Srečko in njegova pravica

Devetnajstletni mladenič konča šolanje, se zaposli, nato pa odloči, da bo opravil še svojo "državljansko pravico in dolžnost", in odide v vojsko. Ob koncu vojaškega roka med vajo na terenu s tovarišem stakneta klopa. Najdbo prijavita dežurnemu častniku, vpišeta v zvezek in zahtevata pregled pri zdravniku. Drugega dne zjutraj prošnjo ponovita pred poveljujočim častnikom. Ta ju nahruli, češ da si "izmišljujeta" izgovore, samo da ne bi šla na teren, in ju pošlje nazaj v zbor. Čez nekaj dni eden od njiju zboli. Ker je enota medtem dobila "prekomando" v Ilirsko Bistrico, tamkajšnji vojaški zdravniki nimajo pojma, za kaj gre. Na sumu imajo gripo in želodčne težave zaradi hrane. Čez nekaj dni vojak ob hudih bolečinah pade v komo. Zdravniki ga znova spravijo k zavesti šele po štiridesetih dnevih. Preživi, toda posledice so hude; zaradi poškodbe možganske ovojnice ima številne težave in postane 80-odstotni invalid. Država mu šele po številnih pritožbah prisodi nizko mesečno invalidnino. Osem let po tem, ko je na služenju vojaškega roka zbolel, z ministrstva za obrambo še ni dobil nikakršne odškodnine. Zvezek, kjer je bila vpisana zahteva po pregledu, je izginil, pristojni pa se izgovarjajo, da ni jasno, "kje je dobil klopa".

Brez odškodnine

Zgodba o ugrizu klopa in nikoli plačani odškodnini se je za Srečka Lampeta iz Črnega Vrha nad Idrijo pričela 23. avgusta 1993, ko ga je dežurni zdravnik zaradi visoke temperature poslal v stacionar na opazovanje. Samo nekaj dni pred tem se je z enoto vrnil s terenskega urjenja. V poletnem času je imela njegova enota več terenskih urjenj. Vojaki so odšli na Ulovko, v Stari mlin in na druge vojaške terene. Po vrnitvi z urjenj sta Srečko Lampe in vojak v isti enoti Esad Čeman pri prhanju opazila, da sta dobila klopa, in to prijavila dežurnemu oficirju. Čeprav jima poveljujoči častnik naslednjega dne ni dovolil pregleda pri zdravniku, ju pik ni skrbel, saj nista opazila posledic. Vendar je bil eden od klopov okužen in torej prenašalec klopnega meningoencefalitisa (KME), inkubacijska doba po okužbi pa je od štiri do enaindvajset dni. Območje Vrhnike, kjer je vojašnica, spada med območja, kjer je okuženih klopov veliko. Srečka bi rešili le pravočasna diagnoza in terapija z zdravili. Bolezen je zelo zahrbtna. Povsem običajnim simptomom v obliki pobitosti in utrujenosti sledi izboljšanje, ki traja od enega dneva do sedem dni. Takoj zatem sledi druga faza bolezni, za katero so značilni visoka temperatura, glavobol, bruhanje in tresenje prstov, v najhujših oblikah pa motnje zavesti, epileptični krči, koma in znaki prizadetosti življenjsko pomembnih možganskih centrov s paralizo dihal. Glavoboli so izredno boleči in jih pogosto prekine šele izguba zavesti. Kadar bolezen poteka "enofazno", zdravniki opažajo hujši potek z resnejšimi zapleti in večjo smrtnostjo. Zaradi ugriza klopa kljub zdravljenju še zmeraj umre - odvisno od vrste bolezni - od eden do triindvajset od stotih okuženih.

Ko je Srečko Lampe dobil visoko temperaturo, je bilo že skoraj prepozno. Tri dni po sprejetju v vojaški stacionar so ga 26. maja 1993 prepeljali na Infekcijsko kliniko Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Kljub zdravljenju so bile posledice okužbe z virusom "arbo B" dokaj hude. Izvedenci so kasneje ugotavljali, da je imel Srečko smolo, ker je preživel hujšo, "enofazno" obliko KME. Hude glavobole je trpel do izgube zavesti in še dva meseca po osveščenju. Zaradi tega ima Srečko še danes prizadete mišice obraza in nog, zato težko govori in se je moral po bolezni na novo priučiti hoji. Zaradi bolezni ima tudi dvojni vid in mora nositi očala, posledica psihoorganskega sindroma pa so stalni glavoboli. Predstojnik katedre za infekcijske bolezni in vročinska stanja dr. Franjo Pikelj je v mnenju o bolezni zapisal, da je Srečko Lampe KME prebolel "s hudimi psihičnimi in predvsem motoričnimi posledicami", ki ga "močno omejujejo v zasebnem, družinskem, poklicnem in socialnem življenju". Srečkova rehabilitacija je poleg tega že končana, zato lahko sledi le še poslabšanje sedanjega stanja.

Srečko in člani njegove družine so se le stežka sprijaznili s tem, da njihovo življenje po nesrečnem ugrizu klopa nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Mesec in pol je družina preživela v negotovosti in strahu, saj ni bilo jasno, ali se bo Srečko sploh zbudil iz kome. In kakor da že ta nesreča ne bi bila dovolj, se je med njegovo boleznijo zgodila še ena. Ko je Srečkova mati obiskala sina v UKC, jo je na prehodu za pešce pri UKC zbil avto, tako da je tudi ona postala invalid s trajno poškodbo kolena. Tako je Srečkov oče Valentin sredi leta 1993 ostal v hiši sam z dvema invalidoma.

Po vsem, kar se je zgodilo, so v družini od ministrstva za obrambo pričakovali pomoč. Ravnanje pristojnih organov je bilo nov šok zanje. Namesto jasnega priznanja odgovornosti in opravičila, ker je služenje vojaškega roka v Slovenski vojski Srečku uničilo mladost in mu korenito spremenilo življenje, so z ministrstva za obrambo in od občinskih upravnih organov pričeli dobivati birokratsko latovščino. V Oddelku za občo upravo Upravne enote Idrija so leta 1994 najprej zavrnili zahtevo po mirnodobni invalidnini. Po temeljitem proučevanju dokumentacije je načelnik upravne enote Miran Vončina ugotovil, da Srečko Lampe "ni dokazal, kje je dobil klopa, katerega pik je povzročil bolezen". Iz Učnega centra Vrhnika so namreč Srečkovi nadrejeni poslali dopis, v katerem so zatrjevali, da "Srečko Lampe pika klopa ni prijavil, niti ni bil na pregledu v ambulanti Učnega centra Vrhnika". Da ni bil na pregledu, je seveda jasno, saj ga poveljnik na pregled sploh ni pustil. Da pika ni prijavil, pa ni res, zato je oče Valentin, ki je s sinovo boleznijo večkrat seznanil nadrejene v Učnem centru Vrhnika, takoj zahteval vpogled v knjigo obiskov in zvezek prijav k zdravniku. Vendar zvezka z izgovorom, da se "hrani le tri mesece", v vojašnici nimajo več. In to čeprav je oče zahteval vpogled vanj že takoj po začetku bolezni. Srečko Lampe zato utemeljeno sumi, da je bil zvezek namerno uničen, da bi se tako prikrila odgovornost poveljujočih in Slovenske vojske za njegovo bolezen.

Prikrivanje dokazov kljub temu ni bilo uspešno. Ko so Lampetovi pričeli sodni spor, je nekdanji vojak v Srečkovi enoti Esad Čeman na zaslišanju natančno opisal, kako sta s Srečkom med služenjem vojaškega roka na Vrhniki dobila klopa. "Isti dan, ko smo prišli z vadbe - ves čas si v stiku s travo, z grmovjem, zemljo ... (plazenje, maskiranje) na tankovskem vadbišču (travnik, gozd, grmovje). Ko sva se šla tuširat, sva ugotovila, da imava klopa ... Že pri tuširanju sva ga oba odstranila. Še isti dan sva se prijavila pri dežurnem vojaku za pregled pri zdravniku zaradi klopa. Naslednji dan nama poveljnik ni dovolil pregleda pri zdravniku, češ da je to samo izgovor, da se izogneva drugim obveznostim ... Po približno enemu letu sem se pogovarjal z njegovimi starši v Črnem Vrhu. Povedali so mi, da je izgubil govor, da je potreben stalne nege, skratka, da je kot otrok. To je vse, kar lahko v zvezi s to zadevo izpovem. Prisegam, da sem govoril resnico," je v referatu za veterane in žrtve vojnega nasilja izpovedal Esad Čeman. Esad seveda ni edina priča, saj je poveljnik njegovo in Srečkovo prošnjo zavrnil pred vso postrojeno četo, vojaki pa se tega dogodka še zelo dobro spomnijo in so pripravljeni pričati, če bo treba.

Pod težo dokazov so pristojni organi Srečku vendarle priznali status mirnodobnega vojaškega invalida V., od 1. aprila 1998 pa 80-odstotnega invalida IV. stopnje z invalidnino 55.000 tolarjev.

Samo za častnike

Še zmeraj pa je ostalo nerešeno vprašanje odškodnine za trajno izgubo zdravja med služenjem vojaškega roka in za vse posledice invalidnosti. Ministrstvo za obrambo že od trenutka, ko je bilo obveščeno o dogodku, ni želelo sprejeti nikakršne odgovornosti za posledice. Dolgoletno zavlačevanje z izplačilom odškodnine so na premeten način poskusili celo obrniti sebi v prid. Ob izvedenskih mnenjih specialistov, ki so napovedovala možno poslabšanje bolezni, so na ministrstvu podvomili o verodostojnosti teh mnenj, češ da bi zaradi let, ki so minila od prvih prognoz, "bilo pričakovati izboljšanje". Kakor da bi birokratsko zavlačevanje države vojaškemu obvezniku lahko vrnilo vid, hojo in krepko zdravje. Pri tem je državno pravobranilstvo v svojih odgovorih cinično naštevalo, koliko kilometrov na dan lahko Srečko Lampe po rehabilitaciji vendarle prehodi. V posmeh dr. Miru Denišliču, dr. Franju Piklju in drugim strokovnjakom je na skrajno ciničen in poniževalen način celo ugotovilo, da Srečka, zato ker očitno lahko hodi, "dvojni vid že takrat ni pretirano omejeval pri splošnih življenjskih aktivnostih". Še več, izvedenec dr. Miro Denišlič naj bi bil z mnenjem, danim z "nevrofiziološkega stališča", po mnenju zastopnikov države menda "presegel svoje kompetence", ko je kritično obravnaval mnenje Inštituta Republike Slovenije za rehabilitacijo o Srečkovi zmožnosti za delo.

Državni odvetniki so prav tako poudarjali, da naj bi bili vojaki imeli za zaščito pred klopi "dovolj autana", čeprav so vojaki potrdili, da je bilo tega "dovolj samo za prve, ki so prišli v spalnice". Državno pravobranilstvo je pri tem pozabilo na nekaj drugega, kar kaže, da so se v Slovenski vojski dobro zavedali nevarnosti okužbe s klopi. V tožbi proti ministrstvu za obrambo je odvetnica družine Lampe Vida Mali - Lemut navedla, da je Slovenska vojska v času, ko se je Srečku Lampetu pripetila nesreča, poskrbela za cepljenje proti KME - vendar samo za častnike Slovenske vojske. Vojaki so dobili le autan.

Neuspešni so bili tudi vsi poskusi zunajsodne poravnave. Noben uradnik ministrstva, niti minister Janez Janša, ni bil pripravljen sprejeti Srečka Lampeta. Vodja pravne službe na ministrstvu za obrambo Franc Javornik je v odgovoru na predlog družine Lampe za zunajsodno poravnavo zapisal, da dosedanji dokazi dopuščajo le "arbitrarno oceno" o višini odškodnine in da bi odškodnino lahko določil samo sodni izvedenec, ki bi ga plačala prizadeta družina. Ministrstvo za obrambo je lani avgusta vsaj posredno priznalo, da je država res odgovorna za posledice bolezni, ko je državno pravobranilstvo družini Lampe ponudilo odškodnino 10 milijonov tolarjev. Odškodnina naj bi pomenila "popolno reparacijo celotne sedanje in morebitne bodoče škode za vse tri tožnike". Odvetnica Vida Mali - Lemut, ki zastopa družino Lampe, je takšno poravnavo odklonila kot žaljivo. Ker dogovora še zmeraj ni, se spor pred okrožnim sodiščem nadaljuje. Srečko in njegov oče Valentin pa razmišljata, da bi zaradi brezbrižnega odnosa ministrstva za obrambo številne prizadete vojake, ki imajo z vojsko enako slabe izkušnje, zbrala v društvu.

Primer Srečka Lampeta postavlja številna vprašanja. Na obrambnem ministrstvu nam na vprašanja, povezana z njim, niso odgovorili, pač pa so jih odstopili Generalštabu Slovenske vojske, saj naj bi se "vprašanja bolj ali manj dotikala izključno vojske in služenja vojaškega roka".

Sprenevedanje ministrstva za obrambo, ki je zaradi nevestnega ravnanja nekaterih poveljujočih častnikov Slovenske vojske neposredno odgovorno za invalidnost Srečka Lampeta, je lep dokaz neodgovornega odnosa Slovenske vojske do življenj in zdravja vojakov, ki so so ji zaupani v času služenja vojaškega roka. Država bi s cepljenjem preprosto morala poskrbeti za varnost vojakov, za primere poškodb in invalidnosti pa bi morala imeti poseben denarni sklad. Nič manj obsojanja vredna ni politika delitve vojakov na "večvredne" častnike, ki so zaradi organiziranega cepljenja uživali skoraj popolno imunsko zaščito pred KME, in "navadnimi prašinarji", za katere so bile na voljo le premajhne količine autana.

Iz raziskave, ki sta jo pri Inštitutu za mikrobiologijo že leta 1996 opravila Tomaž Malovrh in Mateja Marc, je razvidno, da so na pregledanih terenih v Sloveniji virus KME našli kar v 45,9 odstotka pregledanih živalih, torej klopih, ki so prenašalci. Slovenija je endemsko območje za klopni meningoencefalitis in podobno lymsko boreliozo. Pojavnost te bolezni je med najvišjimi v Evropi, v zadnjem času pa se pojavljajo še nekatere nove zvrsti te bolezni. Za zaščito pred omenjenimi boleznimi poznamo predvsem tri ukrepe; uporabo zaščitne obleke in repelentov ter pasivno in aktivno imunizacijo. Uporaba repelentov (autan ipd.) spada med "nespecifične ukrepe", veliko varnejše so imunizacije. Pri pasivni imunizaciji se uporabijo hiperimuni gama globulini 24 ur pred izpostavitvijo ali 48 ur po stiku s klopi, zaščita pa traja štiri tedne. Aktivna imunizacija se doseže s cepljenjem z neaktivnim virusom. Slovenska zdravniška literatura poudarja, da je cepivo "varno in učinkovito", v Sloveniji pa je "cepljenje obvezno za osebe, ki so pri svojem delu ali praktičnih vajah izpostavljene možnosti okužbe (gozdarji, vojaki)".

Iz Slovenske vojske niso poslali podatka, ali je in od kdaj je uvedeno cepljenje proti KME, vsekakor pa je jasno, da v času, ko je Srečku brezvestnost nekega cepljenega častnika spremenila življenje, slovenski vojaki kljub prežeči nevarnosti niso bili niti cepljeni niti pasivno zaščiteni. Vojska, ki posodablja tanke, kupuje bojna vozila in havbice, ni imela za cepivo. Ministrstvo za obrambo, ki mu je parlament s posebnimi programi odobril milijardne zneske, je očitno varčevalo tam, kjer nikakor ne bi smelo - pri varovanju življenj slovenskih vojakov.