Nevarna razmerja

Napad na sindikate, ki si ga je pred tednom dni na svoji spletni strani privoščil predsednik vlade dr. Janez Drnovšek, je bil presenetljiv zaradi več razlogov. Izbira besed je bila daleč od Drnovškove običajno umirjene govorice. Vrednostne ocene, češ da prepotentne sindikaliste k zahtevam po ureditvi plačne politike v državi sili "želja po samodokazovanju, promociji, upravičevanju svojega poklicnega sindikalnega položaja" ali da so zahteve največjega šolskega sindikata SVIZ "zelo militante", je diskurz, ki bi ga prej pričakovali od kakšnega opozicijskega liderja kot od vladnega predsednika. Celo popolnemu laiku je namreč jasno, da se bodo sindikati na vse mogoče načine borili za ohranitev pravic delavcev. Ali kot pravi predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušan Semolič: "To je lastno vsem sindikatom in vsem sindikalnim funkcionarjem, ki kaj dajo na svoje članstvo oziroma delavstvo." Drnovškovo začudenje nad sindikalnimi zahtevami po višjih plačah je torej, milo rečeno, nenavadno. Še bolj nenavadno pa je njegovo pričakovanje, da se bodo sindikati v dobro njegove vlade skušali kar sami omejevati oziroma samodisciplinirati. V svojem stališču pravi, da ne bo privolil v thatcherjansko urejanje plačne politike, ko naj bi vlada s trdo roko vzpostavila red. Vse je lepo in prav. Vendar ob tem ne pove, da isto thatcherjansko omejevanje, ki je njemu tako neljubo, pričakuje od sindikatov. Pričakuje torej, da mu bodo dali mir in da bo vlado vodil brez večjih socialnih konfliktov. Tu je njegova največja zmota. Absolutna zmaga na volitvah namreč ne prinaša le ležernega vladanja in privilegijev, ampak tudi odgovornost za sprejemanje nujnih, včasih neprijetnih odločitev.

Resnici na ljubo je Drnovšku treba priznati pravilnost ugotovitve, češ da reforma javne uprave ne bo prinesla velikih čudežev. Pričakovanja, kako bo nov enotni plačni sistem odpravil vse težave, so v resnici pretirana. Plačna razmerja najbrž nikoli ne bodo do konca fiksirana. Vendar pa premier ob tem pozabi povedati, da njegova vlada v dosedanjih mandatih nikoli ni vsaj poskusila uveljaviti doslednejše politike plač v javnem sektorju oziroma je znova in znova popuščala zahtevam različnih poklicev, kar je sprožilo verižno reakcijo. Začelo se je z dvigom poslanskih plač, nadaljevalo pa z dvigom sodniških in plač višjih upravnih delavcev. Še dodatno so se razmerja porušila pod Bajukovo vladavino, ko so do svojega dviga prišli zdravniki. Glavni tajnik SVIZ Branimir Štrukelj poudarja, da so za kaos krive vlade, ki jih je doslej vodil Drnovšek, ter da "sedanji ukrepi le stopnjujejo ta plačna nesorazmerja, s čimer se povečuje tudi možnost radikalnega konflikta". Pri tem posebej poudarja, da med deprivilegiranimi niso le učitelji, ampak tudi zaposleni v znanosti ter še zlasti zaposleni v kulturi. Prav zato naj bi SVIZ skušal čim prej pridobiti reprezentativnost na področju kulture. S Štrukljevim ogorčenjem nad Drnovškovo vladno politiko soglaša tudi večina ostalih sindikatov. Med njimi je še najglasnejši gospodarski sindikat Pergam. Njegov predsednik Dušan Rebolj trdi: "Pritiski v javnem sektorju na dvig plač vodijo v destabilizacijo, za kar niso krivi sindikati, kot na spletnih straneh meni premier Drnovšek, temveč vlada, ki z argumenti lahko prepreči ali prepriča sindikate za drugačno politiko plač". Rebolj od premiera pričakuje, da namesto "da lekcije deli sindikatom, naj te rajši deli svojim ministrom".

Učitelji so bili dolgo časa zelo potrpežljivi. Po dolgotrajnih pogajanjih lansko pomlad je SVIZ z vlado sklenil dogovor, po katerem se plače zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v letu 2001 dvignejo za sedem odstotkov, in sicer tako, da bo prva polovica izplačana januarja, druga pa decembra. V takšen zamik izplačila je šolski sindikat privolil predvsem zaradi Drnovškovih zagotovil, da lanski proračun ne prenese nikakršnih dodatnih obremenitev. V zameno za dogovor se je 30.000 članov šolskega sindikata odreklo že izglasovani stavki. Verjetno bi bili še naprej potrpežljivi, če ne bi Drnovškova vlada tik pred izglasovano nezaupnico za pet odstotkov zvišala plače višjim upravnim delavcev. Še hujše. Z isto uredbo je višjim upravnim delavcem obljubila še dodatno petodstotno zvišanje plač v letošnjem januarju. Skupno naj bi se jim torej plače dvignile za deset odstotkov. Je torej ogorčenje šolskega sindikata še mogoče razumeti kot militantnost ali pa gre le za temeljno pravičnost?

Kljub dejstvu, da sta si SVIZ in Drnovšek pretekli teden izmenjala nekaj ostrih besed, o brezizhodnem položaju, ki bi vodil v učiteljsko stavko, še ne moremo govoriti. Vlada se je s šolniki vendarle pripravljena pogajati. Dokaz za to je tudi ustanovitev vladne pogajalske skupine pod vodstvom ministra za delo Vlada Dimovskega, ki bo določila izhodišča za pogajanja o politiki plač. Vprašanje je le, kako daleč v teh pogajanjih je vlada pripravljena popuščati. SVIZ pričakuje, da bo poleg že predvidenega dviga učiteljskih plač za sedem odstotkov uresničila tudi zahtevo po dodatnem dvigu za tri odstotke že v letošnjem letu. Vlada takšen predlog vsaj za zdaj zavrača. Pristaja kvečemu na dodaten dvig za 1,5 do dva odstotka, pa še to v prihodnjem letu. Zato da bi šolskemu sindikatu zmanjšala trenutne apetite, naj bi korigirala že sklenjeni dogovor z zdravniškim sindikatom Fides. Bajukova vlada je namreč dogovor z zdravniki sprejela brez ustrezne izpolnitve nekaterih protizahtev, ki jih je od zdravnikov pričakovala že Drnovškova ekipa. Štrukelj o uresničitvi takšne korekcije močno dvomi. Pravi, da ji bo verjel šele, ko jo bo videl. Za zdaj vztraja pri svojem glavnem argumentu, češ da so razmerja med plačami v javnem sektorju povsem porušena, in še zlasti, da učiteljske plače bistveno zaostajajo za plačami zaposlenih v primerljivih poklicih. SVIZ v javnem pismu zanika Drnovškovo trditev, češ da so bili indeksi rasti plač v vzgoji in izobraževanju v preteklih letih višji kot drugje, in dodaja, da to niti ni bilo mogoče, kajti realno naj bi se povprečna plača v šolstvu od leta 1992 do 1999 povišala za 29,9 odstotka, medtem ko se je v javni upravi povišala za 30 odstotkov in v zdravstvu za 45,9 odstotka. Zanimiv je tudi sindikalni izračun, da se je v istem obdobju povprečna slovenska plača povišala za 37,6 odstotka, se pravi, da je bila njena rast hitrejša od rasti učiteljskih plač. Kako se to izraža v realnosti? Izračun šolskega sindikata kaže, da začetna bruto plača za gimnazijskega profesorja znaša 208.487 tolarjev, medtem ko začetna bruto plača za zdravnika znaša 341.601 tolarjev. Enako velika je tudi razlika med najbolje plačanim profesorjem v petem plačilnem razredu z najvišjim strokovnim nazivom svetnik, saj ta dobi na mesec 331.696 tolarjev bruto, medtem ko splošni zdravnik brez specializacije na mesec dobi 550.330 tolarjev bruto. Podobno velike razlike se kažejo tudi pri primerjavi plače učitelja z visoko univerzitetno izobrazbo, strokovnim izpitom, osmimi leti delovne dobe in strokovnim nazivom svetovalec, saj njegova najvišja bruto plača znaša 302.706 tolarjev, kar je za skoraj 180.000 tolarjev manj, kot znaša najvišja bruto plača višjega upravnega delavca z enakim "pedigrejem".

Za zdaj so šolniki in vlada šele na točki, ko skušajo ugotoviti, ali uporabljajo ista merila za izračunavanje plač v javnem sektorju. Šele v naslednji stopnji bodo odločali o konkretnih številkah. Takrat se bodo odnosi še dodatno zaostrili.

povezava

povezava