Biti ali ne biti

Struktura sveta je nenavadna: nekatere stvari so, nekatere pa ne. Toda, če nekaterih stvari ni, kako sploh lahko vemo, da jih ni, če jih pa ni? Če nečesa ni, pač niti vedeti ne moremo, da ga ni, saj ga, preprosto, ni. O tistem, česar ni, pa seveda tudi vedeti ne moremo nič. Logično.

In vendar se kljub temu kaj pogosto zgodi, da pravimo, ali slišimo koga reči, da "tega in tega ni". Le zakaj in kako je to sploh mogoče? Če česa ni, pač ne moremo niti reči, da ga ni, saj niti ne vemo, kaj in kakšen naj bi bil, če bi bil.

Tu pa nastopi paradoks. Kajpada stvari (bitij in bitnosti in kar je še podobnih bivajočnosti), ki jih ni, lepo in preprosto ni. Toda, da bi to lahko povedali, da bi bilo to vsem jasno in očitno, moramo o njih govoriti. Čeprav jih ni. S tem, da o njih govorimo, pa jim že damo specifično eksistenco, eksistenco v jeziku. Čeprav jih "v resnici" ni. V trenutku, ko se to nebivajoče in neobstoječe znajde v jeziku, ko o njem govorimo, pa seveda postane povsem enakovredno tistemu, kar (bojda) "v resnici" je. Kajti tudi "resnični" svet poznamo le skozi jezik in o njem govorimo in komuniciramo le z jezikom in v jeziku. Seveda, večino stvari iz t.i. "resničnega", zunanjega sveta najprej zaznamo s čuti, toda da bi te občutke in izkustva sploh lahko opisali, uredili in osmislili, jih ovrednotili in prenesli drugim, jih moramo "prevesti" v jezik. Jezik (tak ali drugačen) je pač še vedno tisto edino in privilegirano komunikacijsko sredstvo človeške vrste, ki omogoča (ne)sporazumevanje o vsem. Tudi o tistem, česar ni (ali če smo bolj natančni, česar naj ne bi bilo).

Seveda pa jezik tu omogoča pomembne distinkcije. O stvareh namreč lahko govorimo na različne načine in v različnih modalitetah. So, na primer, stvari, za katere vemo (ali vsaj pravimo, da vemo), da so takšne in takšne in stvari, za katere (le) mislimo, da so takšne in takšne (pa vseh modalitet s tem seveda sploh še nismo izčrpali). Stvari, ki jih bojda vemo, se nam ponavadi zdijo neproblematične in lahko preverljive v resničnem, zunanjem svetu. Če, na primer, vemo, da je trava zelena, se nam zdi najbolj preprosto, da pogledamo skozi okno in preverimo, ali je to res. Če jo pogledamo v pravem letnem času je ponavadi res zelena, lahko pa nimamo sreče in si moramo travo ogledovati pozimi, ko je ponavadi rumeno-rjava. Lahko kljub temu še vedno rečemo, da vemo, da je trava zelena? Če smo natančni, težko, verjetno bi morali reči nekaj takega kot "Vem, da je trava ponavadi zelena", ali "Vem, da je trava najpogosteje zelena", ali vsaj "Vem, da je trava v nekaterih letnih časih zelena". Ampak to bi bilo prezapleteno in pregostobesedno za vsakdanje pogovorne potrebe, jezik in človeška komunikacija sploh pa sta nagnjena k ekonomiziranju. Zato preprosto pravimo, da je trava zelena. Ampak, ali to tudi res vemo? Kajti, ne le da je trava zelena le v nekaterih letnih časih, zelena tudi ni za vsa živa bitja. Nekatere žuželke, na primer, jo vidijo rdeče. Če bi torej hoteli res natančno opredeliti svojo vednost bi morali reči nekaj takega kot "Vem, da je za ljudi trava v nekaterih letnih časih zelena". S takšno verbalno klobaso pa bi že v tolikšni meri kršili, sicer nenapisano, pravilo o ekonomičnosti komuniciranja, da bi naš sogovornik utegnil podvomiti v dobesednost povedanega in se vprašati, če mu morda v resnici ne želimo povedati česa povsem drugega ...

Večini teh pasti se izognemo, če namesto nedvoumnega vem, uporabimo šibkejši in omejevalni mislim. Seveda tudi ta ni povsem brez pasti, saj z izjavo tipa "Mislim, da je trava zelena", utegnete tvegati vsaj začudene poglede tistih, ki vedo, da vendar vsi vedo, da je trava zelena. V večini primerov pa mislim deluje kot šibilec, ki povedano omejuje le na nas, na naše mišljenje in prepričanje. Naša pravica in pravica vsakogar pa seveda je, da misli(mo), kar hočemo.

Kar je seveda lepo in prav, ni pa vedno najbolj uporabno. Kajpak lahko z vso pravico mislite, da bo uporaba proizvodov, ki vsebujejo kostno moko, škodljivo vplivala na vaše zdravje. Ampak če tako le mislite, je seveda povsem mogoče, da uporaba proizvodov, ki vsebujejo kostno moko, sploh ne vpliva škodljivo na vaše zdravje. Lahko pa škodljivo vpliva na vaše zdravje dejstvo, da tako mislite, ne da bi to v resnici vedeli. In, vsaj zaenkrat, tega zanesljivo ne ve nihče.

Po drugi strani pa lahko veste, da se kostna moka uporablja v takorekoč celotni prehranjevalni verigi in še kje, pa s to vednostjo ne boste vedeli kaj početi. Veste že, da se kostna moka uporablja tudi za prehrano prašičev, perutnine in celo rib, ne veste pa, kako nanje deluje. In, vsaj zaenkrat, tudi tega zanesljivo ne ve nihče. To, da vi veste, da se kostna moka uporablja za prehrano govedi, prašičev, perutnine in rib pa seveda v ničemer ne vpliva na delovanje kostne moke na te živali. Kakor tudi to, da vi mislite, da bi uživanje mesa teh živali lahko škodljivo vplivalo na vaše zdravje, ni v ničemer povezano z dejanskim vplivom takšnega mesa na vaše zdravje.