Sedem šefov OVS-a

Prva gesta dr. Antona Grizolda, novega obrambnega ministra, je bila, da je obiskal Log pod Mangartom. Sporočilo je jasno: obrambni minister se ne ukvarja zgolj s tem, ali so vojaški škornji primerno zloščeni in postrojeni ob meji, pač pa se ukvarja s splošno varnostjo prebivalstva. Tudi naravne katastrofe so varnostni problem. Druga gesta je bila kadrovske sorte. Dr. Grizold je na položaj državnih sekretarjev postavil dva doktorja znanosti. Tomo Čas je bivši policist, inšpektor, uradnik na ministrstvu za notranje zadeve, predavatelj in dekan na Višji šoli za notranje zadeve. Milan Jazbec je začel kot kot tovarniški novinar, uradnik v papirnici Krško, od leta 1988 pa je služboval kot diplomat.

Tudi tretja gesta ministra Grizolda je bila kadrovska. Imenoval je novega direktorja obveščevalne varnostne službe. S tem, ko je na eno najbolj občutljivih funkcij postavil Zorana Klemenčiča, ni presenetil. Klemenčič je z obrambnim ministrstvom povezan od leta 1990, ko je kot šef kabineta služboval pri ministru Janši. Leta 1993, ko je Janša vodenje obrambnega resorja prevzel drugič, sta se razšla. Klemenčič se je zaposlil kot svetovalec v parlamentarni komisiji za obrambo. Ko je leta 1994 na obrambo prišel minister Kacin, se je Klemenčič vrnil. In spet prevzel vodenje ministrovega kabineta. Vodil je tudi kabinet Kacinovega naslednika Tita Turnška. V času, ko je ministrstvo vodil Alojz Krapež, je bil Klemenčič na študiju v tujini. V času, ko je obrambno ministrstvo vodil dr. Franci Demšar, je bil Klemenčič direktor centra za strateške študije. Sredi lanskega leta pa je postal svetovalec predsednika vlade dr. Drnovška za nacionalno varnost in sekretar sveta za nacionalno varnost.

Klemenčičevo ukvarjanje z obrambo pa je še starejšega datuma. V osemdesetih je - tako kot pred njim Janez Janša - vodil ZSMS-jevsko politiko glede splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite. Na kongresu ZSMS leta 1986 v Krškem je bil predsednik verifikacijske komisije. Za diplomsko nalogo na obramboslovju si je izbral mladinsko-obrambno temo: odnos srednješolcev do vojaških poklicev; motivacijski in demotivacijski faktorji, ki vplivajo na odločanje mladih za vojaške poklice. Kljub temu, da ima Klemenčič z Janšo nekaj skupnih točk - študij obramboslovja, funkcijo v ZSMS in vodenje Janševega kabineta -, se vsaj po eni lastnosti bistveno razlikujeta. Janša se javnih nastopov veseli, Klemenčič pa ne. V političnem žargonu bi rekli, da je Klemenčič človek nizkega profila. Klemenčič je bil celo desetletje tesno povezan z vrhom obrambnega ministrstva, vendar ni bil opazen. Ni silil v ospredje; prej obratno - z veseljem je ostajal v ozadju.

Klemenčič, rojen leta 1962, je že tretji človek, ki je služboval v Drnovškovem kabinetu in zdaj odhaja na občutljivo operativno funkcijo. Na začetku leta 2000 je vodenje Sove prevzel Tomaž Lovrenčič, nekdanji Drnovškov svetovalec za mednarodne odnose. Nekdanji svetovalec predsednika vlade za notranje zadeve Andrej Podvršič je leta 1999 postal generalni direktor policije, po letošnji zamenjavi Drnovškove vlade pa se je odločil, da bo prestopil med diplomate. Klemenčič pa se zdaj vrača na obrambno ministrstvo, kjer bo posle direktorja OVS-a prevzel od Gorazda Rednaka. Manj jasno pa je, kakšne posle prevzema. Junija letos je namreč OVS doživel "racionalizacijo", ko je del obveščevalnih pristojnosti OVS-a prevzel generalštab. Natančnih poročil o tem, kako je izgledala "racionalizacija", ni. Je pa znano, da je bil neposreden povod za "racionalizacijo" povezan z afero "Sava", torej z afero, ob kateri je iz zaklenjenih in najstrožje varovanih trezorjev OVS-a pobegnil dokument, ki pripoveduje o zelo konkretnem sodelovanju med OVS-om in obveščevalno agencijo ameriškega obrambnega ministrstva, znano po kratici DIA (Defense Intelligence Agency). Dejstvo, da je iz blagajn OVS-a ušel dokument, v katerem nastopajo celo imena ameriških obveščevalcev, predstavlja eno najhujših katastrof slovenskega obrambnega sistema. No, že samo dejstvo, da so se na papirju znašla imena tujih agentov, s katerimi so imeli stik slovenski obveščevalci, kaže na nizke profesionalne standarde slovenskih tajnih agentov. Eno od špijonskih pravil namreč pravi, da papir ne prenese vsega. Predvsem ne prenaša imen.

V desetih letih je Slovenija sedemkrat zamenjala obrambnega ministra; Janša je ministrstvo vodil dvakrat. V tem času je obveščevalce in varnostnike obrambnega ministrstva vodilo sedem direktorjev. Andrej Lovšin je VOMO (varnostni organ ministrstva za obrambo) vodil do leta 1994, potem pa je posle za nekaj mesecev predal Dušanu Mikušu. Pod Marjanom Miklavčičem se je služba preimenovala v OVS, vodil pa jo je do začetka 1997. Jože Sečnik je OVS vodil do leta 1998, potem pa je posle vršilca dolžnosti direktorja za nekaj mesecev prevzel Andrej Osterman. Bojan Vavtar se poslovil sredi leta 2000, Gorazd Rednak pa po nekaj mesecih pisarno prepušča Zoranu Klemenčiču.

Vsi dosedanji direktorji OVS-a in Voma so pridelali kak škandal. Če ta ni izbruhnil med tem, ko so opravljali funkcijo, se je pojavil po njihovem odhodu, ker so iz arhiva pobegnili kakšni papirji. Priznati je treba, da v zadnjih mesecih, ko je posle direktorja opravljal Gorazd Rednak, vohunskih afer ni bilo.

Zoran Klemenčič, torej. Kaj ga čaka? Če za trenutek pozabimo na intrige, ki so povezane s tajnimi službami, ga čaka predvsem budno spremljanje situacije na Balkanu. V Srbiji je menda prišlo do demokratičnih sprememb, vojaški vrh pa je ostal nespremenjen.