Vladno hazarderstvo

Pred kratkim je svoj dvotedenski obisk v Sloveniji končala posvetovalna misija Mednarodnega denarnega sklada pod vodstvom Dimitrija Demekasa. Po njihovih ugotovitvah je plačna politika ena največjih težav naše države, saj je sistem nepošten, neučinkovit in predvsem nepregleden. Teh stvari si niso izmislili, ampak so jih utemeljili celo z eno od resničnih anekdot. Ko so namreč na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve želeli dobiti pojasnila o plačnih razmerjih, so jih naši uradniki vprašali: "Pa si tega res želite? To je namreč zelo zapleteno." Dogodek bi lahko bil smešen, če za državo ne bi bil preveč neugleden.

V Sloveniji si kruh v javnem sektorju služi med 130 tisoč in 140 tisoč zaposlenih in država samo za njihove plače letno nameni kar tretjino celotne proračunske porabe. Samo od leta 1997 do lani naj bi število zaposlenih v celotnem javnem sektorju narastlo za dobrih 17 tisoč ljudi, in če ne bo prišlo do odpuščanja, se bo tak trend nadaljeval tudi v prihodnje. Finančni minister Tone Rop je na to opozoril pretekli teden, ko je v oddaji Aktualno na TV Slovenija dejal, da nas bo k novemu zaposlovanju v nekaterih segmetih javnega sektorja prisililo prilagajanje Evropski uniji. Seveda pa veliko število zaposlenih sploh ni edina težava. Glavni kamen spotike so razmerja med plačami zaposlenih v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti, saj so bila ta kljub protestom nekaterim negospodarskih sindikatov neustrezno zastavljena že z zakonom leta 1994. Čeprav je Drnovškova vlada leta 1996 na podlagi analize učinkov zakona ugotovila, da bi "vsako parcialno reševanje plač posameznih skupin zaposlenih povzročilo nova nesorazmerja plač", je ravnala v nasprotju z lastnimi spoznanji. Z določitvijo drugačne osnove za izračun poslanskih plač, plač sodnikov, tožilcev in državnih funkcionarjev je naredila temeljno napako, ki je pripeljala do neobičajnih razlik med plačami v primerljivih poklicih javnega sektorja. Domino sistemu so sledili zdravniki in višji upravni delavci.

Kaotičnost plačnega sistema je zelo jasno opisal Demekas, ko je ob koncu obiska Mednarodnega denarnega sklada dejal: "Porabo bo mogoče znižati in obvladati le z učinkovitimi in odločnimi rezi v pravice in plače. To še zlasti velja za plače, saj se zaposlovanje v javnem sektorju zadnja leta povečuje, tako da je v njem zdaj že 20 odstotkov vseh zaposlenih v državi. Plače v njem se stalno povečujejo na napol hazarderski način. Najprej en sektor doseže povišanje plač, sledi mu drugi, nato pridejo s svojimi zahtevami še tretji. Tu je zagotovo potrebna racionalizacija, dogovor o sistemu določanja plač, ki bi bil pregleden in pošten in bi nagrajeval tiste, ki več proizvedejo, in ne tistih, ki imajo močnejši sindikat."

Ob plačnem neredu, ki ne more ostati skrit niti pred tujimi strokovnjaki, je zgražanje predsednika vlade dr. Janeza Drnovška nad "militantnimi" in "prepotentnimi" zahtevami največjega negospodarskega sindikata SVIZ povsem neupravičeno. Sindikat z zahtevami po čimhitrejšem izboljšanju položaja zaposlenih v vzgoji in izobraževanju zgolj opravlja svoje poslanstvo. Tisti, ki bi moral vzpostavljati red v plačni politiki, niso sindikati, ampak vlada. Vlada mora predložiti socialni sporazum, ki bo vzpostavil vsaj približno pravična dohodkovna razmerja. Ali kot je pretekli teden na protestnem zborovanju v Cankarjevem domu, ki se ga je udeležilo več kot 650 sindikalnih zaupnikov SVIZ, dejal glavni tajnik sindikata Branimir Štrukelj: "Ko pride do konfliktov, ki jih povzroča povsem neustrezna plačna politika v javnem sektorju, vlada preprosto obtoži sindikat, da s svojimi militantnimi zahtevami ogroža stabilnost javnih financ. Kazanje s prstom na sindikat prikrije prave razloge za konflikt, ogrožanje finančne stabilnosti pa gre zlahka v uho javnosti in vladi spet ni treba narediti ničesar." In še: "Nepripravljenost vlade, da bi se spopadla s pravimi razlogi in vzroki sindikalnega pritiska, jo vodijo k neustreznemu ravnanju, in namesto da bi problem odpravila, ga še poglablja." Po Štrukljevih besedah se vlada problema zaveda, vendar ga doslej ni bila sposobna urediti, ker je bil zanjo očitno tako strokovno kot politično prezahteven. Še hujše. Njen odnos do vzgojiteljev, učiteljev, znanstvenikov in kulturnikov je podcenjujoč. Na deklarativni ravni sicer nenehoma sporoča, kako sta znanje in izobraževanje njeni temeljni prioriteti, hkrati pa v proračunu za letošnje leto zastavi povsem drugačno sliko, saj ju po odstotkih postavi šele na nezavidljivo sedmo mesto. Dr. Matjaž Gams z Inštituta Jožef Stefan je na protestnem zborovanju v Cankarjevem domu opozoril, da je znanost podlaga za razvoj družbe in intelektualna moč vsakega naroda, kar pa pri nas očitno ne velja, saj so znanstveniki poceni delovna sila. Raziskovalci životarijo, v državnem zboru je bil razpuščen odbor za znanost in tehnologijo, znanost je izgubila samostojno ministrstvo, proračunsko leto 2001 pa jim obeta najmanj denarja doslej. "Pri tem nekateri znanstveni delavci delajo v razmerah, ki spominjajo na tiste v begunskih centrih," je opozoril Gams. Mladi se zagotovo ne bodo odločali za poklic vzgojitelja, učitelja ali na primer raziskovalca, če bodo že vnaprej vedeli, da družba to delo ceni manj kot delo politikov, državnih uradnikov, sodnikov, višjih upravnih delavcev ali zdravnikov. Za delo v šolstvu se bodo odločali samo tisti, ki niso dovolj dobri za kaj drugega. Povsem jasno je, da brez dobrih učiteljev tudi ne bo izobraženega ljudstva. Slabo izobraženo ljudstvo pa dolgoročno ne more biti cilj države, ki želi preživeti v tekmovalnem svetu globalnega kapitalizma.

Da bi se rešili tega začaranega kroga, mora vlada storiti prvi korak. In ta je zelo preprost. Pripraviti mora obljubljeno primerjalno analizo o plačnih razmerjih v javnem sektorju pri nas in v razvitih evropskih državah. Če hoče ovreči izračune sindikalistov, po katerih naj bi zdravniki v evropskih državah imeli le za 15 odstotkov višje plače kot učitelji, pri nas pa kar za 50, mora imeti v rokah argumente, ne pa da skuša sindikalno matematiko ovreči kar na pamet. Seveda s to analizo naloga še zdaleč ne bo končana. Slediti mora nova zakonodaja. Dokler te nimamo, se je neupravičeno čuditi previdnosti šolskih sindikalistov, ki v pogajanjih z vladnimi predstavniki zahtevajo sprejetje posebne varovalke, po kateri bi vnaprej določili razmerja med plačami v javnem sektorju, nato pa bi plače šolnikov avtomatično sledile povišanjem v drugih dejavnostih. Če vlada ne bo uzakonila pravil igre, bo najpozneje pred naslednjimi državnozborskimi volitvami znova prisiljena v parcialno popuščanje, ki ogroža gospodarstvo in dolgoročno vodi v kolaps celotnega finančnega sistema.