Divja sežigalnica

Po pričevanju prebivalcev južnega dela Ljubljane, ki morajo vdihovati dim, poln nevarnih strupov, ki nastajajo pri sežigu umetnih mas, se sežig izvaja v različnih časovnih presledkih, včasih pa kar vsak teden. Ker prihaja dim iz smeri ljubljanske deponije, so se prizadeti meščani najprej, tega je že več kot leto dni, obrnili na javno službo, ki upravlja z deponijo, in ta jim je zagotovila, da se sežiganje ne vrši pri njih. Zato so naslednjič, ko so opazili kurjenje, opravili terenski ogled. Sledili so dimu, kar ni bilo težko, saj se je dimni steber dvigal z Barja v širini menda kar trideset metrov in okrog sto metrov visoko - na tej višini se je dim razlezel kilometre v širino in se počasi usedal na naselja južne Ljubljane. Ubrali so jo do Rakove Jelše in nato nadaljevali po edini poti, ki vodi v notranjost Barja. Po slabem kilometru hoje so prišli do kurišča, kjer jih je skoraj kap. Kurišče sta obvladovala dva človeka. Eden je s tovornjakom dovažal odpadke, ki v normalnem svetu zaslužijo posebej skrbno high-tech obravnavo, drugi pa jih je z bagerjem nalagal na ogenj. Sledil je prepir in kurjača sta obljubila, da tega ne bosta več počela.

Obljubo sta držala le nekaj tednov in spet je prišel dan, ko se je z Barja valil gost črn dim. Tokrat so prizadeti meščani poklicali policijo in se skupaj z njo odpravili na kurišče - območje pokriva Policijska postaja Vič. Tam je bila na delu ista ekipa. Policisti so oba kurjača popisali ter ju povprašali, od kod jima odpadki, med katerimi so prevladovali kabli. Povedala sta, da sežigata ostanke bakrenih kablov, in sicer tako, da plastični ovoji zgorijo, ostanke bakra pa kupi Dinos, ki ju zalaga s surovino (Dinos je vpletenost v posel pozneje zanikal). Ob koncu terenske preiskave so policisti meščanom priznali, da že dalj časa vedo za kurišče in da sta kurjača njihova stara znanca, vendar so nemočni, ker gre za priseljenca, od katerih je nemogoče izterjati kakršnokoli kazen. Kaj pa vpliv na okolje, na naše zdravje, pa delo na črno ... so v prazno opozarjali meščani.

Od takrat so prizadeti meščani, kadar so opazili dim, vselej poklicali policijo, kar je med drugim tudi v duhu Zakona o varstvu okolja, ki v 40. členu pravi, da "kdor ve, da obstajajo nevarnost za okolje, kritična obremenitev ali poškodba okolja, je to dolžan nemudoma prijaviti inšpektoratu za varstvo okolja, drugemu državnemu organu oziroma organu lokalne skupnosti", toda v enem letu se ni spremenilo nič. Posebej zanimiva je zadnja policijsko-gasilska intervencija, ki se je odvila prejšnji ponedeljek, v času zadnjega sežiga. Po pričevanju meščanov, ki so prijavili sežig, je šlo za veliko zmedo in številna protislovja v izjavah policistov. O vnovičnem aktiviranju kurišča so tokrat obvestili tako policijo kot tudi gasilce. Čez približno dvajset minut so jih gasilci poklicali nazaj, da kurišča ne najdejo, in prijavitelji so jih znova usmerili na cilj. Ker se naslednje pol ure ni zgodilo nič bistvenega, so poklicali policiste in tudi ti so jim povedali, da niso našli kurišča. Nato so se policisti oglasili pri prijaviteljih doma in jih skrbno popisali. Na predlog prijaviteljev, da bi si odšli vsi skupaj ogledati kurišče, so jim policisti odgovorili, da ni potrebe, ker so tam bili in ni bilo nikogar. Razjarjeni prijavitelji so se tako sami odpravili na kurišče in tam seveda naleteli na stara znanca v polni delovni vnemi. Spet se je vnel prepir in kurjača sta nehala z delom. Nato so prijavitelji še zadnjič poklicali na Policijsko postajo Vič in jim povedali, da so sami razgnali kurjača, policist na drugi strani pa jim je povedal, da so tudi oni bili tam in da so gasilci že vse pogasili!?

Z rahlim občutkom, da so prizadeti meščani, v želji po čim hitrejši rešitvi problema, verjetno malce pretiravali, smo se tudi sami odpravili na barjansko kurišče. Takoj smo ugotovili, da so bili naši občutki krivični, kajti zadeva je veliko, veliko hujša, kot smo si mislili. Kurišče leži tik ob cesti - za lažji dovoz surovin - in je veliko 50 krat 20 metrov. Na tej površini je nametano tone in tone odpadkov: od kablov in najrazličnejše embalaže nevarnih snovi do gradbenega materiala in avtomobilskih gum. Del odpadkov je v na pol zgorjenem stanju. V zraku prevladuje kisel vonj, tla pa so pokrita z debelo plastjo od saj črnega blata, v katerem se utapljajo plošče zoglenele plastike. Po ogledu smo poklicali Inšpektorat za okolje in prostor, kjer so nam pojasnili, da se ta problem njih ne tiče, kajti gre za prosto kurjenje odpadkov neznanega izvora, zato naj se obrnemo na Inšpektorat za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Torej smo poklicali slednjega. Spet narobe. Pojasnili so nam namreč, da gre v našem primeru za ogroženo okolje, zato naj se obrnemo na Inšpektorat za okolje in prostor. Gre tukaj za banalno prelaganje odgovornosti ali pa v državi res nimamo inšpekcijske službe, ki bi se spoprijela z barjanskim problemom?

Več kot zanimivo je, da nobena od inšpekcijskih služb ni vedela za kurišče na Barju, kar kaže na to, da viški policisti niso opravili svoje dolžnosti. 40. člen Zakona o varstvu okolja v tretjem odstavku namreč določa, da morajo tudi policisti, ko odkrijejo kršitve v smislu varstva okolja, dati poročilo inšpektoratu za varstvo okolja. Ko smo v petek poskušali na Policijski postaji Vič izvedeti, kolikokrat so intervenirali v primeru kurišča Barje ter če so in kateremu inšpektoratu morebiti so pošiljali poročila o tem, so nam povedali le, da bomo odgovor mogoče dobili že v ponedeljek.