LDS o zadevi "Kodrič"

Cilj, zastavljen pred desetletjem, je bil krasen. Slovenija naj postane država s tržnim gospodarstvom. Vsi, ki nastopajo na trgu, naj imajo enake možnosti. Zmaga naj tisti, ki je najboljši. Nevidna roka trga naj nagrajuje tiste, ki po najnižji ceni ponujajo najboljše blago, najboljše storitve. Hkrati naj bo Slovenija socialna država. Če bo kdo med bitko na trgu zaradi spleta nesrečnih okoliščin doživel katastrofo, naj mu država priskoči na pomoč. Tretjič, Slovenija naj bo pravna država. Pravni okvir naj bo tak, da bodo dogodki predvidljivi.

Pred desetletjem so se ti kraji znašli na križišču. Lahko bi se držali kurza, ki je veljal v času vladavine komunistične partije in centralno-planskega gospodarstva. Vendar ta kurz ni jamčil gospodarske uspešnosti. V nekaterih državah ex Jugoslavije so se nove vladajoče ekipe odločile za model, ki bi sicer izgledal kot tržno gospodarstvo, v resnici pa je o vseh poslih odločal vrh vladajoče stranke. Tak primer je Hrvaška. Bosna je šla po drugi poti. O usodi poslov odloča množica državnih uradnikov, decentralizirana mreža uradnikov išče svoje priložnosti in jemlje provizije. Srbija je sploh čuden hibrid: združila je najslabše lastnosti hrvaške in bosanske nove ekonomije.

In Slovenija? Kakšni modeli so postavljeni v zadnjem desetletju? Slovenija v tem času ni postala država, ki bi ji vladal gospodarski kriminal. Hkrati pa se ni spremenila v ideal, postavljen ob prehodu iz socializma. Je nekje vmes. Med ekonomijo, ki ji vlada kriminal, in idealnim tipom gospodarstva je še kup bolezenskih stanj, ki niso ubijalska, so pa nezaželena. Kazniva dejanja so ob sklepanju poslov redka, vendar odsotnost kaznivih dejanj še ni dokaz, da je ekonomija zdrava.

Katere so ključne značilnosti slovenske ekonomije? Prvič, država se na trgu pojavlja kot naročnik. V resnici je država daleč največji kupec. Drugič, država regulira trg redkih dobrin, denimo zemljišč, raznih radijskih frekvenc in drugih rekih naravnih virov. Država odloča o dodeljevanju koncesij. Tretjič, država na trg posega s socialnimi instrumenti. Četrtič, slovenski prostor je neskončno majhen. Vsi, ki se pojavljajo na trgu, poznajo vse. Sklenjen posli zato niso zgolj rezultat najbolj ugodnih ponudb, pač pa ljudje sklepajo posle zato, ker se poznajo iz kontekstov, ki niso poslovne narave. Sošolci sklepajo posle s sošolkami, člani strank s partijskimi tovariši, člani društev s kolegi, s katerimi so preživljali prosti čas. Če se podjetnik, ki posluje z drugim podjetnikom, odloči, da bo posle sklepal s sošolci ali kolegi iz pevskega zbora, je to njegov problem. Slej kot prej bo propadel. Zelo narobe pa je, če po tej logiki poslujejo državni uradniki. V tako majhnem okolju je transparentnost poslovanja edina preventiva.

Kriminal in vpliv

Najbolj ekstremen model s kriminalom prepojene ekonomije je tisti, ko državni uradnik posel naroči pri podjetju, ki plača podkupnino. Slovenija premore antikorupcijski zakon o javnih naročilih, ki naj bi zagotavljal transparentnost poslovanja države. Zakon določa, da mora država pred sklenitvijo posla, ki presega vrednost petih milijonov SIT, objaviti razpis. Zmaga naj najboljši ponudnik. V zadnjem desetletju res ni bilo odmevnejšega škandala, ko bi kdo utemeljeno dokazal, da je podjetje dobilo posel potem, ko je podkupilo državnega uradnika.

To pa še ne pomeni, da je stanje doseglo ideal, postavljen pred desetletjem. Zakon o javnih naročilih sicer obstaja, ne obstajajo pa podzakonski akti, ki bi dokončno operacionalizirali izvajanje zakona. To povzroča zmedo. Poznavalci scene javnih naročil hkrati opozarjajo, da so razpisni pogoji vse prepogosti tako specifično definirani, da je jasno, da so pisani na kožo vnaprej znanega ponudnika.

Po podatkih podjetja BMR inženiring je bilo leta 1999 v Uradnem listu objavljenih 4066 razpisov, hkrati pa je Uradni list poročal o 3355 sklepih razpisnih postopkov. Večletna primerjava med številom objavljenih razpisov in številom objavljenih sklepov razpisnih postopkov kaže na določeno sivo liso razpisnih postopkov, saj dobra desetina sklepov ni objavljena. To pomeni, da nekateri razpisni postopki vendarle niso tako pregledni, kot naj bi bili. Če bi bili vsi postopki javnih razpisov transparentni, bi bilo število objavljenih sklepov enako številu objavljenih razpisov. Uradni list torej ne poroča o vseh podjetjih, ki so dobila posel. Če javnost izve, katera podjetja so na javnih razpisih dobila posel, ima vsaj to možnost, da zastavlja vprašanja.

Ker je Slovenija tudi socialna država, država v tržno gospodarstvo - med drugim - intervenira s subvencijami. Ministrstva za gospodarstvo, delo in kmetijstvo na trg vstopajo z denarnimi injekcijami, ki jih namenjajo gospodarskim subjektom, ki so se znašli v težavah. Če naj bi bili podatki o javnih naročilih objavljeni v Uradnem listu, je sistem subvencioniranja bistveno manj pregleden. Afera "Šuštar" je subvencijska afera. Državni sekretar Šuštar je delil subvencije. Organi pregona pa sumijo, da je enemu od prejemnikov subvencije zaračunal visoko provizijo. Že same subvencije bi morale biti v tržni ekonomiji velika izjema. Še večji defekt pa predstavlja dejstvo, da seznam prejemnikov t.i. nepovratnih sredstev, torej podarjenih finančnih injekcij, uradno ni bil nikoli objavljen. Novinarji so sezname dobili pod mizo. Seznam je pomenljiv. Po kakšnih kriterijih so bile subvencije razdeljene? Uradnik ministrstva za gospodarstvo, ki ne želi biti imenovan, je ob izbruhu afere "Šuštar" sistem razdeljevanja subvencij primerjal z "vrtičkarstvom". V tem primeru subvencije ne dobi gospodarski subjekt, ki bi jo po jasnih kriterij najbolj potreboval, pač pa nekdo, ki je neformalno povezan z delivci subvencij.

Že enostavna odločitev, da bi bili podatki o tem, kdo je dobil subvencijo, javni, bi na splošno gospodarsko klimo delovala zdravilno. Ko državni uradnik določenemu podjetju zagotovi subvencijo, pa podjetje ne izpolnjuje kriterijev za dodelitev subvencije, ne gre nujno za grobo kaznivo dejanje. Zagotovo pa si državni uradnik na ta način na nelegitimen način pridobi nov vzvod moči in dodaten vpliv. Če bi bili podatki o razdeljevanju subvencij javni, bi bilo hitro zastavljeno tudi vprašanje, ali je bila delitev subvencij upravičena ali ne. Domnevamo lahko, da do afere "Šuštar" sploh ne bi prišlo, če bi pravila igre že vnaprej predvidevala, da bodo podatki o prejemnikih državne pomoči objavljeni.

Strankarski sponzorji

V času, ko stranke niso bile dolžne objavljati, kdo jih financira, je veljalo prepričanje, da je tudi netransparentno financiranje strank lahko eden od virov korupcije. Shema je enostavna: podjetje vladajoči stranki nakaže sponzorski prispevek, vlada pa istemu podjetju zagotovi iz državnega proračuna financiran posel. Učeno bi temu rekli klientelizem. Po nekaj letih se je v našem internem registru podjetij, ki po uradni poti sponzorirajo politične stranke, nabral obsežen seznam. Iz seznama je razvidno, da sponzorji pogosto dobivajo posle, plačane iz državnega proračuna. Glede na to, da je država največji naročnik poslov, je že zaradi verjetnostnega računa možno, da podjetja, ki se pojavljajo na strani sponzorjev, nastopajo tudi na seznamih podjetij, ki poslujejo z državo. Denimo: trzinsko podjetje Čistoča ni le sponzor, pač pa se je ukvarjalo tudi s čiščenjem prostorov državne administracije. Podjetji Istrabenz in Kmečka družba, ki jih najdemo med delničarji podjetja Simobil, sta leta 1998 sponzorirali LDS oz. SLS. Istega leta je Simobil dobil koncesijo za operaterja mobilne telefonije. Podjetje Telmont, tretji delničar Simobila, je LDS sponzoriral leta 1996. Svetovalno podjetje Ivas iz Logatca je lani sponzoriralo SLS, hkrati pa je za poslansko skupino SLS izvajalo svetovalne storitve, plačane iz proračuna državnega zbora. Podjetje Hudournik je tik pred koncem mandata prejšnjega ministra za zdravstvo dobilo koncesijo za opravljanje reševalnih helikopterskih prevozov, lani pa je sponzoriralo SLS. Sorodnih primerov bi lahko našli še precej. Naložba v stranko je dobra in varna naložba. Za razliko od naložbe v žep državnega uradnika, ki sicer lahko prinese velike dobičke, a je tvegana in nezakonita, je naložba v stranko zakonita.

Težava pa se pojavi, če naložba v stranko ni dolgoročna, pač pa kratkoročna. V tem primeru podjetje ne investira v to, da bo stranka ustvarila ugodno gospodarsko klimo, pač pa investira v kratkoročne konkretne koristi. Res pa je, da je to izjemno težko dokazati. Javni podatki o tem, kdo sponzorira stranke, omogočajo vsaj to, da zastavljamo vprašanja.

OKVIR

Teden dni zatem, ko je policija zaradi suma prekoračitve pooblastil priprla predsednika koprske LDS Branka Kodriča, je koprski občinski odbor v izjavi za javnost zapisal, "da se nam zaradi nekaterih indicov in domnevnih slučajnosti, ki to najverjetneje niso, poraja sum o politične ozadju zadeve proti Kodriču. Zdi se nam, da priporni razlogi za Kodriča niso upravičeni, hkrati pa razmišljamo o možnosti, da je LDS Koper, ki je na lanskih lokalnih in letošnjih državnozborskih volitvah dosegla najbooljše rezultate doslej, postala za nekatere premočna in preveč vplivna. Zato so se zganili v podtikanju in rovarjenju izurjeni politikanti, ki so se zbali za svoje neformalne in očem javnosti skrite pozicije in povezave."

Koprski odbor LDS v sporočilu za javnost žal ne konkretizira, zaradi česa sumi, da ima zadeva "Kodrič" politično ozadje. Dejstvo, da suma ne konkretizirajo, pa je nerodno zaradi več razlogov. Z zadevo "Kodrič" se namreč niso ukvarjali zgolj kriminalisti, pač pa se je policija za aretacijo odločila šele po dogovoru s tožilci. Hkrati pa se z zadevo "Kodrič" nista ukvarjali le ti dve veji oblasti, torej policija in tožilstvo, pač pa tudi sodna veja oblasti, ki se je strinjala z oceno, da obstajajo razlogi za Kodričevo priprtje. Težko si je predstavljati, da bi lahko "v podtikanju in rovarjenju izurjeni politikanti, ki so se zbali za svoje (...) pozicije," hkrati vplivali na vse tri veje oblasti.

V ljubljanski centrali LDS zadevo "Kodrič" komentirajo precej bolj zadržano. Gregor Golobič, generalni sekretar LDS, pravi: "T.i. koprski primer težko konkretno komentiram, ker je o sumih, na podlagi katerih so bili izvedeni dosedanji postopki pristojnih državnih organov, še premalo znanega oz. so se od prvega dne pa do danes - kolikor mi je dostopno iz medijev - bistveno spreminjali. Po drugi strani sem oz. smo se iz načelnih razlogov vzdržali predhodne 'javne obdelave' tudi v primerih, ko je šlo za ljudi tako ali drugače povezanih z drugimi strankami. Jasno in pogosto tudi javno nedvoumno izraženo stališče LDS do korupcije je dobilo v preteklih mandatih svoj odraz v številnih in raznoterih dejanjih: v zakonu o javnih naročilih, v zakonih o izvrševanju proračuna, spremembah zakona o kazenskem postopku in kazenskega zakonika, skozi ustanovitev urada za preprečevanje pranja denarja, revizijske komisije, z izločitvijo policije kot samostojnega organa v sestavi MNZ... Za uspešno preganjanje korupcije je izjemno pomembno tudi, da pristojne institucije delujejo profesionalno in avtonomno, da se tudi druge stranke tako kot trenutno LDS vzdržijo in vzdržujejo vmešavanja v konkretne postopke in ne zlorabljajo oblastne moči in mehanizmov v te namene. Dovolj se je samo spomniti, kakšen vsedržavni kraval je sredi prejšnjega mandata zagnala SDS ob zanikrni omembi njihovega imena v nekem poročilu Sove. Sklicevali so izredne seje nadzornih delovnih teles, da bi izvajali nadzorne vpade na policijo in v kriminalistično službo, grozili in zahtevali seznam policistov, ki so imeli vpogled v obskuren dokument, in ko ga kot nepristojni niso dobili, so ministra interpelirali ter s podpihovanjem vzporedne afere tudi dosegli njegovo razrešitev. Primer je letos dobil ustavno-sodni epilog z nesporno zmago bivšega ministra. Vse to je danes pomembno predvsem z zgoraj poudarjenega vidika spoštovanja avtonomije in pristojnosti različnih vej oblasti in institucij. Vsakršna korupcija je namreč veliko preveč resna zadeva, da bi jo prepustili politikom in političnim strankam."