Smrt v obljubljeni deželi

Lansko leto Sloveniji ni prineslo le dveh zlatih olimpijskih medalj, treh vlad, smučanja z Everesta in mangartskega plazu. Lani je Slovenija postala zadnja ovira do obljubljenega Zahoda, tamponska cona Evrope za ilegalne pribežnike. Po podatkih ministrstva za notranje zadeve so slovenski policisti lani do 1. decembra prijeli kar 31.493 ilegalcev, številka, ki je skoraj za 80 % višja kot tista iz leta 1999. In kaj se je zgodilo s tujci, ki so prek Slovenije iskali pot v boljši jutri? Tisti, ki so zaprosili za azil, so dobili pravi status prosilcev za azil, nekatere je država vrnila, veliko izmed njih pa je po nekaj dnevih ilegalno nadaljevalo prekinjeno pot. Problematika imigrantov je tako lani polnila strani črnih kronik in statističnih poročil, zaradi skokovitega naraščanja pa je počasi postajala tudi širši politični problem (a vseeno ne dovolj velik, da bi postal volilna zgodba).

Tako je bilo do ponedeljka, 18. decembra, lani. Na ta dan se je Slovenija za enega izmed ilegalnih imigrantov spremenila iz zadnje ovire pred obljubljenim Zahodom v zadnjo življenjsko postajo. Pri ilegalnem prestopu meje v Godenici blizu Ormoža je umrl mlad Iranec. Vzrok smrti - strel iz polavtomatske puške policista iz posebne enote Policijske uprave Maribor.

Dve resnici

Policijska uprava Maribor je dan po dogodku sklicala tiskovno konferenco, na kateri je podrobno predstavila okoliščine nesrečne smrti. Za zdaj veljavna zgodba gre nekako takole: policista, pripadnika posebne enote, sta kot dodatna okrepitev varovala mejno območje. Okoli 20. ure sta v vasi Godenica ustavila dva avtomobila, ki sta se pripeljala iz hrvaške smeri. Vozili sta se na začetku ustavili, a nato hitro speljali. Eno naprej, proti policistoma in notranjosti Slovenije, drugo vzvratno, proti Hrvaški. Pri tem je prvo z bočnim ogledalom zadelo enega policista, drugo pa je drugega pri vzvratni vožnji povleklo za seboj. Prvemu vozilu je uspelo ubežati, drugo pa je po slabih petnajstih metrih zapeljalo v obcestni jarek in avto se je ustavil. V njem naj bi bili štirje pribežniki in njihov vodnik. Ko so potniki in voznik poskušali zbežati iz avtomobila, se je policistu po nesreči sprožila puška. Puška se ni sprožila sama, kriva naj bi bila vrata avtomobila, ki jih je pri poskusu pobega odprl voznik. Zablodela krogla je zadela enega od prebežnikov v vrat. Mladi Iranec je med prevozom v bolnišnico umrl. Prvi avto, v katerem so bili štirje Iranci, so policisti našli nekaj kilometrov stran, njihov voznik je prebegnil na Hrvaško. Milan Čuš, direktor policijske uprave Maribor, je na novinarski konferenci obžaloval nesrečni dogodek in napovedal, da bo posebna komisija podrobno raziskale vse okoliščine nesreče.

Na Celovški, po stavbi, kjer se gnetejo ujeti pribežniki, o dogodku kroži čisto drugačna zgodba, ki gre takole: policista iz posebne enote, primerno oborožena in oblečena, naj bi bila med aretacijo zelo nasilna. Eden naj bi (tako po "depalsko") razbil avtomobilsko šipo in s silo poskušal potegniti voznika iz vozila. Ko se je vozilo ustavilo, naj bi morali ujeti Iranci ležati na asfaltu, policista pa naj bi jih zasmehovala in pretepala. Sam strel naj ne bi bil posledica nesrečnega sunka z vrati, eden izmed policistov naj bi ga sprožil namenoma - tako, zaradi ustrahovanja. S puško naj bi meril v asfalt, čisto blizu pokojnikove glave, krogla pa naj bi se od asfalta odbila v njegov vrat. Nesrečni Iranec naj ne bi bil edini poškodovan med aretacijo, drugemu naj bi policista zlomila nos. Seveda Iranci o dogodku niso upali javno govoriti, zato pa je eden izmed "poznavalcev" povedal, "da jih je bilo zelo strah, da se je vse dogajalo kot v ameriških filmih, grobo in poniževalno". Pokojnik je bil star okoli 25 let, v Iranu je preživljal družino in na Zahodu je iskal boljše življenje. Po dogodku so Iranci po vsej Evropi začeli zbirati denar, ki ga bodo namesto pokojnika pošiljali njegovi družini.

Ivan Usar, načelnik operativno-komunikacijskega centra mariborske policijske uprave, ki je nekaj ur po dogodku tudi sam obiskal mesto nesrečnega strela, je zagotovil, "da komisija kakšnih novih dejstev ne bo našla. Poročilo, ki bo pripravljeno naslednji teden, bo vsebovalo nekatere podrobnosti o nošenju orožja, strelnih varovalkah in podobno". Na vprašanje, ali sta policista ravnala v skladu s pooblastili, pa je odgovoril, da je šlo za klasičen dvojni napad na policista z osebnim avtomobilom in da je bil nesrečni strel posledica ruvanja in prerivanja pri poskusu aretacije. Prav tako je Usar zagotovil, da policista nista bila nasilna, o dogodku pa so zaslišali tudi vpletene Irance. Do podobnih ugotovitev naj bi prišla tudi preiskovalni sodnik okrožnega sodišča in okrožni tožilec.

Sanitarni kordon

Nesrečna smrt na zeleni meji pa ne odpira le vprašanja o domnevni policistovi odgovornosti, ampak je zgolj pričakovana in žalostna posledica splošnega položaja pribežnikov v Sloveniji. Problemi imigracij namreč niso le problemi javnega reda in miru ter državne varnosti, ampak so predvsem humanitarni, državni in politični. Ljudje, ki zaradi političnih in ekonomskih razlogov iščejo boljše življenje na obljubljenem Zahodu, niso krdelo kriminalcev, potencialnih nosilcev tropskih bolezni in izmečki družbe, so predvsem ljudje, vredni človeške solidarnosti in pomoči. V Sloveniji pa jih večinoma obravnavajo drugače. Lahko bi celo rekli, da je v Sloveniji prišlo do nekakšne kolektivne amnezije, saj so bili ravno Slovenci tisti, ki so se v zadnjih sto letih množično izseljevali po svetu. Pa naj bodo to Primorci, kolaboracionisti ali zgolj nemški gastarbajterji.

S tujci Slovenija ne ravna slabo le na meji. Na nevzdržne razmere v bivšem prehodnem domu za tujce, sedaj azilnem domu in centru za odstranjevanje tujcev, že dlje časa opozarja urad varuha človekovih pravic. V sporočilu za javnost, ki so ga izdali lani decembra, so tako zapisali, da so v stavbi na Celovški zaradi prenapolnjenosti razmere zelo slabe. "Ne samo, da je v posameznem prostoru preveč stanovalcev, temveč tudi ni mogoče zagotoviti njihove ustrezne ločitve po spolu, starosti in drugih kriterijih." A prostorska stiska ni edina stvar, na katero opozarja urad, sporne se mu zdijo tudi nekatere zakonske določbe in trajanje postopka za pridobitev azila. Na probleme s pribežniki v Sloveniji pa je opozoril tudi odbor OZN proti mučenju, ki je maja lani Slovenijo pozval, naj "čim hitreje zagotovi, da bodo prosilci za azil nameščeni v prostorih, ki so v skladu z zahtevami konvencije proti mučenju", z dokumentom torej, ki ga je podpisala tudi naša država.

Skokovito naraščanje števila ujetih pribežnikov je seveda presenetilo državni proračun. Za učinkovito nadziranje meje, za dodatno urjenje policistov in ne nazadnje za nastanitev na Celovški mora država plačevati določena sredstva. Vsak tujec, ki ga namestijo v azilni dom, stane državo okoli 6000 tolarjev na dan. Tako naj bi lani "vzdrževanje" ilegalcev državo stalo okoli 200 milijonov tolarjev davkoplačevalskega denarja. Vendar mora po drugi strani prebežnik, ki ga pri ilegalnem prehodu meje ujame slovenska policija, državi izročiti denar, ki ga ima pri sebi. Pozneje, ko se reši njegov pravni status oziroma ko je vrnjen v državo, iz katere je prišel v Slovenijo, mu Slovenija ta denar vrne. A mnogi ujeti pribežniki ob prvi priložnosti pobegnejo in nadaljujejo prekinjeno pot. Njihov denar ostane v Sloveniji in tega je po nekaterih izračunih veliko več, kot ga država nameni za "vzdrževanje ilegalcev". Poleg tega država za reševanje imigracijske problematike dobiva denar tudi od drugih, tujih institucij. Tako od lanskega leta v Sloveniji poteka projekta Phare, katerega namen je uskladitev zakonskih določb. Prav tako Slovenija v Evropi dobi kar nekaj pomoči za varovanje svoje južne meje, pa naj bo to pomoč v obliki usposabljanja slovenske policije in privajanja na schengenske standarde ali pa čisto tehnična pomoč v obliki posebnih policijskih vozil z vgrajenimi termovizijskimi kamerami.

Za vprašanja o ilegalnih pribežnikih je pri nas odgovorno ministrstvo za notranje zadeve. Policija vodi prehodni dom za tujce, podeljuje azile in vrača ujete pribežnike. Na eni strani se obmejni policisti soočajo s skoraj nemogočimi zahtevami in razmerami delovanja, na drugi strani pa dom na Celovški že zdavnaj poka po vseh šivih. Zato je že septembra vlada razmišljala o novi lokaciji, državni zbor pa je na zadnji seji minulega leta sprejel spremembe zakona o azilu, ki naj bi zajezil izkoriščanje statusa azilanta. Tako naj bi se tistim prosilcem, za katere velja sum za zavajanje in zlorabo postopka omejilo prosto gibanje. Spremembe predvidevajo tudi, da varno tretjo državo določi slovenska vlada. K zmanjševanju števila pribežnikov v Slovenijo pa bo gotovo pomagala tudi odredba bosanske vlade, ki je morala 1. januarja zaradi evropskega pritiska uvesti vizum za državljane Irana, podoben ukrep bo po vsej verjetnosti v kratkem uvedla tudi za Turčijo.

Če oziroma ko bo Slovenija postala del Evropske unije, bo morala podobno kot druge članice letno sprejeti določeno število azilantov. Ta številka bo po vsej verjetnosti bistveno večja, kot je današnja. Prav tako bo Evropa od nas zahtevala tudi bolj fleksibilno politiko do problematike ilegalnih migrantov, ustanovitev dokumentacijskega centra in drugačno organiziranost nekaterih institucij.

In kakšna naj bi bila najboljša rešitev za probleme ilegalnih prebežnikov? V pismu, ki ga je urad za intervencije, nekakšna polformalna združba zainteresiranih posameznikov, konec leta poslal slovenskim medijem in politikom, je med drugim zapisano, "da so v Sloveniji imigranti prepuščeni preobremenjenim policistom in nekompetentni vladni politiki". V pismu podpisniki zahtevajo, naj se imigrantom zagotovi učinkovita pomoč prevajalcev, socialnih delavcev, pravno zastopstvo, zdravstveno varstvo (posebno skrb za nosečnice, dojenčke in otroke), šolanje v skladu s šolsko zakonodajo, naj komisije, ki odločajo o azilu, sestavljajo ljudje, ki poznajo razmere v deželah, od koder prihajajo imigranti, in naj se čim prej reši prostorska stiska na Celovški. Pisma pa državi ne pišejo zgolj ljudje, ki v ilegalnih pribežnikih vidijo sočloveka. Zaradi nevzdržnih delovnih razmer so se večkrat že oglasili tudi predstavniki policijskih sindikatov, ki so govorili predvsem o nadurah in o higienskih razmerah, s katerimi se srečujejo. Po njihovem mnenju je za nastale razmere kriva država, "ki imigrantske problematike ne rešuje v dobro naših državljanov, še zlasti ne v dobro naših otrok". Država bi tako morala bolje skrbeti za obe strani palice, na eni strani bi morala pomagati policiji, da bi čim lažje izpolnjevala svoje naloge - in hkrati pokazati več občutljivosti ob njihovih morebitnih napakah, po drugi pa bi morala imigrantom omogočiti dostojnejše bivanje v Sloveniji. Za takšne ukrepe pa je najbrž potreben miselni in politični preobrat, preobrat od ksenofobije in stigmatizacije tujcev k pomoči in ravnanju v skladu z veljavnimi mednarodnimi normami, preobrat od izvajanja represivne funkcije države k izvajanju socialne.