Neznosna lahkotnost vladanja

Vodstvo poslanske skupine LDS je z velikim veseljem posvojilo predlog dr. Andreja Bajuka, da bi še v tem parlamentarnem sklicu zagotovili pogoje, ko bi imel vsak poslanec svojega strokovnega sodelavca. Ker LDS po eni strani žuga z varčevalnim programom, po drugi strani pa iskreno podpira predloge, ki prinašajo povečevanje parlamentarne administracije, hkrati pa bi uresničitev tega predloga seboj prinesla negativne psihološke učinke, je težko razumeti, kaj je racionalno jedro te ideje. Predlog, da bi še v tem parlamentarnem sklicu vsak poslanec dobil svojega "strokovca", je kot čebula. Zunanji lističi te čebule govorijo, da mora parlament postati bolj strokoven, da poslanci ne zmorejo sami dovolj strokovno predelati skladovnic papirjev, da nimajo dovolj časa, da bi pripravili strokovna dopolnila in da imajo tudi v tujini poslanci na voljo ljudi, ki jim pomagajo pri študiju gradiva. Če bi vsak poslanec dobil svojega asistenta, bi goro gradiv zagotovo lažje preplezali.

Pod zunanjo plastjo čebule pa se skriva druga plast, ki govori o stroških. Po sistematizaciji, ki je veljala med letoma 1997 in 2000, je poslanskim skupinam pripadalo 39 referentov, sekretarjev in strokovnih sodelavcev. Ti strokovni sodelavci, sekretarji in referenti so bili podrejeni vodstvom poslanskih skupin. V prejšnjem sklicu je delovalo tudi okrog 30 delovnih teles parlamenta. Vsako delovno telo je imelo tajnico in sekretarja, večja delovna telesa pa še strokovnega sodelavca. Ta del parlamentarne administracije je pomagal predvsem predsednikom parlamentarnih delovnih teles, vsota pa pokaže, da je v tem delu parlamentarne administracije službovalo 80 oseb. Tretja divizija strokovnih sodelavcev parlamenta službuje v parlamentarnih skupnih službah, denimo v sekretariatu za zakonodajo in v parlamentarnem raziskovalnem sektorju. V sekretariatu za zakonodajo je v prejšnjem sklicu službovalo dvanajst ljudi, v sektorju za raziskave pa devet. Ti izvedenci so lojalni predvsem parlamentu kot instituciji. Ugotavljati morajo, ali so predlogi zakonov skladni z ustavnim redom, opozarjajo, če predlogi zakonov prihajajo navzkriž z obstoječim pravnim redom. Raziskovalni sektor, ki naj bi bil nekakšen parlamentarni inštitut, pa poslancem pomaga s primerjalnimi analizami zakonodaj v svetu.

S tem pa korpusa parlamentarnih strokovnih moči še nismo povsem popisali. Poslanske skupine imajo pravico do uporabe posebnega finančnega fonda, s katerim najemajo zunanje strokovnjake. Poslanski skupina tako na vsake tri poslance pripada vsota, enaka eni povprečni bruto plači strokovnega sodelavca. Če bi imela poslanska skupina tri poslance, bi ji vsak mesec pripadalo še okrog 380.000 SIT, s tem denarjem bi lahko naročali študije pri zunanjih izvedencih, lahko pa bi vsoto porabili za zaposlitev dodatnega strokovnega sodelavca.

Če seštejemo vse strokovne sodelavce, ki trenutno pomagajo pri delu poslanskih skupin, v parlamentarnih odborih, v parlamentarnih strokovnih službah in raziskovalnem sektorju, ugotovimo, da je že v tem trenutku strokovnih sodelavcev precej več kot poslancev. Zlasti če upoštevamo dejstvo, da imajo poslanske skupine na voljo poseben finančni fond, iz katerega lahko financirajo naročanje strokovnih uslug. Je pa res, da večina strokovnih sodelavcev danes pomaga predvsem parlamentu kot instituciji, manjši del pa je zadolžen za pomoč poslancem in poslanskim skupinam.

S tokratnim sklicem naj bi se število delovnih teles nekoliko zmanjšalo, kar pa ne pomeni, da bodo imeli strokovni sodelavci, ki so delovnim telesom pomagali do zdaj, kaj manj dela. Opraviti bodo morali enako količino dela, le da bo to delo opravilo manjše število parlamentarnih odborov in komisij. To pa pomeni, da strokovne podpore poslanskim skupinam ne bo mogoče povečati tako, da bi sedanje strokovce delovnih teles prezaposlili v poslanske skupine. Do novih strokovnih sodelavcev v poslanskih skupinah bi lahko prišle le z novim zaposlovanjem. Če pa bi obveljala ideja, da mora imeti asistenta prav vsak poslanec, bi bilo zaposlovanj še več. Z minimalno dozo demagogije bi lahko rekli, da se politični razred namerava rediti na račun davkoplačevalcev. Za redilno kuro se je odločil v času, ko državljanom po eni strani žuga s povečevanjem davčnih obveznosti, po drugi strani pa številnim socialnim skupinah grozi v varčevalnim programom. Privoščimo si lahko domnevo, da bi poražene pomladne stranke v parlamentu rade zaposlile tiste nekdanje vladne uradnike, ki so z nastopom Drnovškove koalicije izgubili službo v vladni administraciji. Stranke vladajoče koalicije pa bi lahko v parlamentu zaposlile del strankarske administracije. Če je to točno, bo vladajoča koalicija soočena s hudimi socialnimi konflikti. Dodatno zaposlovanje v parlamentarni administraciji bi učiteljem, zdravnikom, kulturnikom, znanstvenikom in vsem ostalim, ki živijo od proračunskih sredstev, služilo kot dokaz, da javnega denarja vendarle ni tako malo. Če si vladajoča koalicija želi doseči socialni mir, mora z jasno gesto dokazati, da je začela varčevati pri sebi.

Kot rečeno: zgodba o ideji, da bi imel vsak poslanec svojega asistenta, je kot čebula. Tretja plast te čebule govori o latentnem konfliktu med parlamentom kot institucijo in poslanskimi skupinami. Parlamentarne strokovne službe so bile v zadnjih letih praviloma ustrežljive in so vladajočim koalicijam pomagale pri strokovnih utemeljitvah njihovih političnih interesov. Občasno pa je med strokovnimi službami in poslanskimi skupinami vendarle prihajalo do konfliktov. Tako je, denimo, parlamentarni sekretariat za zakonodajo občasno tudi domislice vladajoče koalicije zaviral z opozorilom, da poslovnik ne omogoča rokohitrskega političnega copranja. Resnici na ljubo je treba priznati, da sedanji poslovnik v resnici nenaklonjen učinkovitemu delovanju parlamenta. Parlamentarni sekretariat za zakonodajo je hkrati poslance opozarjal na pomanjkljivosti, ki so si jih ob pisanju zakonov privoščile vladne pravne službe in ministrstva. Vladajoča koalicija je že najavila spremembe poslovnika. Vladanje bo bolj enostavno. Vladanje pa ne bi smelo postati lahkotno; če strokovne službe opozorijo, da določen predlog ne vzdrži strokovne presoje, da je nedorečen, da je v nasprotju z ustavo ali poslovnikom, bi morala vladajoča koalicija tak predlog razmeti dobronamerno. Glede na to, da v tem trenutku med poslanci sedi le sedem pravnikov (in devet strojnih, gradbenih ali elektrotehnikov), je pomoč strokovnih služb, denimo sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve, toliko bolj pomembna.

Da med poslanskimi skupinami in strokovnimi službami tli latentni konflikt, dokazuje tudi izvajanje poslanca Maksa Lavrinca na sestanku parlamentarne komisije za volitve, imenovanja in administrativne zadeve (KVIAZ) 21. decembra lani, ko je ugotovil, da "stvari niso takšne, kot bi morale biti, da se strokovne službe povzpenjajo nad glavo (...), poslancem, da urejajo stvari po svoje." Tone Anderlič, vodja poslanske skupine LDS, je, sklicujoče se na primerljivost z drugimi državami, v izjavi za POP tv zavzel za radikalne spremembe, za to, da se "strokovne službe, ki so sedaj organizirane v delovnih telesih, razformirajo, preoblikujejo in se ojača strokovnost v poslanskih skupinah."

O konfliktu med vodstvom poslanske skupine LDS in parlamentarnim sekretariatom pa govori tudi podatek, da je položaj generalne sekretarke državnega zbora Jožice Velišček negotov. Predsednik parlamenta Borut Pahor je sicer javno izjavil, da bo Jožica Velišček ostala generalna sekretarka, vendar to ni gotovo. Skratka, strokovni aparat naj ne bi splezal poslancem čez glavo, zato je treba reči postaviti na novo. In sicer tako, da bodo strokovci po novem bolj lojalni poslanskim skupinam in poslancem, manj pa parlamentu kot instituciji.

Zanimivo je, da je KVIAZ sklep o tem, da bi veljalo v prihodnosti vsakemu poslancu dodeliti strokovca, sprejel 21. decembra. Le dan kasneje je namreč parlamentarni raziskovalni sektor objavil krajšo primerjalno analizo, ki govori o tem, kako je zaposlovanje strokovnih sodelavcev urejeno v nekaterih evropskih parlamentih. Primerjava kaže, da so parlamenti organizirani na zelo različne načine. Zato Anderličeva poanta, da bi morala biti organizacija parlamenta primerljiva z drugimi državami, ne vzdrži resne presoje. V Avstriji, denimo, so parlamentarne strokovne službe šibke, saj en strokovni sodelavcev asistira trem odborom. Zato pa ima vsak poslanec vsaj enega strokovnega sodelavca. Na Švedskem je slika obratna. Odbori imajo tudi do štirinajst strokovnih sodelavcev, parlamentarci pa si lahko strokovnega sodelavca sicer omislijo, vendar ga plačuje stranka, ne pa državni proračun. V Nemčiji ima poslanec na voljo mesečno vsoto cca. 15.000 DEM, s tem denarjem pa lahko zaposli osebne uslužbence. Parlamentarnim delovnim telesom pa pomagajo strokovni uslužbenci; večji odbori imajo štiri strokovne sodelavce, manjši pa enega ali dva. Domnevamo lahko, da ima vsak sistem dobre in slabe strani. Zdi pa se, da je avstrijski parlament z ureditvijo, ko ima poslanec tudi do tri asistente, hkrati pa en strokovni sodelavec podpira poslovanje treh delovnih teles, najbolj nenavaden. Poslanci so namreč po definiciji ljudje, ki se spoznajo na vse. Glasovati morajo o vseh mogočih rečeh. Če v parlamentu obstajajo specializirane strokovne službe, katerih osebje posebej dobro pozna določeno tematiko, poslanci vedo, koga bi veljalo vprašati za nasvet. Če pa ima vsak poslanec svojega osebnega asistenta, tudi ta postane človek, ki se mora spoznati na vse. In na nič.