Tiha vera in rokenrol

Križniški red je v Ljubljano prišel, ko jih je poklical koroški vojvoda Urlik III. in jim v zameno za mestno obrambo sezidal redovno hišo. Stala je na kraju sedanjih Križank. Red je imel v Ljubljani nekaj privilegijev, na svojem ozemlju si je razen krvnega sodstva lastil vse sodne pravice. Tako so prebivalci Krakovega in dela Gradišča križnikom plačevati davke in zanje opravljati tlako. Križniki so v Ljubljani opravljali tudi karitativne dejavnosti - v lasti so imeli ubožnico, sirotišnico in šolo za revne, kasneje še dijaški konvikt in vajeniški dom. Samostan se je z leti spreminjal, namesto stare gotske so leta 1715 sezidali novo baročno cerkev. Ta je še danes umetniški biser mesta.

Po drugi svetovni vojni je bil samostan nacionaliziran. Nova oblast pa križniškega samostana ni podrla, ampak je prenovo zaupala Jožetu Plečniku. Iz mirnega samostana je naredil javni prostor, namenjen javnim dogodkom in prireditvam, iz zelenjavnega vrta letno gledališče.

Leta 1991 je bil sprejet zakon o denacionalizaciji. Križniški red je vložil zahtevek za vrnitev nekdanjega samostana. Kljub jasnim zakonskim omejitvam zahtevajo vrnitev celotnega kompleksa v naravi. Tu pa se zgodba o denacionalizaciji Križank pravzaprav šele začne.

Gordijski vozel

V Križankah danes domujeta dve ustanovi. V poslopjih okoli cerkve ima upravne prostore Festival Ljubljana, v samem središču kompleksa pa je srednja šola za oblikovanje in fotografijo. V nekdanji obednici, sedanjem Plečnikovem hramu, je najemnik prostorov gostinsko podjetje. Križanke si torej lastijo dve ministrstvi in eno mesto.

Ravno kulturna in izobraževalna dejavnost sta glavna konca gordijskega vozla denacionalizacijskega postopka za ljubljanske Križanke. Zakon o denacionalizaciji v 19. členu izrecno poudarja, da nepremičnine ni mogoče vrniti, če se uporablja za opravljanje dejavnosti "s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb". Teh nepremičnin ni mogoče vrniti, če bi bila z vrnitvijo bistveno okrnjena možnost opravljanja dejavnosti, zamenjava z drugo nepremičnino pa bi bila povezana z nesorazmernimi stroški. Če bi imeli torej v Ljubljani podoben stavbni kompleks in nove učilnice, bi lahko križnikom brez večjih težav vrnili vsaj del nekdanjega samostana.

Denacionalizacijski postopek se je enkrat pravzaprav že končal. Ministrstvo za kulturo je pred nekaj leti križniško cerkev vrnilo razlaščenim upravičencem, za druge objekte pa jim je prisodilo odškodnino. Na odločbo ministrstva so se pritožile vse tri strani: križniki, Festival Ljubljana in slovenski odškodninski sklad. Vrhovno sodišče je 13. maja 1998 v upravnem sporu razveljavilo omenjeno odločbo, saj naj bi se bila v postopku odločanja kršila pravila upravnega postopka.

"Pogajanja za Križanke potekajo še danes. In lahko bi rekel, da so sedaj intenzivnejša kot pred leti," je povedal Anton Colarič, podžupan Ljubljane. "Naše osnovno izhodišče je, da je Festival Ljubljana za mesto tako pomemben, da mora takšen, kot je, tudi ostati. In to seveda na istem prizorišču." Glede pogajanj je bil še eksplicitnejši direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek. "Nekdanji samostan je popolnoma spremenil podobo, namen, zato vrnitev celote po mojem ni mogoča." Čeprav bo v praksi najteže uskladiti samostansko življenje in življenje, kot ga poznajo Križanke danes, v pogajanjih križniki vsaj za zdaj še niso pokazali zanimanja za sooblikovanje kulturnega programa v ljubljanskih Križankah. "Verjetno bo treba že pred končno odločitvijo poiskati kakšen konkreten dogovor o sožitju na tem prostoru. Seveda se o tej temi s križniki pogovarjamo, a končnega dogovora žal še ni," je povedal podžupan Ljubljane. Ker glasni koncerti gotovo ne bodo všeč mirnim redovnikom, je pot do končnega sporazuma vsaj na tej točki še dolga.

Vlada v odhajanju je na eni izmed zadnjih sej sklenila, da naj bi se v proračunu za prihodnje leto zagotovil denar za začetek gradnje nove srednje šole za oblikovanje in fotografijo. Predvidena lokacija nove šole je ob Roški cesti v Ljubljani. "Dokler šola nima nadomestnih prostorov, se morebitna vrnitev v naravi seveda ne more uresničiti. Dokler je v teh prostorih šolska dejavnost, jih nihče ne more zahtevati za svojo last," meni Matjaž Vrčko, v pretekli vladi državni sekretar na ministrstvu za šolstvo. Po načrtih vlade naj bi novo šolo postavili do začetka šolskega leta 2002/03.

Vezana trgovina?

Križniški red pa v Ljubljani ne zahteva le Križank. Na njegovi zemlji je bil pred drugo svetovno vojno zgrajen tudi bežigrajski stadion. Po prerodu slovenskega nogometa je veliko uglednih politikov obljubljalo nov nogometni stadion. Andrej Bajuk je septembra na delovni večerji v vili Podrožnik gostil najvidnejše predstavnike slovenskega nogometa, predstavnike mesta Ljubljane in nekatere gospodarstvenike. Na sestanku se je na premierovo pobudo vlada zavezala, "da bo ustvarila ugodno ozračje, nemudoma pospešila denacionalizacijski postopek in predvidela sredstva za izgradnjo šole za oblikovanje". To se je oktobra tudi zgodilo. In ravno ta poteza naj bi po mnenju vlade vplivala na križniški red, da bi se laže odrekel zemljišču, kjer je zdaj stari nogometni stadion. Anton Colarič vprašanj o vezani trgovini ni hotel komentirati, povedal pa je, da je navezava na bežigrajski stadion ena izmed možnih rešitev vprašanja Križank.

Trenutno bi bila najhitrejša rešitev sporazumna poravnava med vsemi vpletenimi stranmi tako, da križniki dobijo cerkev in prostore, kjer je sedaj uprava Festivala Ljubljana. Ta naj bi se selila v šolske prostore, šola pa na novo lokacijo. Če bi bila izbrana ta možnost, križniki torej ne bi dobili v last celotnega samostana, namesto tega pa bi dobili odškodnino. Mesto je v slabih petdesetih letih v Križanke tudi vlagalo, jih razmeroma redno obnavljalo in vzdrževalo.

Gotovo je treba upoštevati legitimna pričakovanja cerkvene strani, da bo spet imela v lasti vsaj del nekdanjih samostanskih prostorov, njene načrte o širitvi članstva (zdaj v redu deluje le šest bratov in osemnajst sester) in morebitnih povezavah s sorodnimi redovi. A prav tako morajo tudi križniki upoštevati položaj in kulturni pomen, ki ga imajo ljubljanske Križanke v širšem slovenskem prostoru. Če bodo vpletene strani znale najti pametno soglasje o obliki denacionalizacijskega vračila in nadaljnji usodi ljubljanskih Križank, se bodo v mestu še velikokrat prižgale luči in tudi križniki bodo dobili vsaj nekaj tistega, kar zahtevajo, če pa bo njihov (ne)dogovor le posledica partikularnih interesov in plod trenutnih političnih razmer, lahko Križanke še dolgo romajo po sodnih dvoranah in medtem, na robu starega mesta, tiho propadajo.