Minister?

Ministrstvo za informacijsko družbo je v bistvu največja novost nove vlade. Menda ste v okviru priprav celo odšli na posvetovanja v Veliko Britanijo.

Britanska vlada je organizirala posvetovanje v okviru Pakta za stabilnost in mir v jugovzhodni Evropi z namenom povečevanja informacijske dostopnosti in razvoja telekomunikacij v deželah bivše Jugoslavije, Bolgarije, Romunije itd. Britanci so me prosili, da bi prišel kot posebni odposlanec predsednika vlade dr. Janeza Drnovška. Povedali smo jim, da smo pripravljeni sodelovati pri tem projektu.

Za kakšne projekt gre?

S tem projektom bi pospešili razvoj telekomunikacij. Sama konferenca ni bila projekt, temveč je napeljevala, da bi nacionalne vlade in nacionalni operaterji telekomunikacijskih storitev zvedeli, kaj se dogaja na tem področju in pridobili neko pomoč. Poudaril sem, da se Slovenija vključuje v EU in da je pripravljena sodelovati v okviru Pakta za stabilnost in mir na strani sodelovanja, ne pa na strani prejemnic pomoči. Tako so nas tudi dojeli in sprejeli. Cilj konference je bila seznanitev s prizadevanji britanske vlade za elektronsko vlado in še nekatere druge zanimive zadeve. Zame je bil zelo zanimiv obisk na ministrstvu za trgovino in industrijo, kjer povezujejo vse pobude v zvezi z elektronskim trgovanjem in poslovanjem. Poudarili so razliko med britanskim in evropskim pristopom v ustanavljanju informacijskih družb. Britanska politika izhaja v veliki meri iz e-commerca, medtem ko kontinentalna politika iz projektov e-government.

Kaj je boljša možnost za Slovenijo?

Slovenija je zanimiva, ker ima zakon o elektronskem podpisu, kar je pogoj za razmah e-commerca. Vendar se mi zdi, da bo treba sprožiti še kakšno pobudo za povezovanje ponudnikov teh storitev, ki bodo zmanjšale stroške zagotavljanja varnosti, kar je ključni problem. Po oglasih sodeč je v zadnjem času v Sloveniji pravi bum elektronskih trgovin. Na neki točki razvoja se bodo morali elektronski trgovci povezati in tu bo država morala dati neko oporo. Zadeve bo treba standardizirati in zagotoviti predvsem varnost. V okviru ministrstva za gospodarske dejavnosti je predviden tudi nekakšen rizični sklad, ki bi pomagal pri reševanju tovrstnih problemov.

Največji problem v Sloveniji so visoke cene fiksnega dostopa do interneta. Prejšnja vlada z LDS na čelu ni veliko storila na tem področju. Telekom je še bolj monopolen kot pred nekaj leti, z uvedbo DDV-ja se je dvignila davčna stopnja za informacijsko tehnologijo ...

Uvedba DDV-ja se ni veliko poznala, saj cena hardvera nenehno pada. Tu ne vidim velikega problema. Drugo pa je ocena, kaj je LDS naredila v prejšnjem mandatu. Sami tudi menimo, da je bilo premalo storjenega. Vem, da je to sklicevanje na težavne odnose znotraj koalicije pri sproščanju telekomukacijskega trga, toda to je bil razmeroma težaven proces, pri katerem smo bili razslojeni. To pač ni bila koalicija, pri kateri bi se dalo napraviti velike stvari. Nekatere stvari so se zgodile, kot na primer predlog zakona o telekomunikacijah, katerega nosilec je bilo ministrstvo za promet in zveze oziroma urad za telekomunikacije. Ko sem se posvetoval z našimi strokovnjaki, pa smo ugotovili, da je ta zakon bistveno premalo liberalen. Dopuščene so nekatere formulacije, ki preveč omogočajo nadzor države, ali pa odločanje, ki postavlja vodilnega operaterja fiksne telefonije v preveč privilegiran položaj. Naš namen ni oslabiti Telekom kot gospodarsko družbo, vendar bo postal vitalen in kompetitiven, samo če bo prišel v enakopravna razmerja s tekmeci, ki bodo počasi prišli na slovenski trg.

S kom vse ste se posvetovali in katere so bile sporne formulacije?

Z dr. Kalinom, z nekaterimi vodilnimi informatiki, tudi z ljudmi blizu Telekoma. V predlogu zakona je zapisano, da recimo Agencija za telekomunikacije določi, da ima pomembno tržno moč tudi operater z manj kot 25 odstotkov trga ter da operaterji z več kot 25 odstotki nimajo pomembne tržne moči. Da se lahko za močnega operaterja razglasi kdo z manj kot 25 odstotki, je v redu, toda da tisti, ki imajo več kot 25 odstotkov, v storitvenem segmentu niso močni, pa je popolna katastrofa. Agencija bo namreč samostojni regulator in ne bo sodila pod državno upravo. Po predloženem zakonu pa bi lahko odločili tudi, da Telekom nima pomembne tržne moči.

Očitki na zakon so padali predvsem na dejstvo, da so ga pisali ljudje, ki so blizu Telekomu.

Telekomovi ljudje so ga pripravljali, in če bi, pogojno rečeno, sodeloval pri pripravi zakona v zadnjih štirih letih, bi v pomembno vlogo pri sodelovanju pisanja zakona povabil telekomovce. Poznajo veliko stvari, ki jih uradniki ne poznajo. Prav je, da je bil Telekom pritegnjen k oblikovanju zakona. Toda razlika med Telekomom, ki je v državni lasti, in državo je v tem, da mora Telekom kot podjetje skrbeti za dobiček, država pa za poceni in dostopne telekomunikacijske storitve. Ne moremo reči, da je to, kar je dobro za Telekom, dobro za državo. Seveda pa v državnem interesu tudi ni šibek "nacionalni" operater. Treba je doseči enake pogoje. Na drugi strani je Telekomu uspelo dobro digitalizirati omrežje. ISDN, ki v prihodnosti prenosa podatkov ne bo imel tako velike vloge, kot jo je imel, je pa kljub vsemu pomembna izboljšava fiksne telefonije. Opravil je tudi pomembno delo na območjih, na katerih neki tržni operater ne bi bil zmožen ali ne bi hotel tega izvajati. Na drugi strani pa je dejstvo, da v Sloveniji izvajanje elektronskega poslovanja ovira visoka cena zakupa in prenosa podatkov. Moram reči, da mi je bilo nerodno, ko smo v predvolilnem in povolilnem obdobju imeli razne chate po kanalih in mi je nekdo dejal, da mu je bil pogovor všeč, sedaj pa se mora izključiti, ker bi sicer plačal preveč interneta. Cilj je, da bodo stroški uporabe interneta postali zanemarljivi.

Največji problem hitrega dostopa do interneta, trenutni možni povezavi sta ADSL in kabelska televizija, kjer je možen neomejen dostop, sta visoka cena in nedostopnost. Telekom namerava ADSL ponujati le uporabnikom ISDN, čeprav tehnologiji nista strogo povezani ...

Ne vem, če bo Telekom po novem zakonu o telekomunikacijah lahko to zahteval. Ena od pomembnih zadev je aplikacija direktive EU o tako imenovani unbounding - razvezavi. Nihče ne bi smel ne z eno storitvijo pogojevati druge storitve. Ali gre za to v tem primeru, lahko samo domnevam.

Pri kabelski televiziji se sistemi težko povezujejo, predvsem zaradi infrastrukturnih težav. Ali bo po novem zakonu moral Telekom odpreti svoje jaške za polaganje kablov tudi drugim operaterjem?

Novi bo zahteval, da se odprejo jaški, in to ni bilo dovolj jasno zapisano v predlogu zakona. Svoje jaške pa imajo vsi, ki sedaj kopljejo po ulicah. Vsi, vključno s kanalizacijo, polagajo svoje optične kable za daljinsko opravljanje sistemov. Zmogljivosti teh kablov pa so neizrabljene. Zelo pomembno se mi zdi, da se po energetskem zakonu prenesejo v posebno tržno podjetje telekomunikacijski vodi ELES-a. Podobno bi morali storiti pri železnici. Skupno infrastrukturo bi lahko povezali s Telekomovo in s tem bi dobili močno omrežje prenosa podatkov. Kabelska televizija je v Sloveniji dobro razvita, toda treba jo bo posodobiti in omočiti priključitev na obstoječa omrežja. Na drugi strani pa Britanci pravijo, da bo v prihodnosti e-storitve prek računalnika uporabljalo le 25 do 30 odstotkov uporabnikov. Veliko vlagajo v digitalno televizijo, ki bo v petih letih v vsakem gospodinjstvu. Pri nas bosta zelo pomembna kabel in televizija, tudi digitalna. Mislim, da ne bomo nikoli dosegli, da bo računalnik v vsakem gospodinjstvu. Računalnik je treba zamenjati na dve, tri leta, kar pomeni strošek.

Toda za Telekom bi odprtje jaškov pomenilo veliko izgubo, saj bi moral drastično znižati cene najema vodov.

Telekom bi moral najbrž storiti iste poteze, kot so jih drugi telekomi. Tukaj mu ne moremo pomagati. Nesmiselna pa je hitra privatizacija Telekoma, če je ni dovolj sposoben. Telekom, kot vidim iz zunanje perspektive, se je nekoliko zavijal v vato, da bi razvil določeno tehnologijo in da bo lahko kompetitivno nastopal na tem trgu. Vlada se o privatizaciji še ni izrekla, sam pa nisem videl vseh teh dokumentov. Zagotovo bo eden ključnih problemov, čemu privatizacija sploh, in moje stališče je, da mora dati osnovo za investicijski ciklus v nove tehnologije. Kdo lahko tudi legitimno pričakuje kakšen tolar v proračun, vendar Slovenija na vso srečo ni v položaju, da bi morala prodajati Telekom zaradi polnjenja državnega proračuna, kar se dogaja v Srednji in Vzhodni Evropi. Poudaril bi - zaradi tega se bo zdelo, da nisem pravi liberalec - da je bolj pomembna demonopolizacija kot privatizacija.

Kdaj naj bi bil predvidoma sprejet novi zakon o telekomunikacijah?

Hitro, predvidoma v treh mesecih.

Kaj pa z vlaganji Slovenije v informacijsko tehnologijo na tujem, sploh v bivši Jugoslaviji, kar počnejo druga slovenska gospodarska podjetja?

Nihče ne pravi, da Telekom ne bi smel nakupiti deležev na drugih tržiščih ali iti v partnerstvo z drugimi podjetji v tujini.

Toda ali ne bi Slovenija morebiti sledila manjšim evropskim državam, kot so Irska, Finska ali denimo Izrael, kjer prihaja do ogromnih vlaganj v informacijsko tehnologijo? Tudi Hrvaška ima megalomanske načrte o nekakšnih sofverskih oazah, otokih ...

Naloga ministrstva je vzpostaviti nekatere spodbujevalne mehanizme predvsem za razvoj programske opreme. V Sloveniji imamo Hermes Softlab in nekaj drugih manjših znamenitih podjetij. Tu jim moramo pomagati na vse načine. Druga zadeva so javna naročila. WTO je sicer trda in noče pogojevanja v tem smislu, vendar je jasno, da nobena država ne naroča zadev kar tako kar nekje. Tu bi lahko pogojevali na strani tuje ponudbe, kako bi lahko vključili naše izdelke v njihovo celovito ponudbo.

Eden od projektov novega ministrstva naj bi bil tudi razvoj tako imenovane e-vlade, prek katere bi državljani lahko opravljali določene obveznosti tako rekoč on-line. Na drugi strani pa, kar se tiče spletnih strani ministrstev in drugih državnih uradov, vlada prava zmeda. Ustavno sodišče je neažurno, nekatera ministrstva sploh nimajo spletnih strani ali le kratek čas, nekatera so precej zmedeno narejena ...

To je res. Osnovno načelo je, da je do vlade dostop skozi enotni portal in razvod se mora peljati po funkcionalnih področjih in ministrstvih. Spletne strani pa morajo biti približno enako organizirane. Ne more imeti neko ministrstvo objavljenih le skopih podatkov, drugo pa vse strategije. Treba je uskladiti enotno podobo, pri kateri je dopuščena kreativnost. Pri tej stvari bi se zavzel za javni razpis.

V enem izmed intervjujev ste izjavili, da bo ministrstvo iz proračuna denimo financiralo internet kioske za javno uporabo. Ali ne bi bilo bolje, da bi šli po stopinjah Nemčije, ki je od nemškega telekoma zahtevala tako imenovani flat rate - časovno neomejen dostop do interneta? Tako bi plačevali stroške samo ponudniku interneta in ne več dragih impulzov.

Ne vidim razloga, zakaj tega ne bi kar najhitreje storili. Pri programu ministrstva sodelujemo s programom e-Europe 2002. Vsebuje prvi cilj hitrejši in cenejši dostop do interneta. Drugi cilj pa je premagovanje digitalne izključenosti določenih populacij od interneta. Tistih, ki so zamudili dobo računalništva.

Ob zadnjih volitvah se je veliko govorilo, da bo med prvimi kadrovskimi odstrelitvami Marjan Podobnik s čela Telekoma. Prvi veliki poraz je doživel že pri poskusu nakupa deleža makedonskega telekoma, ko ga na vladi nihče ni resno jemal.

Če bi vlada videla v tem projektu neko zdravo ekspanzijo na tuje, bi ga zagotovo podprla. Sam projekt, če sem prav razumel, je temeljil na 50-60 milijardah državnega jamstva za posojila bankam. Z njimi bi kupili večino makedonskega telekoma in nato privatizirali 25 odstotkov svojega premoženja in z njim plačali posojila. S takšno garancijo ni težko nekaj kupiti, bolj problematično je to, gre za mojo osebno interpretacijo, da so s tem hoteli bolj izsiliti model privatizacije. Tako Bajukova kot Drnovškova vlada sta ob tem ravnali enako. Ali bolje, minister Anton Rop popolnoma enako kot Zvone Ivanušič. Potem ko bi morali prodati 25 odstotkov Telekoma za povračilo bankam, bi se lahko zgodilo, da to kupi njihov konkurent v Makedoniji in tako posredno pride še tja.

Slovenijo čaka še razpis za tretjo generacijo mobilne telefonije. Ob prvih megalomanskih dražbah za podelitev licenc so države z milijardnimi zneski spravile velike telekome v hude denarne težave. Na naslednjih dražbah ni bilo zanimanja. Kako bo v Sloveniji in kako zaščiti domače ponudnike mobilne telefonije?

Pokazal se je tipičen primer inovacije, ki je bila v začetku malo precenjena, sedaj pa je podcenjena. Tu je potrebno ravnovesje. Z dražbo bi si država lahko napolnila proračun, toda za to je že malo pozno glede na dogodke, ki so bili po Evropi. Lahko pa so cene tako visoke, da slovenski operaterji ne bodo mogli konkurirati. To gotovo ni cilj. Vendar je treba s pristojnimi ljudmi ta vprašanja hitro razčistiti in se odločiti. Razvoj, ki ga doživlja področje telekomunikacij, ne dovoljuje obotavljanja.