Stranke in veleposlaniki

Poročila, ki govorijo o kadrovskih usklajevanjih v vladajoči koaliciji in se tičejo diplomacije, so zaskrbljujoča. Odprtih je nekaj mest veleposlanikov, sodeč po objavljenih imenih pa nova vladajoča koalicija ni sposobna narediti reza in postaviti novih standardov kadrovanja v diplomaciji. Neuradni seznam kandidatov za diplomatske funkcije je namreč izrazito strankarsko obarvan, med kandidati pa najdemo predvsem ljudi, ki v diplomaciji še niso službovali.

Kako izgleda neuradni seznam možnih kandidatov? V Sarajevo naj bi odpotoval Vojko Venišnik. Za mesto veleposlanika v Moskvi naj bi se potegovala Darja Lavtižar Bebler in dr. Franci Demšar. Zaradi kadrovskih rošad naj bi se kmalu sprostilo mesto veleposlanika na Dunaju. Ivo Vajgl naj bi se vrnil v Ljubljano in prevzel mesto državnega sekretarja na zunanjem ministrstvu. Na Dunaj pa naj bi odpotoval dr. Andrej Umek. V Beograd naj bi odpotoval veleposlanik v Zagrebu Boštjan Kovačič, za izpraznjeno mesto v Zagrebu pa naj bi kandidiral Borut Šuklje. Vojko Vovk naj bi bil kandidat za veleposlanika v Rimu. Mimogrede, Vojko Vovk je edini na tem seznamu, ki je v diplomaciji že služboval. V drugi polovici devetdesetih let je bil namreč drugi človek slovenskega veleposlaništva v Rimu, po vrnitvi v Ljubljano pa je služboval kot generalni sekretar in državni sekretar ministrstva za zunanje zadeve.

Ostali kandidati v diplomaciji še niso službovali. Nekaj mednarodnih izkušenj sicer imajo, vendar niso profesionalni diplomati. Vojko Venišnik se je kot tajnik Združene liste, zadolžen za mednarodne odnose, skrbel za stike s Socialistično internacionalo. V zadnjem času je vodil službo za mednarodne zadeve ljubljanske županje. Darja Lavtižar Bebler je bila med letoma 1990 in 1992 ter 1996 in 2000 poslanka državnega zbora, pred tedni pa je neuspešno kandidirala za varuhinjo človekovih pravic. Nekaj izkušenj iz diplomatskih krogov ima, saj je med letoma 1993 in 1996 živela v Ženevi, kjer je njen soprog dr. Anton Bebler služboval kot slovenski veleposlanik pri Združenih narodih. Dr. Franci Demšar, SLS+SKD, je leta 1999 za leto dni prevzel vodenje ministrstva za obrambo, pred tem pa je služboval kot državni sekretar na ministrstvu za znanost. Dr. Andrej Umek, SLS+SKD, je leta 1996 za nekaj mesecev prevzel vodenje resorja za znanost, leta 2000 pa je bil nekaj mesecev minister za okolje in prostor. Leta 1994 so ga krščanski demokrati kandidirali za ministra za zunanje zadeve, vendar predsednik vlade dr. Drnovšek tedaj njegove kandidature ni sprejel. Borut Šuklje, LDS, pa je v devetdesetih letih služboval kot poslanec, minister za kulturo, generalni sekretar vlade in minister za notranje zadeve.

Če je neuradni seznam, ki je zavil v javnost, točen, bo to jasen znak, da slovenska diplomacija še ni prebolela vseh otroških bolezni. Ena od otroških bolezni je namreč ta, da na položaje veleposlanike prihajajo veliko ljudi, ki nimajo diplomatskih izkušenj. V devetdesetih letih, ko je Slovenija vzpostavljala svoj diplomatski aparata, je osebje rekrutirala iz štirih prevladujočih smeri. Del osebja je nekoč služboval še v stari jugoslovanski diplomaciji. Druga četrtina osebja je izhajala iz gospodarskih in novinarskih krogov. Ljudje, ki so službovali kot predstavniki slovenskih podjetij ali kot dopisniki, so preskočili v diplomatsko službo. Tretja četrtina osebja je v diplomacijo preskočila iz univerzitetnih krogov. Pomemben del pa je v diplomacijo prišel iz strankarskih vrst. Nekateri so v diplomaciji ostali in so torej postali profesionalni diplomati, nekateri pa ne.

Peter Bekeš, ki je leta 1995 odpotoval za veleposlanika v Rim, je bil pred tem poslanec Stranke demokratične prenove in njen predsednik. Dr. Katja Boh, ki je leta 1991 odpotovala na Dunaj, je bila pred tem poslanska SDS in ministrica za zdravstvo. Dr. Stanko Buser, danes veleposlanik v Bernu, je bil leta 1990 poslanec Zelenih, kasneje pa je na predsedniških volitvah branil barve SLS. Dr. Andrej Capuder je postal leta 1990 poslanec krščanskih demokratov in kulturni minister, leta 1993 pa je odpotoval v Pariz. Franco Juri je bil leta 1990 poslanec LDS, leta 1993 pa je odpotoval v Madrid. Boštjan Kovačič je bil leta 1990 poslanec LDS, kasneje je bil minister za lokalno samoupravo, ob koncu devetdesetih pa je poslal veleposlanik v Zagrebu. Dr. Davorin Kračun je bil minister za plan, ekonomske odnose in razvoj ter zunanje zadeve, na volitvah je nastopal na listi LDS, leta 2000 pa je postal veleposlanik v Washingtonu. Jožica Puhar je bila do leta 1994 ministrica za delo, potem pa je postala veleposlanica v Skopju. Marjan Šetinc je bil do leta 1996 poslanec LDS, danes pa je veleposlanik v Londonu. Matjaž Šinkovec je leta 1990 postal poslanec SDS, leta 1992 pa je prevzel vodenje londonskega veleposlaništva. Danes je akreditiran kot slovenski veleposlanik pri zvezi NATO. Magdalena Tovornik je bila do leta 1994 mariborska županja, v drugi polovici devetdesetih pa je službovala kot veleposlanica v Strasbourgu. Tit Turnšek, SLS, je leta 1997 prevzel vodenje obrambnega ministrstva, leta 1999 pa je kot veleposlanik odpotoval v Peking. Jaša Zlobec je bil leta 1990 poslanec LDS, leta 1993 pa je kot veleposlanik odpotoval v Belgijo.

Od leta 1991 do danes je naziv "veleposlanik Republike Slovenije" nosilo malo več kot petdeset oseb. Dobra tretjina veleposlanikov izhaja iz strankarskih in političnih krogov. Dejstvo, da je v devetdesetih letih dobra tretjina veleposlanikov izhajala iz strankarsko-političnih krogov, je dokaj logično. Diplomacija ni imela vzpostavljenega internega sistema promocije, zato so na veleposlaniške funkcije prihajali tudi novinci. Nekateri so se znašli dobro, drugi slabše, nekateri so v diplomaciji ostali, drugi pa so se vrnili v stare poklice ali se upokojili. Hkrati se je zdelo, da bo diplomacija vedno bolj temeljila na internem sistemu promocije in da osebe, ki še ne poznajo diplomatskih fines, ne bodo zasedale najvišjih položajev.

Zanimivo je, da je v mesecih, ko je vlado vodil dr. Andrej Bajuk, zaradi vprašanj, povezanih s poklicnim napredovanjem diplomatov, prišlo do spora med predsednikom republike Kučanom in tedanjim zunanjim ministrom Peterletom. Peterle je namreč sklenil odpoklicati t.i. pogodbene veleposlanike, katerim se je mandat že iztekel. Kučan pa ukaza o odpoklicu ni želel podpisati, ker je želel najprej izvedeti, kdo so kandidati za izpraznjena veleposlaniška mesta. Avgusta lani je na sprejemu ob deseti obletnici slovenske diplomacije dejal, da bi morali vodilne funkcije praviloma opravljati profesionalni diplomati. "Pogodbeni diplomati so, če smem uporabiti ta izraz, za državo predragi. Ne zato, ker veliko stanejo, ampak zato, ker so za slovensko diplomacijo, za slovensko državo in za zunanje ministrstvo izgubljeni, ker se praviloma ne vračajo na zunanje ministrstvo," je Kučan povedal zbranim diplomatom. Oktobra lani, tik po volitvah, ko je podpisal ukaz o odpoklicu več veleposlanikov, je izrazil pričakovanje, da bo nova vlada za veleposlaniške funkcije predlagala poklicne diplomate.

Veljavna koalicijska pogodba o kadrovanju diplomatov ne govori najbolj precizno. "Razen pri zakonitem oz. dogovorjenem deležu pogodbenih veleposlaniških mest je potrebno v diplomatski službi upoštevati zgolj strokovne oz. poklicne kriterije," pravi koalicijska pogodba. Na drugem mestu koalicijske pogodbe piše, da je treba pri popolnejavanju odprtih delovnim mest v diplomatskim in konzularnih predstavništvih v tujini upoštevati "visoko strokovnost in dosedanje uspešno opravljanje delovnih nalog in funkcij kandidatov", ter izhajati iz "težnje po politični neodvisnosti, samostojnosti in visoki strokovnosti državne uprave". Hkrati pa koalicijska pogodba govori, da je potrebno od razdeljevanju teh funkcij "zasledovati delež, ki ga ima posamezna stranka znotraj vladne koalicije glede na število poslancev posameznega koalicijskega partnerja."

Neuradni seznam možnih veleposlanikov, ki je zavil v javnost, je profesionalne diplomate navdal z mešanimi občutki. Miljan Majhen, predsednik sindikata slovenskih diplomatov, pravi: "Leta 2001 je situacija bistveno drugačna kot ob nastanku slovenske diplomacije. Če je bilo ob začetkih slovenske diplomacije razumljivo, da so v diplomatsko službo prihajali tudi pogodbeni diplomati, danes to ni več potrebno, saj je profesionalnih diplomatov dovolj." Možnosti, da bi veleposlaniške naloge tudi v prihodnosti opravljali pogodbeni diplomati, sindikat profesionalnih diplomatov sicer ni izključuje, meni pa, da bi morali imeti prednost profesionalni diplomati. "Po informacijah s katerimi razpolaga sindikat slovenskih diplomatov, se pri naših sosedih v Avstriji po drugi svetovni vojni ni zgodilo, da bi visoko diplomatsko nalogo opravljala oseba, ki ni profesionalni diplomat," pravi Miljan Majhen.

Kaj bo pa rekel predsednik republike Kučan, ki bo moral nekega dne podpisati odloke o imenovanju veleposlanikov? Avgusta lani se je spustil v oster spor z zunanjim ministrom Peterletom. Večkrat je izrazil pričakovanje, da bodo veleposlaniki v prihodnosti prihajali iz vrst profesionalnih diplomatov. Neuradne govorice iz vladajoče koalicije govorijo o tem, da ta njegovih pričakovanj ne bo izpolnila. Se bo oglasil tudi tokrat?