Odgovor civilne družbe

O ja, v preteklih par tednih je ob potenciranju krize s slabimi štiristotimi prezeblimi prebežniki naša ljubka domovinica podala mrazeče zaripel obraz. Z ene strani dezinformacije, psovke in podtikanja, na drugem bregu kamniti obraz države, vmes pa informacijska reka javnega diskurza s presenetljivo majhnimi otočki razuma in pozivanja k strpnosti ter večji ozaveščenosti. Tako nas je ob začetku tedna na uredništvu toliko bolj razveselila elektronska pošta, ki smo jo dobili iz samega epicentra prebežniške kuge v Ljubljani.

"Sem prebivalka Šiške. Ja, čisto blizu doma za tujce na Celovški," nam je napisala gospa po imenu Alenka Zupančič: "Ker je že tako v modi na državo naslavljati razne civilne iniciative, predlagam svojo. Državo prosim, naj moje neposredno bivalno okolje reši vse tiste ksenofobične nesnage, ki je v zadnjih tednih udarila na dan, zastrupila zrak in pitno vodo in zdaj grozi, da bo blokirala cesto. V kakšno od zapuščenih vojašnic čim dlje od vsega življa naj neprodušno zapre vse tiste, ki ne morejo mirno spati, če v stavbi čez cesto spijo "zamorci", vse tiste, ki ob pogledu na brezdomce vpijejo "okupacija", vse tiste, ki se bojijo, da se bodo sami in njihovi otroci okužili s smrtonosnim virusom Tujec. To so zares nevarni ljudje."

Nekako vzporedno s tem zasebnim apelom so začele javnost vendarle dosegati tudi druge besede civiliziranosti in tolerance s strani nekaterih združenj in organizacij.

Proti ksenofobiji

Če se zadeve lotimo kronološko, so konec januarja med prvimi protestirali na slovenskem Amnestyju International, kjer jih je še posebej razkurila izjava župana Puconcev Ludvika Novaka, ki je v Dnevniku premeščene azilante označil za golazen. Na Amnestyju so promptno reagirali s sporočilom za javnost, v katerem so opozorili na globoko protiustavnost tovrstnih izjav in na dejstvo, kako tuja so očitno nekaterim državnim uradnikom načela, kot so varstvo človekovih pravic, osebno dostojanstvo in prepoved pozivanja k razpihovanju rasne nestrpnosti. Nasploh se zdi organizaciji nedopusten način poročanja, kako predstavniki oblasti dnevno obveščajo javnost o ilegalnih prestopih meje, saj je vse skupaj še najbolj podobno beri lova na podivjane in stekle živali. "Najbolj nas moti, da smo na točno to problematiko opozarjali že vrsto let," mi je povedala generalna sekretarka Nataša Posel: "Vse skupaj ni nastalo čez noč, zdaj imamo pa seveda velik problem."

Maja prejšnje leto je Slovenijo obiskal odbor Združenih narodov in po obisku Celovške izjavil, da življenjske razmere v stavbi vsekakor pomenijo kršitev konvencije proti mučenju. "Odziva ni bilo - zdaj ko so pa zadeve tako eskalirale, zdaj se pa mrzlično išče rešitev!" Amnesty naj ne bi imel na razpolago neposrednih vzvodov ukrepanja in reševanja krize, lahko pa zato poskuša čim bolj učinkovito senzibilizirati slovensko javnost, opozarja na konkretne nepravilnosti in podrobno obvešča centralo v Londonu. "Klima v Sloveniji se nam zdi, vsaj če gledamo po izjavah lokalnih funkcionarjev, absolutno ksenofobična." Kratkoročne rešitve vidijo predstavniki te organizacije v takojšnji ureditvi osnovnih nastanitvenih kapacitet, dolgoročno pa bi bilo nujno sprejeti novo zakonodajo.

Po pozivu Amnestyja je bil eter nekaj časa spet prepuščen predvsem prenapetežem in ignorantom, petega februarja pa nas je STA obvestila kar o treh novih nagovorih javnosti: svoje ime so plemeniti stvari posodili Društvo mladih raziskovalcev Slovenije, Mladi forum Združene liste in Inštitut za slovensko narodopisje v sklopu SAZU. Slednji so javno pozvali k odgovornejši politiki do prebežnikov, saj ni po njihovem nihče izrecno nasprotoval javni podobi nepovabljenega, nevarnega in kužnega Tujca. Oblast naj bi poleg slabega odzivanja na konkretne probleme neodgovorno zamudila priložnost, da z aktivnimi ukrepi prikaže tudi drugo plat medalje - da bi torej prebežnikom omogočila, da spregovorijo o sebi in se tako iz statistike spremenijo v ljudi, ki so jih zanemarjene, nesrečne in odtujene naredile predvsem razmere, v katerih so se znašli proti svoji volji.

"Živimo v diferencirani družbi, kjer mora vsak opravljati svoje delo," pravi Naško Križnar, sodelavec inštituta in avtor osnutka izjave za javnost: "V zvezi s problematiko beguncev pa se zdi, da nekdo svojega dela ni opravil, saj smo se kar naenkrat znašli v vrtincu nestrpnosti in sovraštva." V izjavi ne krivijo nikogar neposredno, in ko uporabljajo izraz država, je mišljen na najsplošnejši možni način. "Tudi ne govorimo toliko v interesu azilantov - tega bržkone vsi mi zelo slabo poznamo - temveč nas zanima predvsem, kako se je lahko tako strahotno zmanjšal prag slovenske strpnosti. K temu naj dodam, da se mi zdi grozno, da se bo fronti nestrpnežev zdaj postavila nasproti fronta strpnežev." Zelo verjetno se mu zdi, da se bodo zadeve še stopnjevale. Rešitev vidijo člani inštituta v razbremenitvi Slovenije s strani Evropske unije - "Čeprav nas sploh še niso sprejeli, jim že vdano služimo kot južna meja," - vsekakor pa bi se morali kot narod preprosto bolj poučiti o sami situaciji teh ljudi. Jim podati roko.

Tudi po mnenju Društva mladih raziskovalcev se v zadnjem času še posebej kažeta ignoranca in upravljalska nesposobnost oblastnih struktur. Imigracije so po njihovem mnenju preprosta posledica dejstva, da je Slovenija postala razvita država, kot taka pa bo pač morala vložiti toliko več truda, da bo vsaj v prihodnje veljala za deželo, kjer je dostojanstvo zagotovljeno vsakomur, še posebej pa tistim, ki so pomoči potrebni. "V Društvu spremljamo te zadevščine, in čeprav energijo praviloma namenjamo predvsem svojemu študiju in raziskovalni dejavnosti, se nekatere stvari vseeno čutimo dolžni izpostaviti," je prav po PR-ovsko začel najin pogovor glavni PR Društva Branko Lobnikar: "Povod za naše odprto pismo je bilo nereagiranje vlade, ki v bistvu ni imela sistema za reševanje krize. Vse je bilo prepuščeno trenutnemu navdihu vsakogar, ki je glede tega pač nekaj delal, s tem da so na koncu nekaj delali samo še policisti, kar se nam gotovo ne zdi pametno. Ljudje so po drugi strani videli samo razna nočna preseljevanja in seveda jih je postalo strah."

Še posebej je člane društva ujezil pristop sklepanja kupčij z lokalnimi odlagališči nezaželene begunske robe. "Menimo, da mora vlada posameznim vasem itak zagotoviti vodo, elektriko in ceste!!! Žalostno je, da se spravijo to ponekod graditi samo po daj-dam sistemu, če od prebivalstva kaj potrebujejo." Osebno se gospodu Branku ne zdi, da bi bili Slovenci preveč ksenofobični, bi se pa lahko vsekakor čim prej zbudili iz pravljice, da smo najlepši, najpametnejši in preprosto najboljši. Velik del težav naj bi izviral tudi iz dejstva, da take situacije nismo navajeni, da je za nas nekako nova. "Po mojem moramo v Sloveniji postati predvsem precej nestrpni do nestrpnežev."

Dan pozneje je Slovenija lahko slišala tudi glas Zveze svobodnih sindikatov, ki je pozvala k preprečitvi poskusov ogrožanja vrednot, ki jih prinaša boljši svet, svet brez sovraštva in nestrpnosti. "Gre za to, da nas Evropa ne bo ocenjevala samo glede na gospodarske dosežke in uspešno prilagajanje zakonodaje, temveč tudi po tem, kako se obnašamo kot ljudje," mi je poglede zveze sindikatov zanimivo pragmatično podal izvršni sekretar Pavle Vrhovec: "Reči pa moram, da nas je dobesedno presunila ozkost Slovencev. Kamorkoli so hoteli prebežnike namestiti, povsod se ti pojavi neka skupina ljudi, ki pravi: mi pa ne, mi pa tega ne dovolimo!" Slovenija je blazno majhna in enkrat se bo treba sprijazniti z dejstvom, da so ti ljudje zdaj tu in da je treba zanje nekako poskrbeti.

In kako bi situacijo rešili sindikati? "O, rešuje naj jo predvsem oblast! Osebno ne vidim rešitve, če ne bomo preprosto bolj strpni." Na Zvezi se predvsem bojijo, da se ne bi to grozno sovraštvo naselilo tudi na slovenska delovna mesta: ko bomo sprejeti v Evropsko unijo, bodo k nam zelo redno hodili delavci iz drugih držav, tako kot hodijo zdaj naši na delo v Furlanijo, kjer da jih sprejmejo povsem normalno. "Z neko blazno lahkotnostjo se je v naše ljudi naselila miselnost: tole tu je moj plot, nočem imeti nikogar zraven! Ta mentaliteta je grozljiva, strašljiva!"

Še dan pozneje se je oglasila Slovenska karitas (par dni za Rdečim križem), pa sodelavci ljubljanskega Inštituta za narodnostna vprašanja (ti so se zavezali, da se bodo aktivno trudili, da bo problematika begunstva v Sloveniji dosegla organizirano znanstvenoraziskovalno obravnavo) in celo (ne boste verjeli) ombudsmanov urad - predstavnik slednjega je v večernih poročilih dejansko razlagal, kako se urad doslej

ni aktiviral predvsem zato, ker ni bila nanj naslovljena nobena konkretna pritožba nad kršitvijo pravic.

Na demonstracije

V vsem tem času pa so med vsemi najbolj neposredno ukrepali na Uradu za intervencije (združba različnih interesnih skupin, alternativa uradnemu državnemu stroju z bazo na Metelkovi), kjer so se odločili organizirati manifestacijo z motom NJIHOVA SVOBODA JE TUDI NAŠA SVOBODA - JE SVOBODA VSEH. Nikakor ne bo šlo za demonstracije, odločno poudarjajo, saj bi to predpostavljalo neki protest proti, medtem ko sami želijo, da bi šlo predvsem za podporo za prebežnike. Zadeva se ima zgoditi 21. februarja ob dveh popoldne v Zvezda parku, organizatorji pa obljubljajo močno ritem sekcijo, močne govornike plus kako prijetno presenečenje ali dve.

"Ja, saj, zdaj so polni velikih besed, ko smo pa novembra mi na to temo organizirali okroglo mizo, so se nam pa vsi smejali!" je bil jedek komentar tiskovne predstavnice Urada za intervencije Nade Hass - kar bi se dalo, kakšno naključje, posloveniti nekako v nič sovraštva - na novo nastalo ozračje javne strpnosti in tolerance, ki so se ga trudile vzpostaviti reakcije vseh prej navedenih nevladnih organizacij. "Zdaj se gasijo posledice sejanja nestrpnosti in javnih rasizmov, ki smo mu bili v priča v zadnjem letu. Gre za sprego politike in medijev: na eni strani izoblikovane uradne politike do migrantov absolutno ni - je samo zakon o azilu, ki ga zdaj policija mirno krši, ko tem ljudem omejuje gibanje - prek medijev pa se je prenesel tisti medicinski diskurz o raznih ebolah, ki je stigmatizacijo zapečatil." Manifestacija je na tako pozni datum postavljena iz dveh razlogov: ker bo zadeva mednarodna (ob zamejskih Slovencih pričakujejo tudi italijansko in avstrijsko udeležbo) in ker so glede na povprečen uspeh posameznih demonstracij v naši prestolnici (petdeset do osemdeset ljudi) prepričani, da se take stvari preprosto ne splačajo organizirati z danes na jutri. Prav zaradi tega bodo tudi prijavili borih 150 udeležencev, čeprav bi bili seveda nepopisno veseli, če bi jih prišlo še kaj več.

"Od menjave vlade je postalo jasno, da minister za notranje zadeve nima nobene kontrole nad policijo!" je prhnila rosno mlada Nada in dodala: "Kar kaže tudi dejstvo, da jim sploh ni uspelo razjasniti tistega uboja v Vidoncih." Policija se po prepričanju Urada z vsemi svojimi specialci in psi obnaša povsem samovoljno, pod vsako kritiko pa naj bi bilo tudi stanje duha civilističnega življa: "Po dobrega pol stoletja imamo zopet belogardistične vaške straže in bomo verjetno dobili tudi kakšno šišensko militantno brigado." Tudi zaradi tega namerava Urad z začetkom tega tedna organizirati simbolno stražo pred prehodnim domom na Celovški, ki bo trajala vsak dan od četrte do pete ure popoldne.

Nasploh lahko rečemo, da pomeni medijski juriš nevladnih organizacij prejšnji teden sicer vsekakor pozitiven pojav, vendar je prišel prepozno, da bi lahko zares omilil klavrno sliko slovenske nacionalne idile. Bomo videli, koliko ljudi bo prišlo na manifestacijo.