Konec nekega obdobja

Kako se po sprejetju zaščitnega zakona spominjate časov pred 15 leti?

Pred 15 leti čas še ni dozorel. Takrat so na vse tiste, ki smo podpirali manjšino, gledali kot na velike narodne izdajalce, preprosto zato, ker smo pokazali interes in se borili za pravice narodne skupnosti, ki ni bila naša. Večkrat smo bili postavljeni v nerodno situacijo, saj so nas imeli za nekakšne voajerje, ki "špegamo" v sosedovo hišo, kot da težave slovenske skupnosti ne bi bile težave celotne države. Nikakor niso hoteli razumeti, da so težave slovenske skupnosti težave celotne italijanske družbe in ne samo težave majhne skupnosti, zaprte v zelo ozkem krogu.

Ezuli so bolj kot drugi zasidrani v stare zgodovinske spomine. Pa tudi med njimi je čutiti spremembe. Ne nazadnje, v naši občini, v kateri sta močno zastopani obe skupnosti, je vse več mešanih zakonov. Torej ni več tistega trdega zapiranja med njimi. Tudi kulturna, predvsem pa politična uprava v Trstu, na primer predsednik pokrajine Roberto Antonione, je izrazila potrebo po čimprejšnjem sprejemu tega zakona. Številne civilne iniciative, ki so podprle sprejem zakona, so prav tako dokaz, da Tržačani ne gledajo več negativno na Slovenijo. Govorim zelo na splošno. Skratka, izbrali smo takšno politično rešitev, ki pospešuje integracijo med narodoma. Seveda pa ne smemo pozabiti na italijansko manjšino v Istri, ki tudi čaka na zakon o svojem financiranju s strani italijanske države že 50 let.

Sprejetje zaščitnega zakona so mnogi komentirali kot zgodovinski dan oziroma da se je s tem v Trstu končno končala druga svetovna vojna.

Menim, da so vse te izjave malo pretirane. Res, da je s tem končano neko obdobje, pa ne samo zgodba zaščitnega zakona. Pri vsem tem je pomemben skupni čut v našem mestu, potreba, da bi se integrirali z realnostjo. Velik del mesta je še pred 10 leti definiral mejo vsega sveta ob meji s Slovenijo. Tukaj se je za njih svet končal. Danes ni več tako. Da bi prebrodili obdobje po drugi svetovni vojni, bi bila potrebna tudi kakšna simbolična spravna gesta. Gesta, s katero bi predsedniki vseh treh republik in škofi vseh obmejnih škofij realizirali nekakšen idealni itinerar po spominih, v katerih bi bili prisotni vsi nacistični in fašistični zločini, tudi komunistični zločini v zvezi s fojbami, in ne nazadnje, da bi priznali, da je bil eksodus velika drama, ki so jo doživeli številni ljudje. Simbolne geste lahko naredijo le ljudje, ki imajo srce in premagajo vse ovire.

Pred kakšnim letom je veliko prahu v Italiji dvignila pobuda tržaškega župana Riccarda Illyja za nekakšno trilateralno zgodovinsko spravno dejanje, katerega bi se, v novem evropskem duhu, udeležili predsedniki Italije, Slovenije in Hrvaške. Je po vašem mnenju ta simbolna politična sprava med narodi s sprejetjem zaščitnega zakona bližje?

Mislim, da je. Bral sem sicer izjavo predsednika Kučana, ki je bil nekoliko dvoumen. V Devin smo 27. januarja na dan zgodovinskega spomina povabili vse tri predsednike na otvoritev razstave, ki je bila posvečena Židom, vključili pa smo tudi druge spomine tega mesta: ravnanje fašizma do slovenske skupnosti, fojbe, problem eksodusa ...V Devin ni bilo nikogar

Morda bo drugače, ko bodo končno objavljeni sklepi mešane slovensko- italijanske zgodovinske komisije o odnosih med narodoma v zadnjem poldrugem stoletju.

To, da se poročilo že nekaj časa valja po predalih raznih ministrstev, je pravi škandal. To je realpolitika, ki ne vidi dlje od svojega nosu. Sam sem prebral nekaj delov besedila in menim, da je to osnovno besedilo, ki bi moralo krožiti v vseh šolskih ustanovah. V času fašizma smo imeli ministrstvo za šolsko kulturo, ki je samo pisalo šolske knjige. Če bodo politiki še naprej pisali zgodovino, potem za našo državo ni prihodnosti.

Slovenci so svojo zaščito dobili. Tudi ezuli ste čakali na svoj "zaščitni" zakon oziroma na obljubljene odškodnine skoraj 50 let. Ta zakon je italijanski parlament sprejel minuli teden.

Seveda, ta zakon bi uredil odnose v zvezi z istrskim svetom in istrskimi izseljenci v Trstu. Seveda je bilo ob vsakih volitvah v Trstu danih na tisoče obljub, na katerih se gradijo politične kampanje. Ta korak bo zagotovo zelo pomemben za demokratično razmišljanje v Trstu. Seveda je to občutljiv problem, ki mora biti strokovno in korektno obravnavan. Na žalost pa se tudi pri tem zakonu ponavlja zgodba, podobna tisti z zaščitnim zakonom, ko danes rečejo politiki eno, jutri pa že mislijo drugače. Italijanska vlada in parlament sta že dala določene pozitivne znake za rešitev vprašanja odškodnin. Če nekdo najprej govori o 5 tisoč milijardah lir in na koncu ti ponudi le 500 milijard, pomeni to velik poraz. Istrske skupnosti si želijo zakon, ki bi pravično priznal odškodnino vsem oškodovancem, zato bi moral biti njihov prvotni cilj, da najprej rešijo majhne posestnike. Teh je večina. Upam, da se ne bo ponovila zgodba iz leta 1950, ko je Italija poravnala odškodnine le velikim zasebnim podjetjem, kot je na primer Fiat, in je popolnoma pustila ob strani majhne podjetnike in posestnike. To je privedlo do določenega razočaranja. Danes mislim, da bi le zakon, ki bi pravično dodelil in priznal odškodnino, privedel zadevo do končne rešitve.

Kaj pa denar, ki ga Slovenija in Hrvaška plačujeta na luksemburški fiduciarni račun? Mnenja o tem, ali naj Italija dvigne ta denar ali ne, so med ezulskimi organizacijami različna.

Zakon za stalne interese italijanske manjšine v Istri, zakon o odškodnini ... to so zakoni, ki jih lahko sprejme italijanski parlament. Kako se bo Italija lotila luksemburškega računa ali pa kako doseže dovolj sredstev, da poravna, kar je obljubila, je popolnoma mednarodni problem. Problem je tudi v tem, da moramo vedno predvideti možnost, da lahko pridobimo nazaj nekatere nepremičnine, ki so bile v lasti Istranov na Hrvaškem in v Sloveniji. Sam imam svoje mnenje glede vsega tega. To je vizija, ki ponuja možnost temu zelo obsežnemu multietičnemu in multikulturnemu območju. Menim, da bi morali tako Slovenija kot Hrvaška dati možnost, da se prisotnost italijanstva v Istri okrepi. Menim, da v Istri ne bi smel nihče spremeniti multietnične identitete, ampak mora okrepiti italijansko prisotnost kot element, ki bogati to območje. Menim, da bi bilo to zelo pozitivno. Vsi moramo razumeti, da so manjšine zelo občutljive skupnosti, zato ker so izpostavljene naravni asimilaciji, ker se asimilaciji nobena manjšina ne more izogniti. Na primer italijanski skupnosti je zaradi maloštevilčnosti usojeno, da bo prej ali slej asimilirana. Noben zakon tega ne more preprečiti. Tudi globalni zaščitni zakon za Slovence v Italiji ne bo rešil progresivnega zgubljanja moči manjšine. Zato si moramo prizadevati za to, da imajo manjšine čim več stikov s svojo matično državo - Slovenci s Slovenijo, Italijani z Italijo. Če obravnavamo manjšine kot element bogastva, jih moramo še bolj zaščititi. Skupnost, ki je v manjšini, potrebuje veliko več moči, da lahko z določenim dostojanstvom obstaja in nekako upočasni procesa globalizacije in asimilacije.

Ste eden izmed pobudnikov ustanovitve kraškega regijskega parka, ki naj bi med drugim omogočil večjo povezanost manjšin z matico in ki naj bi dokončno zabrisal mejno črto med državama.

Prepričan sem, da v tem prostoru lahko eksperimentiramo projekt povezovanja, ki bi ščitil tudi identiteto posameznika. To je mednarodni kraški park, ki bi dokazal, da lahko živimo skupaj na tem ozemlju. Na ozemlju, kjer so elementi drugačnosti prava vrednost tega ozemlja. Od morja do krasa, od jote do rib, italijanski, slovenski in hrvaški jezik, imamo kmečko in beneško arhitekturo. Vse to je idealno za zaščito vsega tega in razvoj celotnega prostora. Tukaj ne gre samo za mednarodni park od Cresa do Krasa, ampak park, v katerem lahko realiziramo sredozemsko politiko. Skratka, velik projekt čezmejnega sodelovanja, ki bo okrepil gospodarstvo in turizem.

Prve dni marca bo v Trstu vrh predsednikov vlad G8, na katerem boste predstavili idejo o tem parku ...

V sklopu vrha G8 bomo s pomočjo kmetijskih ministrov vseh treh držav organizirali manifestacijo, v katero bodo vključene tudi šole. Projekt je nekakšna vzgoja okusa, ki predvideva, da mladi spoznajo krajevne proizvode in s tem nekako zaščitijo identiteto določenega ozemlja. To bo naša osnovna tematika in v tem sklopu v tej iniciativi tudi identiteta našega ozemlja, naše proizvodnje, ki mora biti zaščitena in promovirana. Gre za območje od Vipave do Krasa, čez Istro do Cresa. To je naša ozemeljska razsežnost, v kateri lahko predstavimo svojo kulinarično in turistično ponudbo in tako zaščitimo ozemlje pred velikimi evropskimi konkurencami.

Marca napovedujete tudi drugi svetovni kongres Istranov. Se ne bojite, da se bo ponovila zgodba prvega, ko so se udeleženci ukvarjali vsak s svojo zgodovinsko resnico?

Po prvem svetovnem kongresu Istranov mi je bilo dobesedno slabo, čeprav sem eden od ustanoviteljev IDZ in sem se boril proti večnim delitvam in nezaupanjem, ki so prisotni na tem območju. Prepričan sem, da mora novi kongres gledati predvsem v prihodnost. Na tokratnem kongresu nikakor ne bi smela imeti glavne besede razna združenja, temveč lokalne skupnosti, ki v tem prostoru živijo, ki čutijo nekaj skupnega. Če bodo ponovno zavladale druge logike, bomo spet izgubili priložnost, ki bi nas zbližala. Se pravi, da se bomo še naprej delili in zavzemali za različne nasprotne položaje. To istrstvo moramo sprejeti kot razsežnost, ki je multietnična in multikulturalna. Istrstvo ne pomeni italijanstva, hrvaškega ali slovenskega. Pomeni le ozemeljsko razsežnost, v kateri živijo skupnosti, ki so jezikovno in kulturno različne. To so skupnosti avtohtonih prebivalcev ali pa priseljencev, ki si ta prostor delijo in si želijo začrtati skupno prihodnost. Zato morajo biti del tega projekta. Le tako se bo ta kongres spremenil v nekaj, kar ne gleda na majhne etnične skupnosti, čeprav je multietičen, ampak gleda na skupnost, ki je odprta, združena in solidarna.

Kako boste o tem prepričali druga združenja Istranov?

Tudi gospe Vasconovi sem že velikokrat rekel, da se bojimo nacionalizma oziroma da se bojimo, da smo sami nacionalisti. In to v trenutku, ko se vse globalizira in manjka določene politike. Politika je danes bolj usmerjena h gospodarstvu kot pa duševnosti. Torej je nacionalizem eno izmed velikih tveganj današnje družbe. Tudi nacionalizem se lahko pojavi na različne načine in ima več obrazov. Gospa Vasconova je nekakšna predstavnica solzavega nacionalizma. Seveda Vasconovi in njenim somišljenikom ne smemo verjeti in jim slediti. To ne pomeni, da moramo pozabiti fojbe, eksodus, Gonars ... Vendar ne smemo pozabiti niti tistega, kar se je zgodilo pred nekaj leti. Na žalost je naš spomin zelo selektiven in pozabimo vse, kar hočemo. Korektni moramo biti do sebe in do drugih, predvsem pa pošteni. Izziv jutrišnjega dne je, da pridemo iz multikulturalne skupnosti do interkulturne skupnosti. Interkulturnost je proces, ki ga je treba graditi. V naši občini smo pred dvema letoma že odprli dvojezični vrtec. Prepričan sem, da moramo interkulturnosti začeti učiti otroke, in prva stvar je poznavanje jezika. Zato smo slovenščino uvedli tudi v italijanske osnovne šole in posebnost naše občine je, da so jezikovni tečaji slovenščine bolje obiskani kot angleščina ali nemščina. Ker pa poznavanje jezika ni dovolj, smo financirali prevod Prešernove poezije v italijanščino. Ljudje morajo postati radovedni, moramo primerjati, menjati, ustvariti dialog, brez dialoga ostanemo enaki, se ne spreminjamo. Brez dialoga bi ostal isti zgrešeni Istran.

Zakaj zgrešen Istran?

Zgrešen zato, ker ne gledam desno, ampak levo. Ker se ne zapiram samo v odnos z istrskim svetom, ker smo Istrani zaprti. Zgrešen sem predvsem zato, ker sem poskušal spoznati Slovence v Trstu. Svet, ki je živel poleg mene, ki je navsezadnje oblikoval mojo osebnost. Obstajata dialog in zamenjava. Menim, da se osebno lahko obogatimo samo z izmenjavo in se lahko spremenimo. O tem moramo biti prepričani in potem šele lahko spoznamo, da na tem obmejnem ozemlju nimamo samo enonacionalne identitete. Smo multinacionalne in malce mešane krvi. Bogati nas prisotnost različnega. S tem, ko se naučimo nekaj slovenskih besed, ne postanemo manj Italijani, temveč Italijani z večjo kulturo, ki nas bogati. To je boj, ki tudi v Italiji nima veliko somišljenikov. Če pogledamo samo dejstvo, da smo imeli kar 30 let zamude, da so pred dvema letoma le sprejeli zakon o manjšinskih kulturah. Menili smo namreč, da bomo z zakonom, ki bo ščitil pravice manjšin, zrušili nacionalno identiteto. To je za državo, ki se ima že 50 let za demokratično, nesprejemljivo. Italijanski izseljenci po svetu se imajo prej za Furlane, Venete, Toskance ... kot pa Italijane. Fenomen Tomizze je bil zelo težko razumljiv za Italijane. Zmeraj so ga spraševali, ali je Italijan, ali Hrvat, ali Slovenec. Njegov odgovor je bil, da je vse hkrati. To so Italijani zelo težko dojemali in je spodbijalo vse kulturne vzorce v Italiji. Za italijanske kulturnike si lahko bil le ali - ali, nikakor pa ne in - in.

Zasluge za sprejem globalnega zaščitnega zakona si pripisujejo v glavnem politiki. Civilnih iniciativ in društev iz Trsta ni med njimi.

Mi smo tista mračna demokracija dialoga, ki govori, dela, lobira med poslanci ... Skušamo nekaj zgraditi, ne pa da pozneje kažejo na nas kot na tiste, ki so nekaj naredili. Pomembni so rezultati in ne tisti, ki jih je dosegel.