Kritika finančnih higienikov

Računsko sodišče, ustanova, ki preverja zakonitost in smotrnost trošenja proračunskega denarja, je ob začetku leta objavilo poročili o opravljenih revizijah v uradu predsednika vlade in na zunanjem ministrstvu. Računsko sodišče nad poslovanjem urada predsednika vlade in zunanjega ministrstva ni navdušeno. Zunanje ministrstvo si je prislužilo celo negativno oceno, do finančnega poslovanja urada predsednika vlade pa ima računsko sodišče določene pridržke. Negativna ocena, ki je bila dodeljena zunanjemu ministrstvu za čas, ko ga je vodil dr. Boris Frlec, je najnižja možna ocena. V lanskem letu je računsko sodišče negativno oceno namenilo le ministrstvu za kmetijstvo. Ocena "s pridržkom" pa je bolj pogosta, saj je lani računsko sodišče praktično v vseh revidiranih ministrstvih odkrilo omembe vredne pomanjkljivosti; le ministrstvo za kulturo si je po mnenju najvišje revizijske ustanove v državi prislužilo pozitivno oceno na celi črti.

Poročila računskega sodišča ne govorijo o kaznivih dejanjih. Če računsko sodišče porabniku proračunskega denarja prisodi negativno oceno, to še ne pomeni, da se je dogodila tatvina, korupcija ali kakšno drugo kaznivo dejanje. Računsko sodišče ne išče kriminala, pač pa bdi nad finančni higieno. Če kriminal najde, ga kakopak prijavi policiji. Vendar je finančne nehigiene mnogo več kot kaznivih dejanj. Znaki finančne nehigiene pa so neustrezno vodeno knjigovodstvo, trošenje proračunskega denarja za reči, ki v proračunu niso predvidene, trošenje proračunskega denarja brez objave javnega naročila...

Predsedniški transport

Računsko sodišče ugotavlja, da ima urad predsednika vlade nekaj finančno-higienskih problemov s transportom. Urad predsednika vlade vse letalske karte kupuje pri isti potovalni agenciji, ugotavlja računsko sodišče. V letu 1999 je vlada pri podjetju Kompas Holidays kupila za dobrih trinajst milijonov SIT letalskih kart. Računsko sodišče uradu predsednika vlade ne očita, da so uslužbenci preveč letali naokoli ali da so se prevažali v najdražjem cenovnem razredu. Računsko sodišče vidi problem v tem, da je urad predsednika vlade letalske vozovnice ves čas kupoval pri eni in isti agenciji. Ker vrednost nabavljenih letalskih vozovnic presega pet milijonov SIT, bi moral urad predsednika vlade po mnenju računskega sodišča najboljšega ponudnika vozovnic iskati z javnim razpisom.

Urad predsednika vlade priznava, da pri posameznih naročilih letalskih vozovnic res ni primerjal cen konkurenčnih potovalnih agencij, vendar dodaja, da so agencijske cene tako ali tako odvisne od cen, ki jih postavljajo letalski prevozniki. Hkrati visoki državni uradniki ne poslujejo tako, da bi lahko za nekaj mesecev vnaprej načrtovali, kdaj bodo potovali. Časa za zbiranje najbolj ugodne ponudbe naj torej ne bi bilo. Ker urad predsednika vlade letalske vozovnice ves čas kupuje pri isti potovalni agenciji, lahko računa tudi na količinske popuste.

Odgovor urada predsednika vlade premore nekaj soli, saj si v resnici ne moremo predstavljati, da bi v Uradnem listu teden dni pred obiskom sedeža Združenih narodov v New Yorku urad predsednika vlade objavil javno naročilo in poizvedoval, katera agencija za določen datum ponuja najnižjo ceno letalskega prevoza. Če bi bilo javno naročilo objavljeno v Uradnem listu, bi potem morali počakati še na morebitno pritožbo, na sklepe revizijske komisije in še kak problem bi se lahko pojavil. Celotna procedura bi trajala nekaj mesecev, predsednik vlade bi zamudil pomemben sestanek.

Ne moremo pa trditi, da računsko sodišče z legalistično držo pretirava. Urad predsednika vlade priznava, da že od leta 1990 vse letalske vozovnice kupujejo pri agenciji Kompas Holidays. V Ljubljani pa obstajajo tudi poslovalnica Lufthanse, Swiss Aira in British Airways. Vsi trije letalski prevozniki dnevno letijo na vse konce sveta. Zakaj ne bi urad predsednika vlade teh globalnih letalskih prevoznikov vprašal, kolikšen pust bi priznali VIP potniku in njegovemu osebju, če bi z določeno letalsko družbo sklenil letno pogodbo? In najbrž bi lahko našli še kakšno turistično agencijo, ki prav tako prodajal letalske karte.

No, roko na srce; urad predsednika vlade ob iskanju najboljšega ponudnika najbrž ne bi prihranil vratolomno visoke vsote. Hkrati urad predsednika vlade ob polemiki z računskim sodiščem ni navedel nekega drugega dejstva. Slovenska vlada namreč nima letala, v katerem bi bilo stranišče, zato lahko vladno letalo opravlja le krajše lete. Vlade v primerljivo velikih in bogatih državah takšno letalo navadno imajo. A kot rečeno: za finančno higieno gre.

Predsednikov vozni park

Računsko sodišče ugotavlja, da urad predsednika vlade tudi ob najemanju voznega parka ni izpolnil vseh kriterijev finančne higiene. Urad je sklenil, da bo pri Avtohiši Real najel pet uglednih avtomobilov znamke Renault Safrane, ki jih je vlada potrebovala za protokolarne potrebe. Mesečna najemnina je znašala dobrih 266 tisoč SIT. Ker pa se je najemna doba podaljševala in podaljševala, je urad predsednika vlade na koncu za najem petih vozil plačal več kot trinajst milijonov SIT. Računsko sodišče meni, da bi moral urad predsednika vlade vozila najeti z javnim razpisom. Porabniki proračunskega denarja morajo namreč razpise objaviti za vsa naročila, ki presegajo pet milijonov SIT.

Urad predsednika vlade se branil, češ da je pet limuzin nameraval najeti za krajši čas, na dolgi rok pa so nameravali problem siromašnega voznega parka rešiti z nakupom vozil. Potem pa so se začele vrstiti nesreče. Urad je objavil javni razpis zbiranja ponudb za nakup novih limuzin, vendar je javni razpis zaradi pritožbe padel v vodo. In ker so pritožbeni postopki dolgotrajni, je urad pogodbo o najemu petih vozil podaljševal. In podaljševal. Razpisni postopki so se tako končali z zamudo. Hkrati z nakupom novih vozil je urad predsednika vlade prekinil najemno pogodbo. V tem času pa je vrednost najemnih pogodb krepko prebila mejo petih milijonov SIT.

Računsko sodišče ocenjuje, da napake, razkrite pri poslovanju urada predsednika vlade, niso pomembne, zanemariti pa jih tudi ni mogoče. Leta 1999 je celoten proračun urada predsednika vlade znašal slabe 1.3 milijarde SIT, računsko sodišče pa izraža dvom glede porabe 26 milijonov SIT. Po oceni računskega sodišča je torej urad predsednika vlade dva odstotka celotnega proračunskega fonda porabil na način, ki ni skladen z vsemi kriteriji finančne higiene.

Ostra kritika zunanjega ministrstva

Če je računsko sodišče ob pregledu poslovanja urada predsednika vlade izrazilo dvom glede porabe 26 milijonov SIT, pa je na zunanjem ministrstvu mnogo bolj kritično glede porabe 119 milijonov SIT. Kaj se je bilo pripetilo z vsoto, enako dobremu milijonu nemških mark?

Na začetku leta 1999 so se v Nemčiji začela resna pogajanja o odškodninah, ki bi jih morali dobiti ljudje, ki so bili v času druge svetovne vojne v Nemčiji na prisilnem in suženjskem delu. Nemška vlada se je pogajala s pooblaščenci ameriške vlade, prisilni delavci drugih narodnosti pa so bili napoteni na sodišče. Nemško zvezno ustavno sodišče je sklenilo, da imajo prisilni delavci na voljo relativno kratek čas, v katerem morajo vložiti tožbo. Ker v Sloveniji še vedno živi okrog 6.500 oseb, ki so med drugo vojno v Nemčiji delali kot prisilni delavci, se je zunanje ministrstvo odločilo, da v njihovem imenu vloži skupinski tožbeni zahtevek. Zunanje ministrstvo je s problemom seznanimo vlado, vlada pa je sklenila, da za pripravo tožbe iz proračunske rezerve zagotovi 120 milijonov SIT. Zadeva pa se je zapletla, ker finančno ministrstvo ni moglo zagotoviti denarja iz proračunske rezerve. Finančno ministrstvo je zunanjemu ministrstvu predlagalo, naj potrebni denar najde v okviru na ene od proračunskih postavk zunanjega ministrstva. Zunanje ministrstvo je za pisanje skupinske tožbe najelo münchensko odvetniško pisarno Thorn & Lunder, denar za plačilo storitev odvetniške pisarne pa je izplačalo iz postavke proračunske postavke "najemnine in druge pogodbene obveznosti predstavništev RS v tujini". Plačilo storitev odvetniške pisarne pa po mnenju računskega sodišča ne sodi v kategorijo "najemnin in drugih pogodbenih obveznosti". Računsko sodišče meni, da je bil denar porabljen za reči, ki v proračunu niso bile predvidene, in v nasprotju s finančnim načrtom ministrstva. Zunanje ministrstvo pa se brani, da zaradi krakih časovnih rokov s finančnim načrtom izdatkov za odvetniške storitve ni moglo predvideti. Finančni predpisi predvidevajo, da država nenačrtovane in nujne izdatke krije iz proračunske rezerve, v primeru plačila storitev odvetniške pisarne pa zunanje ministrstvo denarja iz proračunske rezerve ni dobilo. Zato je stroške najema odvetniške pisarne Thorn & Lunder krilo z lastne proračunske postavke. Kljub izrednim stroškom zunanje ministrstvo v letu 1999 ni preseglo vsote, ki je bila določena s proračunom.

Zunanje ministrstvo se torej leta 1999 izbiralo med dvema slabima možnostma. Ker je v naglici najelo odvetniško pisarno in denar za plačilo odvetnikov zagotovilo iz proračunske postave za najem poslovnih prostorov, se je pripetil finančni škandal. Zunanje ministrstvo bi lahko postopalo tudi drugače. Lahko bi sklenilo, da skupinske tožbe v imenu slovenskih prisilnih delavcev sploh ne vloži, ker proračun tega izdatka pač ni predvidel. V tem primeru bi se pripetil še mnogo hujši politični in celo civilizacijski škandal. Če ministrstvo ne bi najelo odvetniške pisarne za vložitev skupinske tožbe, bi to pomenilo, da je država več tisoč prisilnih delavcev, ki so kot sužnji delali v Hitlerjevi Nemčiji in zdaj čakajo na odškodnine, pustila na cedilu.

Računsko sodišče kakopak ni poklicano, da presoja, ali je zunanje ministrstvo s kršitvijo finančnih predpisov preprečilo bistveno večjo politično in civilizacijsko škodo. Slovenska država bi lahko denar za pravdne stroške gotovo zagotovila tudi na način, ki bi bil popolnoma zakonit. To pa pomeni, da je negativna ocena, ki jo je računsko sodišče namenilo zunanjemu ministrstvu, morda naslovljena na napačno institucijo. Če bi finančno ministrstvo izvršilo sklep vlade, da se denar za plačilo odvetniških stroškov najde v okviru proračunske rezerve, finančnega škandala ne bi bilo. Vendar ta sklep ni bil uresničen. Negativna ocena bi torej morala biti naslovljena predvsem na finančno ministrstvo in predsednika vlade. Predsednik vlade mora namreč skrbeti, da se sklepi, ki jih je vlada sprejela, izvajajo.

povezava