Evroregija Istra

Med 12. in 15. aprilom bo v portoroškem Avditoriju potekal drugi svetovni kongres Istranov. Organizator tokratnega kongresa je Društvo istrskega prijateljstva. Društvo združuje ljudi, ki menijo, da je za soseda prijetneje imeti prijatelja ali pa vsaj znanca kot pa sovražnika, predvsem pa ljudi, ki jim je dovolj razdora, neonacionalizmov in z osebnimi interesi pogojene prepirljivosti.

Ob spominu ne prvi kongres pred petimi leti v Pulju je zagotovo marsikomu postalo vroče. Razburjanje italijanofobov je bilo takojšnje. Vendar zaman. Zloglasnih tržaških ezulov med velikonočnimi prazniki v Portorožu ne bo. Kongres naj ne bi bil repriza prvega, od njega naj bi se razlikoval predvsem po tem, da bo usmerjen v prihodnost. Eksodus, odškodnine, fojbe in vprašanje meje so teme, s katerimi naj se ukvarjajo drugi, predvsem zgodovinarji in diplomati, pravi predsednik Društva istrskega prijateljstva Egidio Krajcar. Rdeča nit kongresa bo podpis statuta o ustanovitvi istrske evroregije, predvsem pa debata o tem, kako pridobiti podporo vlad vseh treh držav, v katerih leži Istra. Med več kot 300 udeleženci kongresa naj bi aprila v Portorož prišli tudi vsi župani Istre, Krasa, Brkinov in predstavniki društev Istranov po svetu.

Ideja o evroregiji Istra je že stara. Vodilo ideje je, da bi v skupnem prostoru, kljub mejam, ustvarili razmere za bolj racionalen in usklajenejši gospodarski, infrastrukturni, socialni in ekološki razvoj. Ne gre za nikakršno prosto cono z avtonomističnimi in odcepitvenimi težnjami. Gre le za čezmejno sodelovanje in kordinacijo skupnih projektov, ki jih v tem prostoru ni malo. Eden največjih je na primer združevanje severnojadranskih pristanišč. Slovenska Istra bi se lahko z minimalno investicijo 4 milijard lir priključila na tržaški vodovod in tako v poletnih mesecih dobila 300 litrov vode na sekundo. Povezava s Trstom bi bila kar nekajkrat cenejša od tistih, ki bi v cevi rižanskega vodovoda pripeljale čisto slovensko vodo. Zaprta meja škoduje predvsem slovenskemu turizmu. Pa ne samo Portorožu, predvsem Lipici in Postojni, ki sta do osamosvojitve živeli od istrskega turizma. Komunalnim deponijam odpadkov bi življenjsko dobo podaljšali, če bo odpadke sežigali v tržaški sežigalnici. In v izolsko bolnišnico bi lahko brez formalnih zapletov ponovno prihajali ljudje iz širšega območja Istre. Mimogrede, pobudi za ustanovitev prve evropske čezmejne regije je botrovala smrt mladega Nizozemca leta 1957 ob nizozemsko-nemški meji. Njegovo življenje bi namreč zagotovo rešili, če bi ga lahko odpeljali v nemško bolnišnico, ki je bila od njegovega doma oddaljena le nekaj 100 metrov, namesto v 100 km oddaljeno holandsko bolnišnico. Fant je umrl zaradi notranjih krvavitev.

Za in proti

Pobudnikom za ustanovitev evroregije Istra je povsem jasno, da s pobudo ne bo nič, dokler ne bosta izpeljana vsaj dva temeljna pogoja: čimprejšnja ratifikacija sporazuma o obmejnem in prometnem sodelovanju v slovenskem državnem zboru ter pospešitev dela pristojne diplomatske komisije oziroma dokončen dogovor o označitvi meddržavne meje. Polemike o istrskem kongresu in ustanovitvi evroregije so se že razplamtele, in to v smeri, ki so jo pobudniki pričakovali. Prvi se je oglasil predstavnik civilne družbe za mejo v Istri Danijel Starman, ki meni, da je interes Društva istrskega prijateljstva in seveda vseh županov, poslancev in gospodarstvenikov, ki idejo podpirajo, razvrednotiti slovensko državo v Istri, ustanoviti neko amorfno futuristično evropsko regijo, ki bi imela močan italijanski vpliv. Franco Juri, eden izmed organizatorjev kongresa, Starmanove strahove zavrača. Po njegovem mnenju so evroregije dobrodošle zlasti tam, kjer je bila zgodovina najmanj prizanesljiva: "Oziroma tam, kjer je bilo treba izkoreniniti predsodke in nacionalistične fobije, ki so tako ali drugače obremenjevale odnose med narodi in ljudi ob meji. Morda ni naključje, da so prve evroregije zaživele in postale aksiom bistvenega izboljšanja medetične klime prav v nekaterih sila zapletenih in konfliktnih evropskih regijah, npr. med Nemčijo in Nizozemsko, Francijo, Nizozemsko in Veliko Britanijo (Euregio) ali med Španijo (Baskija in Navarra) in Francijo (Akvitanija)." Starman pa poudarja, da z evroregijo Istra tako ali tako ne bo nič, saj bi Slovenija morala najprej oblikovati pokrajine v skladu z evropskimi kriteriji. Kar pa ne drži. Nobena listina namreč ne določa, da morajo biti to regije. Evroregije se lahko ustanavljajo po dogovoru lokalnih oblasti. To so lahko regije, okraji, občine ali celo samo mesta, kot npr evroregija obmejnih mest Bihor-Bohor (Madžarska-Romunija) ali pa evroregija Donava-Sava-Donava, ki jo sestavljajo trije madžarski okraji in tri mesta Osijek, Tuzla in Žep.

Lokalni tržaški desničarski skrajneži bodo seveda zagotovo poskušali izkoristiti istrski kongres in ustanovitev evroregije, njihove reakcije pa bodo konec koncev potrjevale strah Slovencev, da imajo Italijani dejansko apetite do Slovenije. V Trstu živi kar nekaj ljudi, ki tovrstnih želja ne skrivajo. V Trstu obstaja celo vlada Istrske neodvisne republike, katere predsednik je Silvano Markezich. Nenazadnje obstaja celo gibanje za ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja. Vsi ti skrajneži pa uživajo veliko podporo Haiderja in predsednika Severne lige Bossija. Podporo slednjega uživa tudi predsednik tretje krovne organizacije Slovencev v Italiji Boris Gombač, ki tesno sodeluje z vidnim članom Nove Slovenije iz Kopra Jankom Tedeškom.