Nezaželeni monitorji

Prostori Helsinškega monitorja Slovenije na Rimski 17 v Ljubljani spominjajo na čakalnico pred zdravniško ordinacijo. V dolgi vrsti stojijo ljudje tiste sorte, ki se jim že na obrazih vidi, da so navajeni čakati. Le da so glavoboli, ki jih mučijo, večinoma bolj upravne narave. Mlajši gospod temnejše polti s prepoznavnim štajerskim naglasom glasno sprašuje, kako kaže z državljanstvom njegove soproge. Gospa za njim ne ve, kam z družino, ki ji grozi deložacija iz vojaškega stanovanja. Možakar s čepico pripoveduje, da bo ostal brez dela; država je po dolgih letih pravdanja res priznala svojo napako in mu vrnila pravico do stalnega bivališča v Sloveniji, vendar se je medtem iztekla veljavnost njegovega vozniškega dovoljenja. Sedaj bi moral znova opravljati vozniški izpit, medtem pa bo ostal brez dohodkov. Vendar morajo vsi ti čakajoči še malce počakati; vmes so namreč na vrsti interventni klici na ministrstvo za notranje zadeve, ki je slovenskemu državljanu odvzelo potni list, veljaven do leta 2003. Razlog: kasnejša ugotovitev, da je omenjeni državljan pred desetimi leti med postopkom za pridobitev državljanstva za tri mesece zapustil Slovenijo.

Sistematične kršitve

Vsak od čakajočih ima svojo žalostno zgodbo. In vsi, ki so se znašli v težavah, ne prihajajo osebno; sedemdesetletni vojaški kirurg, ki je zaradi bolezni priklenjen na posteljo in mu grozi deložacija, se za svojo pravico ne more puliti z občinskimi uradniki in sodišči. Mnogi so v desetih letih čakanja na pravico umrli. Na primer polkovnik Danilo Đurović. Ali general Drago Ožbolt. In številni drugi. Primerov te slovenske upodobitve kafkovskega čakanja na pravičnost je toliko, da jih v Monitorju na svojih treh prastarih računalnikih ne morejo tako lepo popisati in popredalčkati, kot to počne slovenski ombudsman. Vendar imajo člani Helsinškega monitorja pred slovenskim ombudsmanom, ki opravlja podobne naloge, tudi prednost; ker jih ne pitajo iz državnih jasli, je njihova kritika ravnanja državnih organov veliko ostrejša in jasnejša. Pa tudi na pogovor s člani Monitorja prizadetim ni treba čakati predolgo, saj so prostori odprti praktično ves dan. In po petnajstih minutah različnih zgodb, ki jih pripovedujejo prizadeti, je včasih zelo oster besednjak Neve Miklavčič Predan precej laže razumeti. "To je prava resničnost. Vsak dan imamo opraviti s kanalizacijo te družbe. S tem mislim na napake, ki jih je zagrešila država. Poskušamo reševati ljudi, ki so se zaradi politike države znašli v nemogočem položaju. Delamo že šest let in vsak dan vidimo, kako se teptajo človeška življenja. Za mesto varuha človekovih pravic pa danes iščejo nekoga, ki bi se usedel na vrh gore te človeške nesreče in tam imel svojo sinekuro," pripomni k zadnjim zapletom ob izvolitvi ombudsmana predsednica Helsinškega monitorja Slovenije Neva Miklavčič Predan.

Delo Helsinškega monitorja kljub velikim težavam, s katerimi se njegovi člani spoprijemajo vsak dan, ni zaman. En sam primer je zelo nazoren: ob ustanovitvi v sedanji zasedbi je bil Helsinški monitor edina organizacija, ki je javno opozarjala na pravno neutemeljen in protiustaven izbris ene izmed kategorij stalnih prebivalcev Slovenije iz registra stalnega prebivalstva. Na to je Helsinški monitor opozarjal že v času, ko Slovenija sploh še ni imela varuha človekovih pravic. Helsinški monitor Slovenije je prvi opozoril, da so že februarja 1992 "neznani storilci" na podlagi neznanega zakona iz okoli sto administrativnih računalnikov preprosto izbrisali 130.000 dotedanjih državljanov Slovenije, ti pa so tako postali "tujci" ali celo apatridi, ljudje brez državljanstva. Vse to je bilo v nasprotju s tedanjo ustavo in z mednarodnimi dokumenti. Prebivalci Slovenije s stalnim prebivališčem, ki niso dobili slovenskega državljanstva ali niso zaprosili zanj, ne bi smeli "samodejno", čez noč izgubiti vseh pravic, pač pa bi se njihov status lahko znižal le za eno stopnjo. To brisanje je bilo izpeljano brez vednosti prizadetih, notranje ministrstvo pa je svoj postopek leta 1996 med mandatom ministra Igorja Bavčarja naknadno "legaliziralo".

Šest let so bili člani Helsinškega monitorja zaradi mnenja o "sistematičnem in grobem" kršenju človekovih pravic v Sloveniji tarča javnega posmeha in pikrih pripomb. Vse dokler parlament leta 1999 končno ni sprejel zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, na podlagi katerega je bilo mogoče popraviti del storjenih krivic, in s tem priznal, da so imeli kritiki administrativnega izbrisa tujcev iz registrov stalnega prebivalstva prav.

Omenjeni zakon pa vendarle ni odpravil vseh težav. Po mnenju Helsinškega monitorja se zaradi določil, ki zahtevajo "neprekinjenost bivanja v Sloveniji" in s tem nasprotujejo pravici do gibanja in proste izbire bivališča, še zmeraj dogajajo sistematične kršitve človekovih pravic v Sloveniji, ki jih Neva Miklavčič Predan označuje kot "administrativno etnično čiščenje". "Deset let je bila edina strategija te države, da so se težave glede človekovih pravic prikrivale. Zato tudi nimamo ljudi, ki bi bili kvalificirani za opravljanje takšnih nalog. Kajti v tujini pomeni nekaj tudi to, če znaš glasno opozarjati na probleme. Po svoje seveda nimamo konkurence, ker se pač nikomur ni zdelo vredno, da bi se ukvarjal s kršitvami človekovih pravic in ker se nikomur ni zdelo vredno biti na položaju, kjer bi lahko shajal brez sramotenja." Toda kako je mogoče, da druge organizacije za varstvo človekovih pravic v Sloveniji nimajo takšnih težav kot Helsinški monitor?

"Amnesty International že zaradi svojih statutarnih določil ne more delovati v svoji državi. Zato nima nobenih težav, kadar želi na primer priti do Milana Kučana. Verjetno tudi mi ne bi imeli težav, če bi delovali na takšen način. Naš položaj pa je težji, ker se moramo spopadati na domačem terenu. Večkrat smo že dejali, da bomo zelo radi napisali kakšno pozitivno pismo, če se bodo zadeve pričele reševati. Vendar so oni želeli pozitivna poročila brez sprememb," pojasnjuje Neva Miklavčič Predan.

Tako ostra mnenja številnim predstavnikom države niso všeč. Morda je bil tudi to eden izmed razlogov, zaradi katerih se je Helsinški monitor te dni sam znašel v enakem položaju kot tisti, ki jih zastopa. Mestna oblast se je odločila, da ga bo deložirala.

Tri ombudsmanske plače

Korenine zapleta, ki bi lahko imel precej žalostne posledice za Slovenijo, segajo v jesen leta 1997. Takrat je Mestna občina Ljubljana Helsinškemu monitorju Slovenije omogočila najem prostorov v ne posebej uglednem delu zgradbe na Rimski 17 v Ljubljani. Pogodba je bila podpisana 29. 9. 1997. Najemnino je določila Mestna občina Ljubljana. Vendar so ob prevzemu prostorov v Helsinškem monitorju ugotovili, da so bili prostori ob odhodu prejšnjega podjetja demolirani. Ker Helsinški monitor ni imel kam, je sprejel tudi takšne prostore. O tem, v kakšnem stanju so bili, je bil narejen zapisnik o prevzemu in izročitvi. Za normalno delo je bilo nujno obnoviti električno napeljavo, odstraniti povsod viseče kable in zaradi zamakanja popraviti vodovod. Ker po zagotovilih takratnega podžupana Antona Colariča občina ni imela denarja za obnovo, so občinski možje predlagali, naj Monitor sam obnovi prostore in nato dostavi račune na občino. Od Mestne občine Ljubljana so člani Monitorja hkrati dobili zagotovila, da bo občina vlaganja v prostor odštela od najemnine. Ko so bila dela končana, so nastali zapleti; čeprav so bili za izvajanje del izbrani najugodnejši izvajalci, je Mestna občina Ljubljana račune zavrnila, češ da so previsoki. Od okoli 3,100.000 tolarjev, porabljenih za obnovo, je občina priznala vlaganja le do zneska 1,377.000 tolarjev, to pa je bilo natanko toliko, kolikor so do tistega trenutka znašali stroški najemnine. Pri Monitorju se seveda niso strinjali z odločitvijo mestne občine, da prizna zamenjavo električne in vodovodne napeljave, ne pa tudi stroške za "izravnavo zidov" in podobna dela. Za rešitev spora je mnenje pripravil sodni izvedenec, a je v nasprotju s pričakovanji občinske uprave ugotovil, da bi za vsa dela Monitor izvajalcem lahko plačal še milijon tolarjev več. Takoj zatem je Helsinški monitor z mestne občine dobil odločitev o prekinitvi najemnega razmerja. Začel se je sodni spor in se - ker lastništvo objekta seveda ni sporno - končal s sklepom sodišča, da se "dovoli deložacija Helsinškega monitorja na dan 12. 9. 2000". Sočasno je Monitorju grozil še rubež treh računalnikov in pohištva.

To je bila kaplja čez rob. Helsinški monitor je mestno upravo opozoril na

listino evropskih mest oziroma barcelonsko listino, s katero se je 74 evropskih mest zavezalo, da bodo podpirala nevladne organizacije za varstvo človekovih pravic. To listino je v imenu Ljubljane podpisal prav podžupan Anton Colarič. V barcelonski listini med drugim piše, da bi morali mestni uradniki skrbeti za nenehen dialog "z nevladnimi organizacijami za varstvo človekovih pravic", vendar je ta v Ljubljani potekal na ravni deložacij, groženj z rubežem in ob stalni nedosegljivosti županje za kakršenkoli pogovor v vseh letih delovanja Monitorja. Takoj ko so prijazno pismo Helsinškega monitorja s prošnjo za pomoč dobili veleposlaniki držav podpisnic barcelonske listine, pa se je vprašanje spornih vlaganj nenadoma uredilo. Občina je že junija lani Monitorju priznala vsa vložena sredstva. Vendar dokončnega izračuna preostanka dolga Monitor kljub številnim telefonskim klicem ni dobil več kot pol leta. Medtem se je iztek roka za deložacijo približeval. "Ker občina tožbe ni umaknila, pač pa samo zamrznila, smo vedeli, da s poravnavo in priznanjem naših vlaganj ne mislijo resno," pojasnjuje zadnji korak Helsinškega monitorja predsednica Neva Miklavčič Predan. Tudi posredovanje predstavnikov mednarodnih organizacij za človekove pravice, ki so zahtevale ustavitev teh postopkov, niso bila uspešna, zato so se v Helsinškem monitorju odločili za javno razgalitev svojih težav. Takoj zatem, vendar šele januarja letos, že po izteku roka za deložacijo, je končno prišel izračun, po katerem Helsinški monitor občini dolguje še 3,100.000 tolarjev. Tako visok je znesek zato, ker občina pri izračunu ni upoštevala svojega odloka, po katerem imajo nevladne organizacije pri najemanju občinskih prostorov zagotovljen 60-odstotni popust. In pravico do posebnih popustov, če lahko svoje zahteve utemeljijo. Tudi za ta popust je Helsinški monitor pravočasno zaprosil. Vse to še ne bi bilo tako hudo, če Monitor ne bi hkrati dobil zahteve po deložaciji. "Govorjenje, češ da nismo plačali niti ene najemnine, je zlonamerno. Plačali smo najemnino vnaprej, v višini tri milijone osemsto tisoč tolarjev, vnaprej in brez obresti. Mislim, da je sramotno, da se v Ljubljani, v prestolnici Slovenije, meče na cesto nevladna organizacija za varstvo človekovih pravic. Sicer pa od ljudi, ki želijo iz Ljubljane deložirati Robbov vodnjak, ker kazi parkirišče, česa drugega niti ni mogoče pričakovati," je ogorčena Neva Miklavčič Predan.

Z druge strani medtem še zmeraj ni jasnih signalov, da bo mestna uprava zahtevo po deložaciji Helsinškega monitorja dokončno umaknila. Kot je pojasnil tiskovni predstavnik županje Gregor Kos, bo po dogovoru v vodstvu občine v naslednjih dnevih podžupan Anton Colarič dal pobudo za še en sestanek s predstavniki Monitorja, da bi poskusili rešiti vse dosedanje finančne zaplete.

Tudi če bo zgodba imela srečen konec, bo odnos mestne uprave do Helsinškega monitorja pustil grenak priokus.

Še posebej zato, ker je razlika med podporo javnemu, državnemu varuhu človekovih pravic in Helsinškemu monitorju več kot očitna. V uradu varuha človekovih pravic je od sistemiziranih 26 delovnih mest zaposlenih 23 uslužbencev (brez varuha in treh namestnikov. Državni zbor je na predlog varuha za delo varuha človekovih pravic leta 2000 določil sredstva v skupni višini 252,5 milijona tolarjev, pri čemer znašajo sredstva za plače (plače, prispevki in drugi prejemki) 187,4 milijona tolarjev, materialni stroški 51,1 milijona tolarjev in sredstva za investicije skupaj (nakup prevoznih sredstev, pisarniške, računalniške opreme, manjše investicije in investicijsko vzdrževanje) 14 milijonov tolarjev. V vseh šestih letih delovanja pa je Helsinški monitor Slovenije dobil le tri milijone tolarjev donacij iz državnih virov. Približno toliko torej, kot znaša dosedanji "dolg" Monitorja za najemnino. Ali približno toliko, kolikor znašajo tri ombudsmanske plače.

Od vodstva mesta, ki se menda diči z liberalnimi nazori, bi bilo pričakovati precej več razumevanja za delovanje včasih res neprijetnega "psa čuvaja" človekovih pravic, prek katerega vsak dan na desetine ljudi poskuša reševati svoje osnovne bivanjske težave. Ostre kritične drže organizacije ne gre razumeti kot nekaj ekscesnega, pač pa kot nekaj, kar spada v opis nalog takšne organizacije. Navsezadnje je bil prejšnji Helsinški monitor Slovenije pod vodstvom Staneta Staniča iz Mednarodne helsinške federacije na veliko slovensko sramoto deložiran prav zaradi premajhne aktivnosti. Sedanjega pa bi rada deložirala mestna oblast. Očitno zato, ker je nekoliko preveč aktiven.

povezava

povezava