Prihaja nov hišni red

Pred dobrimi petimi leti je pred državni zbor stopil poslanec vseh poslancev Ivo Hvalica, ki se je namenil govoriti o igralniškem denarju. In je govoril, uro, dve, tri. Poslanci so zapuščali parlamentarne klopi, imena, številke in sklepi pa so še kar naprej deževali izza govorniškega odra. Ivo Hvalica je izvajal najdaljši govor v zgodovini slovenskega parlamenta. S svojimi besedami je ustavil celotno parlamentarno proceduro. In tistega dneva je bilo konec. Obstrukcija posebne vrste pa seveda ni izum retoričnih veščin Iva Hvalice. Podoben neskončni govor, čeprav je bil malo krajši, si je dve leti pozneje privoščil tudi sedanji mariborski župan Boris Sovič, ki je potrpežljivim poslancem razlagal svoje poglede na lokalno samoupravo. Govorna obstrukcija se v politološki terminologiji imenuje filibustrstvo. Besedo, ki v svojem španskem izvirniku pomeni gusarja, starejše demokracije prav dobro poznajo. Zavlačevanje parlamentarne procedure z neskončnim govorjenjem je bilo nekoč zelo razširjeno v Ameriki. Pravzaprav ni bilo pomembno, kaj je govornik sploh govoril, le da je ustavil parlamentarno kolesje. Lousianski senator je tako v 30. letih za govorniškim odrom ameriškega senata recitiral Shakespearove drame in bral recepte za likerje. In to vse za to, da bi preprečil sprejem zakonov, ki po njegovem mnenju niso bili dobri. Absolutni rekorder v filibustrstvu je vsaj po podatkih ameriškega senata J. Strom Thurmond, ki je leta 1957 v senatu govoril kar 24 ur in 18 minut. Seveda pa filibustrstvo ni le retorična vaja opozicije, ampak lahko pripelje do oprijemljivejših rezultatov. Tako so s filibustrsko taktiko npr. izolacionisti po prvi svetovni vojni preprečili pridružitev ZDA v Društvo narodov. In tudi govora Iva Hvalice in Borisa Soviča sta vsaj za tisti dan obstruirala parlament. Kakor kaže, pa v slovenskem parlamentu ne bo več možno izvajati takšne - aktivne obstrukcije. Delovni predlog novega poslovnika namreč ostro omejuje možnost repliciranja poslancev. Replika tako naj ne bi bila več diskusija, ampak le odgovor na napačno interpretacijo. Pravzaprav predlog novega poslovnika slovenskega parlamenta ne omejuje le retoričnih maratonov poslancev, ampak spreminja tudi druga, prav tako pomembna samoregulacijska pravila.

Za kaj sploh gre?

Poslovnik je zakonski hibrid, mala ustava zakonodajne veje oblasti, nekakšen hišni red slovenskega parlamenta. Za njegov sprejem je potrebna dvotretjinska večina, ki je seveda dosti večja kot večina za običajne zakone. V dobrem desetletju slovenskega parlamentarizma je poslovnik doživel že nekaj sprememb, v političnem spominu pa je gotovo najbolj sveža tista, ki od letošnjega maja določa, kako se po novem volijo ministri.

Dosedanja parlamentarna praksa je pokazala potrebe po določenih spremembah in dopolnitvah poslovnika državnega zbora. Različne določbe so bile večkrat uporabljene za dosego političnih ciljev, prihajalo je do zlorab procesnih pravic in do neskladnega interpretiranja poslovniških določil. Politične stranke so poslovnik pač izkoriščale za dosego svojih političnih ciljev, tako so npr. vlagale skoraj identične zakonske predloge in s tem zavirale postopek odločanja. Na problem poslovnika je opozorilo tudi ustavno sodišče, ki je v eni izmed lanskih odločb opozorilo na nekatera neskladja s ustavo. Slabosti v poslovniku državnega zbora pa so zmotile celo evropske opazovalce, ki so v svojem rednem poročilu o napredku naše države opozorili, da je "zakonodajni postopek še vedno počasen, za vsak zakon so potrebne tri obravnave, nestabilnosti v koaliciji pa upočasnjujejo proces odločanja v parlamentu". Evropska komisija in slovensko ustavno sodišče pa seveda nista edina, ki se zavedata teh problemov. V anketi, ki jo je med poslanci leta 1998 izvedel ljubljanski FDV, je bila skoraj polovica respodentov mnenja, da so potrebni večji popravki poslovnika. Tako je posebna strokovna komisija že pred dvema letoma pripravila predlog sprememb, vendar pa je bila krivda specifične politične situacije v minulem poslanskem sklicu, da predlog ni prišel na parlamentarni dnevni red. Po letošnjih volitvah pa je situacija popolnoma drugačna ...

V koalicijski pogodbi med vladnimi strankami je temu problemu namenjeno razmeroma veliko prostora. Sprememba poslovnika je celo omenjena med poglavitnimi programskimi nalogami in cilji vlade. V tekstu pogodbe med političnimi strankami je tako zapisano, da bo "koalicija v tridesetih dneh od podpisa koalicijske pogodbe pripravila novo besedilo poslovnika državnega zbora in si prizadevala, da za njegovo vložitev in sprejem pridobe potrebno dvotretjinsko večino poslank in poslancev državnega zbora". Spremembe poslovnika naj bi poenostavile in racionalizirale delo v parlamentu ter vplivale na večjo samostojnost zakonodajnega telesa. Boljši poslovnik bi tako prinesel tudi boljši parlament.

Med drugim predlog novega poslovnika predvideva tri večje spremembe v parlamentarnem mehanizmu: omejila naj bi se možnost neomejenih poslanskih razpravljanj in repliciranj, spremenil naj bi se zakonodajni postopek, tako da bi imela večjo vlogo delovna telesa in stroka, skozi poslovniške določbe pa naj bi se dosledno razmejila tudi pristojnost med zakonodajno in izvršilno vejo oblasti. Novi poslovnik bi torej onemogočal filibustrstvo, spremenil tristopenjsko sprejemanje zakonov in povečal samostojnost državnega zbora.

Konec parlamentarne razprave?

Seveda pa tako velike spremembe odpirajo pomembna vprašanja. Ali ni s tem, ko se poslancu omejita čas in vsebina razpravljanja, konec parlamentarnega dialoga? Ali se z večanjem vloge delovnih teles morda posledično zmanjša tudi moč opozicije? In ali poenostavitev zakonodajnega postopka ne zmanjša njegove demokratičnosti? Zaradi morebitnega omejevanje replik bi opozicija gotovo izgubila legalno obliko aktivne obstrukcije. Parlamentarna dvorana pa bi iz arene, kjer se soočajo različna mnenja in konfliktni interesi, postala učinkovito glasovalno telo. Prave in vsebinske razprave bi tako potekale zgolj v delovnih telesih, daleč stran od medijskih reflektorjev. Kar seveda ni dobro, problemi in argumenti bi ostali skriti pred očmi zainteresirane javnosti. Učinkovitost parlamentarne razprave ne sme omejevati možnosti diskusije, soočanja in argumentiranja drugačnih stališč. Bodoči poslovnik bi lahko na morebitno filibustrstvo odgovoril drugače, namesto restriktivnega zmanjševanja replik bi lahko uporabil drugačna orodja. V ameriškem senatu se tako zadnjih 25 let brezplodna razprava prekine, če so za prekinitev tri petine poslancev.

Na aktualen predlog spremenjenega poslovnika so se ostro odzvale opozicijske stranke. Na prvi seji parlamentarne komisije za poslovnik je poslanec SDS Rudolf Petan ponujene rešitve označil za "strahovito omejevanje opozicije". Podobnega mnenja je bil tudi poslanec SNS Sašo Peče, ki je menil, da je dobra polovica predlogov usmerjena v to, da bi poslancem opozicije onemogočila normalno delo. Po nekaterih interpretacijah naj bil predlagani poslovnik namenjen le utrditvi že tako močne pozicije LDS in njenih koalicijskih partnerk. Seveda pa se s to interpretacijo ne strinjajo pozicijske stranke. Predsednik poslanske skupine LDS Tone Anderlič je mnenja, da mora slovenski parlament pravila svojega poslovanja čim prej urediti tako, da bodo primerljiva z vsemi drugimi sodobnimi parlamenti. Po njegovem mnenju pa opozicija temu nasprotuje. V četrtek se je na seji komisije namreč zgodil nenavaden primer. Poslanec SDS Pavel Rupar, ki je na komisijo vložil predlog za manjšo spremembo členov poslovnika, ki določajo, kdaj je prva seja parlamenta in kdaj se ta pravzaprav konstituira, se zasedanja sploh ni udeležil. Njegova odsotnost je povzročila proceduralni zaplet. Po odločbi ustavnega sodišča bi moral namreč parlament najpozneje do 25. novembra letos dopolniti poslovnik z nekaterimi njegovimi zahtevami. Ker se Rupar seje ni udeležil, njegov predlog ne vsebuje zahtev ustavnega sodišča. Po mnenju pozijskih poslancev je to le eden od način blokiranja normalne procedure.

Predlagani zakonski postopek pa iz parlamentarne dvorane in reflektorjev medijske pozornosti ne sili le dialoga, ampak zahteva tudi večje strukturalne spremembe dela v državnem zboru. Različna delovna telesa se bodo morala kadrovsko okrepiti, spremenila se bo vloga zakonodajne službe, predvsem pa bodo v državnem zboru prisiljeni k skrbnejšem načrtovanju svojega dela. Kar gotovo ni slabo. V nikakršnem primeru pa novi poslovnik ne sme omejevati pravic te ali one opozicije. A novi hišni red vseeno ni edini pogoj za boljše delo parlamenta. Prav tako, če ne celo bolj, je za učinkovito delo in za konec zlorab procesnih pravic potrebna visoka stopnja politične in pravne kulture, dveh kategorij, ki so vsaj doslej preredko zavile na Šubičevo.