O stališču predsednika vlade

Kadar je Bog precenjen, je tehnologija podcenjena. In narobe - kadar je precenjena tehnologija, je podcenjen Bog. Lani je Bogu pri nas cena poskočila, tehnologiji pa padla. Znanost je kriknila: država nas ne opazi več! Steklo je nekaj solz, nekaj žolča, nekaj besed in nekaj kupčij. Kaj se je zgodilo? Bogu je cena padla, tehnologiji pa cena poskočila. Da ne bi bilo nobenega dvoma, smo dobili tudi ministrstvo za najnovejšo tehnologijo - internet. In ni petelin dvakrat zapel, ko se je porušila klasična družbena hierarhija, specifično - klasična hierarhija informiranja družbe. Urad predsednika vlade, morda celo premier Drnovšek sam, je namreč prve dni januarja sklenil, da bo prvič, tako rekoč premierno zaobšel klasične vire informiranja in novico - naslovljeno "Stališče predsednika vlade do aktualnih vprašanj plačne politike" - butnil direktno na internet, on-line, na svojo uradno spletno stran, na sigov.si. Brez ovinkov, brez posrednikov, brez poštarjev, brez tiskovnih konferenc, brez vprašanj & odgovorov, brez novinarjev. Naravnost na internet. Lahko bi rekli, da je bilo to storjeno fantomsko. No, kot se reče, virtualno.

Kar je kakopak mnoge presenetilo. Tako stare, klasične medije, ki jim ni bilo jasno, zakaj premier dela mimo njih, ne pa skozi njih, kot javnost, ki je šele od starih, klasičnih medijev izvedela, da je premier sploh kaj rekel oz. zapisal. Nekateri so rekli, oh, premier spet precenjuje tehnologijo. Ne, ne, so rekli drugi: premier je le sklenil, da bo od besed prešel k dejanjem in da bo tudi sam malce promoviral internet in svoje novo ministrstvo. Ne, o, ne, so rekli tretji: prišli smo do točke, ko bodo mediji "izjave za javnost" dobili hkrati z javnostjo. Ne, kje neki, so rekli četrti: stari, klasični mediji bodo zdaj po novem postali tiskovni predstavniki interneta, kar pomeni, da bomo članke poslej začenjali takole - "Iz dobro obveščenih virov, ki so blizu uradnim, smo slišali, da je premier nekaj pustil na internetu. Šli smo po sledeh govoric in res prišli do senzacionalne izjave za tisk, v kateri nas premier obvešča, da je Slovenija že tri dni v vojni z Japonsko. Premier je še zapisal, da življenja tistih, ki v zadnjih treh dneh niso pili tekoče vode, niso ogrožena, in poudaril, da so naše ideje dobrodošle. Premier je na koncu vsem zaželel tudi srečno in zdravja polno Novo leto."

In vendar to, da nam je premier premiero "sporočila za javnost" oz. "izjave za tisk" posredoval prek interneta, po vseh kriterijih zahodne civilizacije ne bi smelo biti nič presenetljivega, še manj šokantnega. Če smo namreč od koga pričakovali, da bo ob prvi priložnosti pograbil internet in prešaltal na virtualno, fantomsko komuniciranje z javnostjo, smo to pričakovali prav od dr. Janeza Drnovška, čigar imidž že tako in tako od nekdaj temelji na odsotnosti, fantomskosti, virtualnosti. Lahko si živo predstavljate, kako neskončno je užival v tem svojem malem virtualnem manevru, s katerim se je v eni potezi znebil kamer, novinarjev, mikrofonov, magnetofonov, težačenj in drugih nadlog. In lahko si živo predstavljate, kako začuden je bil, ko se je še enkrat potrdilo najbolj železno in obenem tudi skrajno perverzno pravilo sodobne postmoderno-postmedijske družbe: v svetu, ki je prestreljen z vsemogočimi računalniškimi ekrani, internetom, virtualnostjo, hologrami in drugimi figurami artificielnosti, si ljudje najbolj želijo avtentičnosti, narave, realnosti. In premier Drnovšek se je bil prisiljen vrniti na primarno sceno, v realnost.

Jasno, takoj so in natura prihrumeli novinarji, kamere, mikrofoni, magnetofoni, težačenja in vse druge, napol biblične nadloge. Jej, še malo, pa bodo z neba začele deževati žabe, si je rekel premier, ki je moral tako še enkrat, tokrat seveda in natura, pojasniti, kaj je hotel reči s svojim internetnim mnenjskim spisom "Stališče predsednika vlade do aktualnih vprašanj plačne politike". Vsebina male, hitre, vroče vojne, ki se je zaradi teh ostrih kvalifikacij vnela, ni pomembna, vsaj ne v temle trenutku in v tejle vrstici, forma pač. Oh, in to še kako! Kot ste lahko namreč opazili, se debata o "Stališču predsednika vlade do aktualnih vprašanj plačne politike" potem začuda ni nadaljevala na internetu, na predsednikovi spletni strani, kar bi smeli povsem upravičeno pričakovati, ampak v dobrih starih, klasičnih medijih. Na internetu se ni zgodilo nič več. Kot da ga ni. Kot da ne šteje. Pričakovali bi namreč živahno klikanje in sprotno preverjanje, kako se razvija debata in kdo vse se je še vključil. Pričakovali bi, da se bo pol Slovenije preselilo na internet. Pričakovali bi, da bo strežnike vrglo s tečajev. Da na internet zaradi gneče sploh ne bomo mogli. Ja, pričakovali smo vojno na internetu. Nič od tega. Žal. Vse je vrnilo na prvo stopnjo, huh, off-line.

Sicer se me ne tiče, toda ob vsem tem ste se gotovo retorično vprašali: bi te izjave predsednika vlade porodile tako bučne in polemične reakcije, če bi jih izrekel v živo, recimo na kaki tiskovni konferenci? Ni nujno, da ste si tudi odgovorili, kajti sami dobro veste, da se pravo vprašanje v resnici glasi drugače: bi to Janez Drnovšek v živo sploh rekel? Kar nas seveda pripelje le do dobro znane shize, do dobro znanega razcepa med jezikom zunanjega sveta in jezikom interneta. Kot ste že gotovo opazili, internet ljudi sili k drugačnemu, bolj kreativnemu, bolj spontanemu, bolj gverilskemu in bolj svobodnemu izražanju. Hočem reči, na internetu si človek vedno upa več kot sicer. Ja, upa si dlje. Bremze popustijo. Internet je pač tak medij, ki človeka osvobodi. Da gre iz sebe. In prek sebe. Zato ne preseneča, da je internet malce osvobodil tudi premiera. Zato ne preseneča, da je na svoji spletni strani ubral drugačen, polemičen, bolj kreativen, napol gverilski ton. Tako kot je nesmiselno pričakovati, da bo internet le zrcalo družbe, tudi ni smiselno pričakovati, da bodo izjave o družbi na internetu zvenele tako kot na tiskovni konferenci - v realnosti.

povezava