglaševanje, odnose z javnostjo in kliping. Pristop je 40-odstotni lastnik Premise, ki naj bi bila vodilna agencija za odnose z javnostjo na Hrvaškem, saj komunikacijsko podpira med drugim hrvaški Telekom, Zagrebačko banko in multinacionalko Enron. Letos bodo ustvarili 2,5 milijona mark prometa. V Bosni so ustanovili Pristop BH, v Beogradu pa naj bi imeli podjetje že v prihodnjih mesecih. Podobno kot piarovci so navalili pidovci. Kmečka družba je lastnik družbe BIG, ki v Bosni pridno nabira certifikate. Poznavalci trdijo, da gre za največji PID v Bosni in da so zbrali največ certifikatov. Lastniki tega giganta so poleg posameznikov iz Bosne (45 jih je, med njimi tudi bratje Čengić in general Haris Dudaković) in Kmečke družbe (40 odstotkov) tudi slovenski posamezniki. Imena so prav zabavna: Matjaž Prinčič, Matjaž Gantar, Katrca Rangus, Robert Šega, Zvonka Kneževič, poleg njih pa še prejšnji minister za finance Zvonko Ivanušič in nekdanji predsednik slovenske vlade in še prej šef slovenske SDV Janez Zemljarič.

Podobna družba je Blago, d. o. o., ki so jo ustanovili Prevent, Prevent Sarajevo, Ilirika in Establish Sarajevo. V prvi fazi naj bi se družba lotila zbiranja certifikatov, ki so bili Bosancem razdeljeni v postopku privatizacije, kasneje pa bo v interesu svojih klientov sodelovala na dražbah javnega premoženja, kjer bo certifikate unovčevala.

Blokade in navade

Nova Ljubljanska banka po nekdanji Jugoslaviji nima ravno takšnega ugleda kot Prevent, Gorenje ali Fructal. Stara banka je velika dolžnica hrvaških in bosanskih varčevalcev in predznak "nova" položaja ni bistveno spremenil, čeprav NLB, d. d., ni pravna naslednica dolgov Ljubljanske banke, d. d. Tipičen primer je poskus dokapitalizacije Istarske banke iz Pulja. Pri NLB trdijo, da so pripravili kakovostno ponudbo (150 milijonov kun), vendar se je uprava banke odločila za drugega strateškega partnerja. Malo bolje je v Makedoniji, kjer so se dogovorili za sodelovanje z nemško banko LHB Internationale Handelsbank iz Frankfurta in s četrto največjo makedonsko banko Tutunsko banko. NLB naj bi do konca leta kupila do 18 odstotkov delnic Tutunske banke, ta pa naj bi s tem postala tretja banka v Makedoniji. LHB in NLB naj bi bili skupaj lastnici 52 odstotkov te makedonske banke. Sicer pa ima NLB v Makedoniji predstavništvo, ki je kreditiralo obnovo hotela in graditev malih hidroelektarn Debar in Lukar. Po drugi strani naj bi bilo kljub neslavni zgodovini bistveno delo NLB prevzemanje tveganj in zagotavljanje ugodnih možnosti za izvoznike, ki se odločajo delati v nekdanjem skupnem prostoru.

Da v teh krajih vse le ni z rožicami postlano, je jasno, čeprav se bodo verjetno glavne težave pojavile, ko se bo dokončno odprl trg v ZRJ. Na Ilidži pri Sarajevu je recimo podjetje Čateške Toplice hotelo odpreti nov sodoben rekreacijski center. Dolenjski topličarji so hoteli v prostor, ki je bil že desetletja neizkoriščen, vložiti kar 50 milijonov nemških mark. Skupščina sarajevskega kantona pa je ugotovila, da se zemljišče prodaja prepoceni, čeprav so pogovori trajali kar dve leti. Podobno se je zgodilo Perutnini iz Ptuja, enemu največjih živilskih podjetij na bosanskem trgu. V Trnu imajo trgovsko podjetje, ob pomoči katerega prodajajo del svojih izdelkov, drugi del pa gre še vedno prek dosedanjih distributerjev. Da mislijo z Bosno resno, so hoteli dokazati z nakupom oziroma sovlaganjem v legendarni Agrokomerc. S 15 milijoni mark bi ustanovili podjetje Perutnina Agrokomerc, d. o. o. Proizvodnja naj bi zaživela, zaposlili bi tudi 150 delavcev. Načrta pa niso uresničili, ker so nekdanji delavci Agrokomerca začeli dokazovati, da so vsaj delni lastniki podjetja. Zadevo je vrhovno sodišče vrnilo na prvo stopnjo, Ptujčani pa so projekt do nadaljnjega zamrznili. Vseeno smo v medijih zasledili izjavo ptujskega vodstva, da je bosanski trg preveč pomemben, da bi se mu odrekli. Zanimivo je, da je bosanskemu premieru Edhemu Bičakčiću konec novembra uspelo preprečiti, da bi na seji vlade obravnavali predlog njegovega namestnika Dragana Ćovića, da se slovenskim bankam preprečijo nove naložbe v BiH, dokler ne bo rešeno vprašanje varčevalcev Ljubljanske banke. Zanimivo je, da se je vse skupaj zgodilo le teden prej, preden je Mercator v Sarajevu odprl nakupovalni center, kjer je zaposlenih kar 350 domačinov, naložba pa je vredna 48 milijonov nemških mark.

In če je pomemben bosanski trg, je prav tako pomemben makedonski, kjer vidijo velik potencial BTC-jevi biznismeni, ki se pripravljajo na nakup Skopskega sejma. Naši telekomovci se trudijo pri nakupu Telekoma Skopje. (V ZRJ takšni nakupi zaradi Slobove naglice pri prodaji Italijanom in Grkom ne bodo možni.) Sicer pa je obisk srbske gospodarske delegacije s predsednikom Gospodarske zbornice Srbije Radoslavom Veselinovićem na čelu pokazal, da so stvari kljub željam in obetom nekje na začetku. Veselinović je sicer priznal, da brez rešitve sukcesijskih vprašanj ne bo pravega biznisa. Jožko Čuk, njegov slovenski kolega, pa se je zavzel za čimprejšnje sprejetje sporazuma o gospodarskem sodelovanju, varovanju naložb in odpravi dvojne obdavčitve. In če so Srbi vsaj približno tako zainteresirani kot njihovi črnogorski bratje, ne bo nobenih težav. Če ne bo več nobene odcepitvene vojne ali če ne bo na volitvah zmagal kakšen problematičen politik. Ampak v Jugoslaviji tega nikoli ne veš.