Jorasa ne damo!

Tisti z nekoliko ostrejšim spominom ste si zapomnili, da se doktor Dim po svojih besedah na vsem svetu absolutno najbolje počuti prav med študenti, ki jih pravzaprav doživlja kot še edine normalne, umsko zdrave ljudi. Glede na to lahko iskreno upamo, da mu je vsaj za dve uri sivega sredinega dopoldneva solidna udeležba študentov, ki jim je kljub obdobju fakultetnih počitnic uspelo zbrati dovolj entuziazma za prihod na to zunanjepolitično predavanje, omogočila prepotrebni oddih od vseh norcev, prevarantov in hijen, s katerimi se mora vsak dan srečevati na parlamentarnih hodnikih in ob kozarčkih šampanjca na elitnih diplomatskih prireditvah.

Poleg zvedavih študentov se je prikazalo tudi vsaj toliko predstavnikov nekoliko zrelejše publike - profesorske eminence, mežikajoči japiji, pozorni novinarji in starejše dame kar tako, ki so prišle verjetno podoživljat svoja študentska leta in so kasneje tudi med samim predavanjem hihitaje razglabljale, kako bodo zaradi teh čudnih vrtljivih stolov fasale morsko bolezen. Nova velika predavalnica je bila udobno polna, mnogi pa so povsem za svoje veselje s sabo prinesli beležnice in si pomno zapisovali misel za mislijo. Zunanji minister je zbrane pustil čakati obveznih zvezdniških in čez glavo zaposlenih petnajst minut, nakar je, ozarjen z bliskavicami, preden je dokončno zavzel s fakultetnim emblemom ozaljšani govorniški oder, blagohotno počakal, da se mu je izpela tista neizogibna predgovorniška hvala.

Yes Minister

Prerez trenutnega stanja male podalpske državice je otvoril s citiranjem nikogar drugega kot vrhunskega birokrata sira Humphreyja, ki je svojemu zbeganemu Prime Ministru v imenitni istoimenski angleški seriji nekoč razložil britanske poglede na integracije stare celine: "Hoteli smo zagotoviti, da ne bo združena Evropa nikoli funkcionirala, zato smo vstopili vanjo. Cilj britanske zunanje politike zadnjih nekaj sto let je bil ustvariti čim bolj neenotno Evropo." Z enim narodom so tako sklenili začasno zavezništvo proti drugemu, s katerim so se potem hkrati skupaj borili proti tretjemu, s tretjim pa so za hrbtom skupaj mešali štrene prvemu. Po mnenju zunanjega ministra smo bili v tako igro v stoletjih ne po svoji krivdi večkrat prisiljeni tudi Slovenci, s tem da smo se morali včasih bojevati na dveh straneh hkrati in smo bili torej v vojni celo sami s sabo.

Danes lahko seveda upamo, da nam ne bo treba v nobeno vojno, če pa že, bi se vsekakor želeli bojevati na strani Evropske unije proti kakšnemu zunanjemu sovražniku. Ne glede na trenutno miroljubno stanje so zavezniki izjemno potrebni in pomembni. Nekaj jih vsekakor skoraj avtomatično imamo, naj bi bilo po drugi strani pa tudi res, da izvira večina slabosti in neučinkovitosti, ki jih opazimo v sklopu procesa slovenske samopromocije onstran svojih meja, v lastnem (če gledamo zadevo široko, družbeno) osupljivem nezanimanju za svet zunaj našega mikrokozmosa. Pri tem ne gre zanemariti niti začetnega imidža, točneje fame slovenske sebičnosti, introvertiranosti in krivde za razpad Jugoslavije, in doktor Dim šteje med največje uspehe slovenske diplomacije prav to, da naj bi pomembne partnerje v pogajanjih prepričali, da nismo balkanska, temveč srednjeevropska država; da ne potrebujemo stabilizacije, temveč k njej bistveno prispevamo; da nismo prejemniki, ampak darovalci pomoči.

Slovenija je majhna država, vendar v precej dobrem položaju. Nekateri domači intelektualni krogi naj bi do naše države razvili krivičen odnos - Slovenijo avtomatično primerjajo z velikimi državami in svojo vlogo enačijo z vlogo tamkajšnjih kolegov. V resnici smo, ker smo drobneži, fleksibilnejši, vendar tudi občutljivejši glede pritiskov iz okolja. Pri nas v javnosti prevladuje prepričanje, da se Unija zaveda epohalnega pomena svoje širitve, da bo ta širitev zanjo neznansko zmagoslavje, vendar ob številnih podobno mislečih evropskih politikih ne gre pozabiti tropa vseh tistih preračunljivcev, ki se jim prav nič ne mudi in skrajno malenkostno kalkulirajo vsak dobiček in vsako izgubo.

Čeprav evroskeptikov niti pri nas vsekakor ne manjka, so sedanja in tudi vse prejšnje Drnovškove vlade vehementno podpirale vključitev, konec koncev se je podobno izjasnila celo Bajukova vlada, Evropska unija bi imela z vključitvijo Slovenije zelo malo stroškov, od nje pa tudi zelo malo koristi. "Žal nikakor ni res, da bi v Bruslju samo čakali, kdaj in pod kakšnimi pogoji bi si mi želeli vstopiti, ne glede na vse pa je duh ušel iz steklenice in širitev vsekakor bo." Pred vsem drugim moramo nujno izpolniti vse svoje obveznosti, kjer menda brezcarinske prodajalne sploh niso tako zelo pomembne, temveč gre tu še bolj za zavarovanje južnih meja: "Slovensko evropejstvo bo tu na najhujši preizkušnji."

Pri zastopanju lastnih interesov bo najnujnejša domača enotnost, vse morebitne spore bodo zelo hudobno izkoristili proti nam. Kaj pa pomeni vključitev za našo kulturo? No, glede jezika se nam vsekakor ni treba bati, saj ostajamo tu precej zmagoslavni, čeprav v javnem komuniciranju nikakor ne brez težav: "Najpomembneje je, da si damo duška! Važneje je, da se svobodno izražamo, kot pa da bi koga prepričali. Najpriljubljenejša je subjektivna resnica: kako lepo je nekomu v obraz povedati natanko tisto, kar si mislimo o njem! Sploh niso pomembni bralci in poslušalci - pomembno je, da se govori in piše! Učinki, govori in odmevi nas ne zanimajo!"

Kakorkoli že, doktor Dim se je na tej točki lotil analize konkretnih težav, ki jih bomo imeli Slovenci pri reševanju najbolj žgočih vprašanj v zvezi s sosedami. V zvezi z Avstrijo je poudaril predvsem problem nediskriminatorne denacionalizacije, več pozornosti pa je namenil Hrvaški: kopenska meja z njo je razen nekaj tehnikalij že popolnoma določena, morske sploh ni nikoli bilo, s tem da so mnogi jezni, ker mora meja med državama sploh obstajati - številni Hrvati bi stokrat raje mejili kar na Italijo. Vsekakor se z mejo, ki bo nekoč, upajmo kmalu, zunanja meja Unije, ne gre hecati.

Zunanji minister si je tu polaskal, da se je slovenska politika do Hrvaške vedno vedla v skladu s serijo maksim izogibajmo se incidentom, rešujmo zadeve pametno, naredimo kaj dobrega. Za težave južnih sosedov smo menda vedno kazali veliko razumevanja, vedno znova smo bili pripravljeni pomagati (mnenje, ki je bilo med predavanjem večkrat gromko ponovljeno), a kaj, ko je bila Hrvaška tako dolgo zaprta trdnjava nacionalizma, s katero se preprosto ni dalo pogovarjati. Po demokratičnem prevratu gre danes sicer veliko laže, a človek kljub temu na trenutke dobi vtis, da se Hrvaška sploh ne zaveda prednosti, ki smo si jo pridobili med pogajanji z Evropsko unijo. Vseeno je bil dosežen napredek, v zraku se čuti veliko dobre volje in pozitivne energije, zdaj je prišel pravi čas za dogovor. Ob tem obstajata v domači javnosti dva skrajna pola: prvi navijajo, da je treba zdaj nujno izkoristiti hrvaški položaj, saj ima ta država trenutno veliko veliko hujših težav, kot so pogajanja s Slovenijo, spet drugi - radikalni požrtvovalneži, ki jih je sam altruizem - pa tulijo, da je vir vseh problemov izključno slovenska diplomacija: "Včasih hrvaškim kolegom prav zavidam, saj na njihovi strani takih advokatov slovenskih interesov preprosto ne vidim." Slovenija je skratka pripravljena in čaka, na potezi je Hrvaška.

Dr. Dim

Uradna različica trenutnega zunanjepolitičnega položaja je torej, kot ste pravkar prebrali, absolutno žametna in gladko podmazana. Malce manj idilična je postala slika ob predavanju sledeči diskusiji, ko doktor Dim ob podpori zaporedja prosojnic ni več bral dodelanega besedila z debelega šopa listov. Eden izmed študentov ga je recimo pobaral, kako bo slovenski državi uspelo poskrbeti za varovanje nacionalnih interesov znotraj Unije, če imamo že v Avstriji in Italiji dve izjemno nezadovoljni manjšini. Govornik je na to odvrnil, da temelji vprašanje na napačni podmeni, da se za ti manjšini trudijo, kolikor se le morejo, da o tem pričajo ustrezni zneski v proračunu, da o tem pričajo številna prizadevanja slovenske države za "zaščito Slovencev, ker so Slovenci", in da o tem priča tudi dejstvo (zvok fanfar!), da imamo za te reči vendar zaposleno posebno sekretarko!

Da se ne bi preveč razburil, mu je prijateljica profesorica Maca Jogan takoj popihala na dušo, kako zelo si je v časih njegove vehementne kritike Bajukove vlade želela, da bi zopet postal naš zunanji minister, v poplavi njenih temu izlivu sledečih vprašanj pa je bilo nemara najbolj zanimivo to, ali ne gre recimo Haiderjevim svobodnjakom, ko izrazijo odkrito sovražnost do slovenstva, vendarle vsaj delno in vsebinsko utemeljeno odgovoriti na isti način. "Reciprociteta je lahko v mednarodni politiki zelo nevaren ali pa vsaj sporen izraz," se je glasil odgovor. "Po eni strani je treba biti načelen, oster in vztrajen, po drugi pa pozna diplomacija tudi nekatere mehke prijeme, ki znajo biti veliko bolj učinkoviti od zabijanja golov ali žebljev ali česa takega."

Vprašanj je bilo sicer še precej, vendar se je doktor Dim, ki očitno ne želi biti niti centerfor niti kovač, z izjavami kot "Veste, tole ni tiskovna konferenca!" in "Ha, to je pa veliko bolj zapleteno vprašanje, kot lahko nanj odgovorim v teh dveh minutah, kolikor bom še tule ..." vseskozi trudil dajati vtis, kako nepopisno dragocen je njegov čas in kako se nam bo moral zdaj zdaj odtegniti zaradi klica domovinske dolžnosti. Kljub temu ga je uspelo starejšemu gospodu, ki je izrazil prepričanje, da vprašanja morske meje s Hrvaško tako ali tako ne bomo rešili, zato pustimo tam raje status quo in počakajmo, da bo postalo vprašanje s hrvaškim vstopom v Unijo praktično irelevantno, sčasoma sprovocirati v takle izbruh: "Ne razumem hrvaških oblasti, ki so tistega nesrečnega Jorasa ... ee, zafrkavale zaradi ene malenkosti, ki se ji reče pralni stroj, pomivalni stroj! Jaz ne razumem, kako lahko kdorkoli na tem svetu dela take probleme zaradi pomivalnega stroja!" Hrvaška pa tega morja nima in nima tudi nobene pravice govoriti, da bo Sloveniji na tem področju kaj dala. To je slovensko/hrvaško morje, če pa se nam ne bo uspelo dogovoriti, to ne bo nobena tragedija!

Čisto za konec sem vam prihranil citat, ob katerem sem se tistega jutra najbolj nasmejal, čeprav je šlo za nasmeh z nekoliko povešenimi kotički ustnic, saj gre pravzaprav za zanimivo in precej logično nadgradnjo zmagovitega slogana, ki je državo za štiri leta pomagal pahniti v to čudno in za nekatere tako vsemogočno situacijo: "Če ne bomo šli naprej," nam je na srce prijazno položil doktor Dim, "no, potem bomo šli pa kam drugam naprej!"