Petrinova vrača udarec

Nekdanja in sedanja gospodarska ministrica Tea Petrin ima za seboj nekaj napornih dni. Najprej je pred preiskovalno sodnico nastopila kot priča v zadevi Šuštar. Pretekli teden pa se je odločila še za uvedbo centralizacije v gospodarskem resorju, in sicer tako, da naj bi po novem vse informacije iz hiše prihajale izključno z njeno odobritvijo. V kratkem naj bi tudi zmanjšala število zaposlenih. Ohranila naj bi predvsem ljudi z ministrstva za ekonomske odnose, kjer bo v prihodnje tudi sedež združenih gospodarskih resorjev, medtem ko naj bi precejšen del ostalega osebja, še zlasti osebja z gospodarskega ministrstva, odpustila. Na seznamu tistih, ki se te dni tresejo za službe, je tudi dosedanja predstavnica gospodarskega ministrstva za stike z javnostjo Vera Vogrinčič. Petrinovi naj bi šla v nos, ker naj bi ob izbruhu afere preveč odkrito komunicirala z novinarji. Kljub očitno napornim obveznostim pa si je Petrinova pretekli ponedeljek vzela tudi pol ure časa za televizijski intervju, v katerem naj bi javnosti pojasnila svojo vlogo pri sporni delitvi 712,5 milijona tolarjev nepovratnih sredstev za prestrukturiranje podjetij.

Odgovori ministrice

Od intervjuja smo pričakovali veliko, a dobili malo, saj je bila v svojih izjavah izjemno skopa. Povedala je le, da je prvi razdelilnik, ki ga je pripravila komisija pod vodstvom nekdanjega državnega sekretarja Borisa Šuštarja, zavrnila zaradi nepravilne procedure. Upravičeno smo pričakovali več podatkov, še posebej ker so si bile vse njene prejšnje izjave, objavljene v časniku Dnevnik, nasprotujoče.

Tako je na primer v prvih dneh po izbruhu afere zatrdila: "Na mizo sem dobila predlog podjetij, ki naj bi dobila subvencije, pod katerim sta bila od petih članov komisije podpisala le dva - Boris Šuštar in Igor Naglič. Ko sem druge vprašala, zakaj se niso podpisali, so odgovorili, da je bil razdelilnik narejen pod domače ... Zahtevala sem, da se komisija ponovno sestane in pripravi razdelilnik na podlagi kvantificiranih meril. Toda prav veliko nisem mogla storiti. Še preden sem ugotovila, da je prišlo do napake pri pripravi seznama, je namreč Naglič po Šuštarjevem nalogu vsem izbranim podjetjem poslal obvestilo, da bodo dobila sredstva." Teden dni pozneje pa je za isti časopis trdila ravno nasprotno, namreč da je odpravila in popravila vse Šuštarjeve napake: "Zahtevala sem, kot je bilo že večkrat objavljeno drugod, da se komisija vnovič sestane in pripravi razdelilnik v skladu z ustreznimi merili. Hkrati sem razveljavila prvotni razdelilnik. Podjetjem, ki so bila obveščena o dodelitvi sredstev z nepodpisanim sklepom brez moje vednosti, sem takoj poslala obvestilo, da so sklepi neveljavni ... Podjetjem je bila torej dodeljena državna pomoč po ponovnem postopku in po jasnih merilih." Prav slednje ne drži, kajti merila za dodelitev sredstev so bila v resnici zelo subjektivna in raztegljiva. Kako si je sicer mogoče razlagati dejstvo, da so nekatera podjetja po drugi razdelitvi sredstev dobila celo več sredstev kot po prvi? Enemu od podjetij je bilo na primer prvič dodeljenih 5 milijonov tolarjev, po posegu Petrinove pa je bilo istemu podjetju dodeljenih kar 27 milijonov tolarjev. Razpon je tako velik, da bi težko verjeli v strokovno in pošteno delitev. Poleg tega je treba vedeti, da so tudi po drugi delitvi na seznamu ostala vsa tista podjetja, v katerih neposredno ali posredno najdemo razvpita imena iz afere Šuštar: direktorja podjetja Selda-pack Dušana Selana, direktorja Svetovalne hiše Start Staneta Droljca, solastnika Starta Milana Škofa in nekdanjega Šuštarjevega kolega iz nadzornega sveta SRD Boštjana Šobo. Neodgovorjeno ostaja tudi vprašanje, zakaj je bilo treba nepovratna sredstva razdeliti v neverjetni naglici. Razpis je bil v Uradnem listu objavljen 24. marca, sredstva pa so bila razdeljena komaj tri tedne pozneje, in to tik po padcu Drnovškove ter še pred izvolitvijo Bajukove vlade.

Petrinova na ta vprašanja v intervjuju za nacionalno televizijo ni imela priložnosti odgovoriti. Precej skopa je bila tudi v odgovoru na novinarjevo vprašanje, zakaj proti Šuštarju ni ukrepala odločneje oziroma zakaj se je ob ugotovitvi nepravilnosti odločila le za znižanje funkcijskega dodatka. Povedala je le, da se disciplinski postopek proti sekretarjem ne izvaja, po drugih postopkih pa ni posegla zato, ker je takrat že odhajala z ministrstva in torej ni bilo dovolj časa. Slutiti je še dala, da ji je danes žal, ker ni pravočasno zahtevala Šuštarjeve razrešitve, a da je "za nazaj lahko vsak pameten".

Na tej točki bi se intervju lahko končal, če ne bi sledilo presenečenje. Petrinova je priložnost televizijske kamere izkoristila za to, da je pozornost javnosti preusmerila na svojega naslednika Jožeta Zagožna. Potrdila je namreč, da na ministrstvu vodijo revizijo postopka razdelitve 891 milijonov tolarjev nepovratnih sredstev. Ta denar je bil razdeljen v času Bajukove vlade. Še bolj natančno: razdeljen je bil s sklepi komisije pod vodstvom nekdanjega državnega sekretarja na gospodarskem ministrstvu Bojana Starmana, vse skupaj pa naj bi na koncu požegnal še takratni gospodarski minister in Starmanov strankarski kolega iz SDS Zagožen. Kaj naj bi bilo pri delitvi denarja sporno, Petrinova ni povedala. Prav tako nam podrobnejših informacij o tem ni bila pripravljena posredovati njena tiskovna predstavnica Leila Al Lahmadi. Izvedeli smo le, da bo revizija finančnega poslovanja izvedena za vse tri gospodarske resorje, ki naj bi se združili po sprejetju novele o vladi. Dokončne ugotovitve pa naj bi bile javnosti posredovane šele januarja. Pri tem je treba poudariti, da preiskava ne bo zajela tistega dela nepovratnih sredstev, čigar delitev je bila v Šuštarjevi pristojnosti, saj je vsa dokumentacija še vedno v rokah preiskovalnih organov.

Po neuradnih podatkih naj bi bila razdelitev 891 milijonov najbolj sporna zato, ker naj bi bila opravljena brez razpisa. Starman takšne namige odločno zavrača. Še več. Pravi, da je razpis izšel že v času Petrinove in je veljal celo leto. Od 891 milijonov so 500 milijonov po sklepu vlade namenili za sanacijo Slovenskih železarn, ostalih 391 milijonov pa za sanacijo približno dvajsetih drugih, manjših podjetij. Starman, ki je sicer neprofesionalni župan občine Žiri, se ne spominja imen teh podjetij, trdi pa, da so bili postopki izpeljani korektno. Podobno pravi tudi Zagožen: "Podpisal sem veliko sklepov, ki so bili pripravljeni že v času Petrinove. Za vsako od teh stvari so mi zagotovili, da so izvedene po predpisih." Na vprašanje, kako komentira očitno preusmerjanje javne pozornosti s Šuštarja na Starmana, pa je odgovoril: "Če bodo zdaj napadali nas, bomo potegnili iz rokava podatke iz preteklosti, ki jih doslej še nismo posredovali javnosti." Žogica krivde se torej seli z ene na drugo stran.

A tudi če revizija postopkov pri razdelitvi 891 milijonov tolarjev odkrije nepravilnosti, to ne spremeni dejstva, da so se sporne stvari dogajale že precej pred Zagožnovim prihodom.

Kaj bo s Šuštarjem?

Glede na doslej znane podatke bo Šuštar v priporu ostal vsaj do zaslišanja dodatnih prič. Obtožnica, če bo seveda sploh spisana, naj bi po neuradnih podatkih temeljila na domnevni korupciji in utaji davkov. Korupcijska zgodba je v obrisih znana. Selan naj bi Šuštarju izplačal podkupnino v višini 70.000 mark v zameno za pomoč pri dodelitvi 26,8 milijona tolarjev nepovratnih sredstev gospodarskega ministrstva podjetju Selda-pack. Pri domnevnem izsiljevanju naj bi Šuštarju pomagala Droljc in Šoba.

Drugi del obtožnice proti Šuštarju naj bi temeljil na utaji davkov. Kriminalisti naj bi na različnih Šuštarjevih bančnih računih našli 2,5 milijona mark dohodkov. Na dan prihajajo tudi nove podrobnosti o Selanu, Šobi in Droljcu. Po neuradnih podatkih naj bi Selan potem, ko je končal policijsko šolo v Tacnu in nekaj časa opravljal policijsko službo, odšel med podjetnike, a kljub temu ostal registriran kot tajni sodelavec policije. Slišati je bilo tudi, da naj bi pod Droljčevimi pritiski spremenil del svojega pričanja in da naj bi se k prvotnim izjavam vrnil šele po posredovanju kriminalistov. Ker je Selan v procesu proti Šuštarju glavna priča, je tovrstne stvari mogoče razumeti tudi kot blatenja in podtikanja nasprotne strani.

Resneje pa je treba vzeti povezavo Selanovega podjetja Selda-pack s podjetjem SKB Aurum, ki ga v teh dneh pod svoje okrilje spet prevzema SKB banka. SKD Aurum, ki se ukvarja s prometom z dragimi kovinami, umetninami, antikvitetami ter s hrambo dragocenosti in vrednostnih papirjev, je eden od ustanoviteljev in tretjinski delničar Selda-packa. Ker naj bi bil Selda-pack v čedalje večjih dolgovih, se je Aurum odločil za postopen umik iz podjetja. V SKB banki naj bi začeli tudi postopke za izterjavo posojil, ki jih je Selda-pack najel pri njih ter SKB Aurumu, vendar zelo verjetno vsega ne bodo mogli izterjati, ker naj bi bila večina terjatev nezavarovanih. Kakšna je torej resnična Selanova podoba? Je v aferi le nedolžna žrtev? Oziroma zakaj je bil sploh pripravljen sodelovati s policijo?

Medtem pa so se razkrile nekatere nove podrobnosti o članu SLS + SKD Slovenske ljudske stranke Boštjanu Šobi, ki je v aferi Šuštar osumljen lažnega izdajanja za uradno osebo. Naši viri pravijo, da naj bi že pred leti ustanovil podjetje na Floridi. V Sloveniji je od leta 1995 med drugim deloval tudi kot zunanji sodelavec in svetovalec podjetja Masterline, opravljal pa je tudi različne funkcije v več podjetjih, ki jih najdemo na seznamu prejemnikov nepovratnih sredstev gospodarskega ministrstva. Tako je bil direktor družbe Iskra Stikalni elementi v stečaju, poslovodja družbe Iskra Releji Makole, prisilni upravitelj v IMP Klimi Montaži ter sodelavec v ekipi za pripravo prestrukturiranja Peka. V svojem rezimeju ob nastopu funkcije člana nadzornega sveta SRD je zapisal, da je leta 1998 deloval tudi kot namestnik pooblaščenca SRD v Stillesu, kjer je bila takrat uspešno izvedena prisilna poravnava.

Droljc je pretekli teden prvič govoril za nacionalno televizijo, oglasil pa se je tudi v pismih bralcev. Vse očitke, ki v zadnjih tednih letijo na njegov račun, označuje za medijski linč. Zatrdil je, da nikoli ni dajal ali prejemal podkupnin in da tudi nikoli ni s črnogorsko mafijo grozil nekdanjemu direktorju podjetja Mycycle Vladimirju Markoviču. Na vprašanje o svoji strankarski pripadnosti LDS pa je odvrnil: "Glede na mojo profesionalno pozicijo ni pomembno, kakšna je moja nazorska opredelitev." Zatrdil je tudi, da je s Šuštarjem sodeloval leta 1997 ter da sta od takrat sicer ohranila stike, a da je to tudi vse. Pri tem je očitno izgubil spomin za dogodke, ki so se zgodili po letu 1997. Na primer to, da ga je policija aretirala v lokalu v Murglah, ko je sedel za mizo s Šuštarjem in ko naj bi slednji Selanu izročal označene bankovce po 1000 mark. Če sta s Šuštarjem zgolj bežna znanca, ni jasno, kaj naj bi Droljc delal ob isti uri, v istem lokalu in celo za isto mizo. Prav tako nič ne pove o tem, da je Start od gospodarskega ministrstva dobil nepovratna proračunska sredstva v letih 1998 in 1999, torej tudi v času, ko je funkcijo državnega sekretarja v tem resorju opravljal Šuštar. Tako je bilo Startu v letu 1998 dodeljenih 7,1 milijona tolarjev, leto dni pozneje pa še 6,6 milijona tolarjev. Ali pa to, da sta bili na seznam prejemnikov nepovratnih sredstev iz marčnega razpisa gospodarskega ministrstva uvrščeni dve podjetji, čigar solastnik je prav njegovo podjetje Start. Tako je 39 milijonov nepovratnih sredstev dobilo podjetje IMP SKIP, v katerem ima Start 38-odstotni lastniški delež, 22 milijonov tolarjev pa podjetje KO-OP iz Mojstrane, v katerem ima Start 20-odstotni lastniški delež. Težko je verjeti, da bi Šuštar kot predsednik komisije za razdelitev 712,5 milijona tolarjev in Droljčev znanec zgolj iz strokovnih meril na seznam uvrstil prav ti dve podjetji.