Slovenc, to je tvoja zemlja

Domoljubje je brez dvoma ena redkih, če že ne kar edina skupna točka, na kateri smo se Slovenci skozi zgodovino lahko identificirali. Ampak, na žalost, prevečkrat na različnih bregovih. Na (o)pomnike slovenskega domoljubja naletimo, hote ali nehote, preprosto povsod: o domoljubju nam priča tako naša duhovna in materialna dediščina kot tudi naš sedanji trenutek.

Vendar, če nam je v zgodovini nekako uspelo ohranjati domoljubna čustva, je eno izmed ključnih vprašanj sedanjosti, kako posredovati mladim razlago vsebin države, nacije, državnega in javnega interesa, pa zopet vsebin odgovornosti do države, nacije ... Med sabo se bijeta dva koncepta. Prvi, veda o domovini, domoljubju - domovinska vzgoja, in drugi, ki privzgaja nek refleksivni občutek prevzemanja odgovornosti, a hkrati tudi kritičen odnos do sistema samega - državljanska vzgoja.

V prid državljanske vzgoje govori njena univerzalna naravnanost, učenci se na približno enaki ravni izobražujejo o temeljnih postulatih demokracije, o tem, kako funkcionira država, kakšna je vloga državljanov, kakšne so njihove pravice itd. Načeloma gledano bi pouk državljanske vzgoje lahko obiskovali ali v Nemčiji ali v Franciji ali v Sloveniji, pa bi moral biti približno enak, svojska bi bila samo (seveda zelo pomembna) nacionalna komponenta - ampak pri tej je vedno treba poudarjati enakopravnost med narodi ter izhajati iz tega, da ni "velikih" in "malih" narodov, skratka, ubraniti se moramo nacionalizma, ksenofobije ipd.

V bistvu se oba koncepta (lahko) prekrivata, dograjujeta in nadgrajujeta ... "Zavzemanje za pravice svojega naroda, za njegovo enakopravnost, za obrambo domovine v nevarnosti, za zdrav in normalen narodni razvoj in razcvet ni le dopustno, je tudi potrebno in zaželeno," pravi naš prvi šolski minister (1990-1992), dr. Peter Vencelj, "vendar to ne izključuje prijateljstva in spoštovanja do drugih narodov, kultur in dežel na svetu. Zapiranje za lastne ograje ni le nevarno za življenjsko rast naroda in ljudi, je tudi v nasprotju s krščanskim pojmovanjem ljubezni do bližnjega, ko smo vsi ljudje božji otroci, smo si bratje in sestre, vsi narodi pa božje ljudstvo." Po drugi strani pa denimo promotor koncepta državljanske vzgoje, šolski minister z najdaljšim stažem (1992/99), dr. Slavko Gaber, ne zanika domoljubnih vrlin in vrednot, pod pogojem seveda, da država funkcionira normalno. "Osebno podpiram," pravi, "če je mogoče, pravzaprav tak tip pouka, ki prispeva k priložnosti za to, da subjekt ponotranji nek odnos do države, ki je pozitiven."

Kako torej koncepta domovinske ali državljanske vzgoje izzvenita v praksi pa je seveda odvisno predvsem od smernic vladajoče politike. Nesporno dejstvo je, da so prav vsi naši šolski ministri dovolj izobraženi in razgledani, da ločijo recimo med postulatom človekovih pravic in nevarnostjo, poudarjam, primitivne domovinske vzgoje, ki postavlja svoj narod in domovino nad vse ter podcenjuje in zaničuje druge narode in kulture - kar pa je za strankarsko usmerjeno politiko bolj izjema kot pravilo. "En del političnega spektra, recimo pogojno tisti del, ki ga pokriva Ljudska stranka, je imel vseskozi pred očmi koncept domovinske vzgoje," obuja spomine minister Gaber. V obdobju takoj po osamosvojitvi, pripoveduje, še posebej v obdobju prve in druge Drnovškove vlade - tudi zaradi koalicijskih razmerij - so bili pritiski v prid domovinske vzgoje manjši, naravnost neznosni pa so postali po 1996. letu, ko je SLS kot koalicijska partnerica hotela celo izsiliti koncept domovinske vzgoje: "Mi na to nismo pristali, še posebej zato, ker smo v resnici že precej daleč razvili koncept državljanske vzgoje."

Problem, ki se vseskozi vzpostavlja, je samo v tem, kako vzgojo opredmetiti, kakšne naj bodo njene forme in metode. In tu prihaja do razhajanj. Temeljno politično vprašanje glede vzgojnih vsebin torej ostaja: ali se učiti o državljanovih obveznostih (domovinska vzgoja) ali o državljanovih pravicah (državljanska vzgoja).

Legendarni STM

Seveda ob vsem že povedanem nikakor ne smemo spregledati tudi predmeta šolske zgodovine, katere naravnanost se skozi različna obdobja ni v ničemer bistveno spremenila. "Zlasti po osamosvojitvi je bil velik pritisk tudi na učitelje v šolah, da se nekdanje razredne vsebine, t.j zgodovina delavskega razreda pri pouku zgodovine, ali še huje, pri predmetu STM (samoupravljanju s temelji marksizma, op.p.) enostavno zamenjajo z nacionalnimi vsebinami, da se poudarja slovenska nacionalna zgodovina ... Vendar z zgrešenega, strokovno nesprejemljivega izhodišča: Slovenija je središče sveta in vse se vrti okrog nje," se spominja dr. Borivoj Repe, predstojnik Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Govora naj bi bilo predvsem o slovenski zgodovini, ne pa o zgodovini "okolja" v katerem je bil slovenski narod usodno odvisen od tega, kar se je dogajalo v širši družbeni sferi: Avstro-Ogrski, jugoslovanski, evropski ... Prisila oziroma pretiran pritisk po nekem domoljubju vzbuja po eni strani seveda nezaupanje, opozarja dr. Repe, po drugi strani pa je to dril, ki lahko pripelje do nekega rezultata: ampak tako dobljeni rezultat je, spomnimo se samo na prej omenjeni jugoslovanski socialistični patriotizem, praviloma kratkega veka. Čas bi torej že bil, da mladim realno predstavimo slovensko zgodovino, ne pa da jim pleteničimo o nezadržnem vzponu do lastne državnosti in jim vcepljamo, da je bil to cilj vseh slovenskih generacij. Relativizirati bi morali tudi vse preveč zakoreninjeno prepričanje, kako so nas Slovence vseskozi zatirali, ker tudi to ni čisto res, je samo delna resnica ...

Zastava in himna

Apriorno in pretirano priseganje na insignije je predmoderno, vendar pa je popolna odsotnost vseh državnih simbolov ter popolnoma neobvezen, "pišmevuhovski" odnos do njih po svoje nevaren, saj relativizira odnos do vsega tega, kar te inštitucije predstavljajo. In, navsezadnje, ustava ni samo insignija države, temveč tudi temeljna listina, ki določa pravice, dolžnosti itd. V praksi pa je zadeva seveda nekoliko drugačna: če se človek s simboli države identificira, jih tako tudi jemlje, če pa se ne, mu jih ne more vsiliti nobena ustava. Pri slednjem seveda ne gre za to, da se človek postavlja v pozor pred zastavo, in tudi javni prostor nikakor ni mesto, ki bi ga barokizirali s pretiranim postavljanjem simbolov in gojenjem ritualov: treba pa je seveda povedati oziroma razložiti zakaj so, zakaj ima država ustavo, zastavo, himno, kakšne so funkcije teh institucij ... "Recimo to z zastavo in himno, kar je ob zadnji podelitvi spričeval zaukazal takratni šolski minister dr. Lovro Šturm je čisto odveč in kaže predvsem na pomanjkanje drugih pravih vsebin s katerimi bi se nastopalo," meni dr. Vlado Miheljak. "Siliti ljudi v identifikacijo z državo pač ne gre," pravi dr. Gaber, "in mi smo, kar se malo ve, priporočili šolam - in to kar dosti pred dr. Šturmom - da naj obeležujejo elemente državnosti te države. Razlika med nami je bila seveda v tem, da jim tega nismo nalagali, nismo jim določali kako morajo to narediti, smo pa priporočili, mehko." Kako pa na tozadevno razobešanje zastave in predvajanje državne himne gleda sedanja šolska ministrica, dr. Lucija Čok? Povprašali smo jo tudi, če bo to gesto ohranila. "Menim, da je ponos na državne simbole treba gojiti," odgovarja, "vendar na način, ki ne zbuja odpora." Pravi, da je v šolah veliko priložnosti, tudi v dejavnostih izven pouka, da vzgojimo spoštljiv odnos do državnih simbolov - in to na način, sprejemljiv mladim. Po njenem bi slovenska zastava vsekakor morala najti svoj prostor v skupnih prostorih šol in prav je, da se na slovesnostih sliši državna himna. "Posebno pozornost si zaslužijo narodnostne manjšine, ki so upravičeno občutljive, kadar jim odrekamo ustavno pravico uporabe njihovih simbolov," še poudarja, "zato morajo v šolah narodnosti ter v ustanovah na narodnostno mešanih območjih Slovenije viseti tudi njihove zastave."

Podobno problematične so tudi državne proslave, o katerih so se (in se še vedno) krešejo mnenja vse od osamosvojitve dalje. Resda so bili sprejeti nekakšni politični kompromisi, ampak dejansko v praksi proslavlja še vedno vsak v skladu s svojimi političnimi prepričanji - in ti prazniki so pravzaprav izraz neke ideološke delitve med Slovenci. Naj za primer navedemo samo proslave ob obletnici odhoda zadnjega vojaka JLA. Vsi ti ljudje, ki se med sabo kregajo, potem pa pridejo ali ne pridejo, so prepričani, da so veliki domoljubi. In bolj kot si nagajajo, večji domoljubi so. Dejstvo je, da manjka temeljni občutek za državo, ki je le nek skupni prostor. Ta demonstracija nenehnih prepirov pa kaže na to, da je država dejansko mlada in mozoljasta, državniki pa nezreli, pravzaprav otročji: država še nima definiranih protokolov, državniki pa svoje drobne narcisizme postavljajo pred interes države.

Kaj pa odnos do predsednika države? Gre seveda za odnos, ki ima v sebi tudi prvine domoljubja, vendar je pri tem odnosu bistvenega pomena neka temeljna politična kultura, ki se preprosto glasi: če je nekdo že predsednik - je bil tudi za predsednika izvoljen z večino glasov naroda! In ga je v tem smislu treba sprejeti strogo kot institucijo državljanov, ne pa na kakršenkoli drugačen način, tako kot se to (pre)pogosto dogaja pri nas. Skratka, ni važno, kaj človeku kot državljanu recimo danes mali Kučan pomeni, obvezno je treba vzpostaviti spoštovanje do institucije predsednika. Na izbiro so različni modeli, recimo ameriški: ko predsednik vstopi, se vsi prisotni postavijo v položaj "mirno" ...

Pa še Evropa

Z vstopom Slovenije v Evropsko skupnost bo treba na novo vzpostaviti tudi novo domoljubno identiteto, evropsko. Kako se bomo torej lotili privzgoje evropskega patriotizma in po kom se bomo to pot zgledovali? Načrtna politika zahodnih držav je, da skozi šolski sistem, pa tudi na druge načine privzgaja t.i. evropski patriotizem: ali bo ta trajnejše narave, bo seveda odvisno od tega, če bo Evropa zadovoljevala vse te narode, ki se vanjo vključujejo. "V nasprotnem primeru se bo z evropskim patriotizmom zgodilo enako, kot z avstro-ogrskim, jugoslovanskim ...", predvideva dr. Repe. Drugi problem, ki se po njegovem vzpostavlja, pa je vse bolj poudarjena krepitev regionalnih identitet. "Slovencem se je regionalna identiteta zelo zarezala v spomin še iz časa Avstro-Ogrske", pravi, "in v bistvu se v marsičem močno prekriva z nacionalno identiteto. Menim, da se bo ta občutek še krepil." Skratka, sprijazniti se bomo morali z dejstvom, da bomo imeli več identitet, ki bodo pač morale živeti v nekem sožitju.