Kapital ukinil razvoj

"Odnosi med vodstvom (predvsem tehničnim direktorjem Jerinom) in zaposlenimi so skrhani. Razvoja v našem podjetju tako rekoč ni več, ker ga narekuje tuji solastnik, brez katerega bi podjetje gotovo propadlo. Prihodnost našega podjetja je skrajno nejasna. Nobeden od lastnikov (SRD in Siemens) in politikov v mestu pa ne ukrene nič, da bi se razmere izboljšale." Tako trdi predstavnik sindikata SKEI v podjetju TVT Nova, d. o. o., Martin Dular. Gre za mariborsko podjetje za proizvodnjo tirnih vozil, kjer se je ponovila zgodba iz marsikaterega podjetja v lasti Slovenske razvojne družbe, v katere imenu je beseda "razvojna" gotovo po pomoti. SRD se ukvarja predvsem s prodajo družb tujim multinacionalkam, te v slovenskih podjetjih izkoristijo le ceneno delovno silo (v omenjenem podjetju TVT Nova predvsem varilce), razvojno jedro pa ostaja v tujini. Pri modelu lastninjenja se ni upošteval "človeški kapital" slovenskih podjetij, ampak izključno goli izvajalci delovnih procesov. Država si je v preteklosti tako kupovala socialni mir, SRD je dobil svojo kupnino, dobiček iz nizko ustvarjene dodane vrednosti pa se je pretakal v tujino. V praksi je to videti takole. Nekdanji TVT z več kot 1000 zaposlenimi je propadel zaradi izgube jugoslovanskih trgov. Po stečaju se je ohranilo zdravo jedro s 325 zaposlenimi, ki je kljub vsemu zaradi različnih razlogov pridelovalo izgubo. Primanjkljaj je pokrilo podjetje Siemens in tako postalo 33-odstotni lastnik. Z novim vodstvom pa so se spremenili tudi odnosi. Delavci imajo po novi kolektivni pogodbi manj pravic, kot so jih imeli po prejšnji, podjetniški. Z vsakim izdelanim vagonom se izguba in negotovost zaposlenih le povečujeta. Z večjim obsegom del in drugačno organizacijo dela narašča tudi število nesreč pri delu. Kljub temu v podjetju obstaja bojazen, da se bo Siemens iz njega umaknil, to pa bi pomenilo dokončen propad.

Ko smo v Sloveniji s takšnim modelom lastninjenja gospodarstva privolili v "beg možganov" v razvojne centre v tujini, smo privolili tudi v delitev funkcij na lastnike kapitala in proizvajalne oz. mezdne delavce - torej na razmere, kakršne smo poznali pred sto leti, s to razliko, da dodana vrednost ne ostaja domačim lastnikom, temveč se seli v tujino. Nam pa ostaja proizvodnja "just in time" in nenehno kleščenje stroškov - predvsem na račun varnosti delovnega okolja, števila zaposlenih delavcev in njihovih socialnih pravic. Ostaja pa še negotovost, da se bo tudi sedanja proizvodnja preselila v države, ki premorejo cenejšo delovno silo.

Strokovnjaki odhajajo

Po podatkih iz Strategije povečevanja konkurenčne sposobnosti slovenskega gospodarstva iz novembra 1996 se dodana vrednost (merilo tehnološkega razvoja) realno zmanjšuje že štiriindvajset let in je tri- do petkrat manjša kot v razvitejših državah. Hkrati se je število razvojnih oddelkov v podjetjih po izgubi trgov nekdanje skupne države zelo zmanjšalo. Industrijski giganti, ki so bili pri razvoju novih tehnologij najmočnejši, so večinoma izginili. Tako tehnološki napredek, ki prinaša največjo dodano vrednost na zaposlenega, ni imel več finančnega zaledja velikih obratov. Zaradi grožnje stečajev je bilo med vodilnimi ljudmi vse manj zanimanja za sprejemanje tveganja in naporov, ki jih prinaša vlaganje v raziskave novih tehnologij. Po podatkih nekdanjega ministrstva za znanost in tehnologijo, ki sedaj deluje v sklopu ministrstva za šolstvo in šport, je bilo leta 1994 brez razvojnih oddelkov 27 odstotkov podjetij. Leta 1997 je bilo takih podjetij že 57 odstotkov. Temu je sledilo krčenje števila strokovnjakov, ki so se v podjetjih ukvarjali z razvojem. Leta 1990 je bilo v podjetjih zaposlenih 4000 inženirjev, danes imamo v približno 160 raziskovalno-razvojnih enotah zaposlenih manj kot 1400 ljudi. Za zadnjih deset let je bilo zelo značilno zmanjšanje vpliva stroke na odločitve v podjetjih, to pa je vodilo v izgubo ugleda strokovnjakov in skromnejšo motivacijo za strokovno izpopolnjevanje. Pomanjkanje motivacije in izguba trga sta logično vodila v tehnološko zaostajanje slovenskega gospodarstva.

Slovenska vlada se je že leta 1994 zavedala tega problema, zato je na predlog MZT sprejela Tehnološko politiko Vlade Republike Slovenije. Program spodbujanja tehnološkega razvoja je temeljil na predvidevanju, da bodo državna sredstva za raziskave in razvoj od leta 1995 do leta 2000 naraščala realno za deset odstotkov na leto, vendar so sredstva za razvoj dejansko upadala od leta 1992. Leta 1993 so državna sredstva za raziskave in razvoj znašala 0,74 odstotka BDP, leta 1996 pa so ta sredstva dosegla le 0,62-odstotni delež BDP (upoštevan je celotni proračun MZT). Šele leta 1997 se je začel nekoliko povečevati proračun MZT in je leta 1999 znašal 0,71 odstotka BDP. V proračunu za leto 2000 so sredstva, namenjena za razvoj, ponovno realno upadla, glede na BDP pa so se celo zmanjšala. Slovenija tako še naprej izgublja konkurenčni boj pod vladavino stranke, ki se ponaša z imidžem tehnološko napredne in informacijsko ozaveščene stranke. Analize nekdanjega MZT opozarjajo na tele težave:

večina gospodarskih družb je po osamosvojitvi zaprla ali zelo omejila dejavnost svojih razvojnih oddelkov, zato so se povečale tehnološke razlike med Slovenijo in razvitimi državami;

gospodarstvo bo težko brez konkretnih sistemskih rešitev države povečalo razvojni in inovativni potencial;

univerze in javni raziskovalni inštituti ne bodo mogli nadomestiti razvojnih oddelkov v podjetjih - po mnenju strokovnjakov so inštituti preveč oddaljeni od reševanja konkretnih vprašanj.

Ukrepi vlade

Državni zbor je na predlog MZT sprejel zakon o podpori gospodarskim družbam pri razvoju novih tehnologij in vzpostavljanju ter delovanju njihovih razvojnih enot od leta 2000 do leta 2003 (ZPGNDT, UL RS št. 99/1999). Za uresničitev v zakonu zastavljenih ciljev bo Republika Slovenija namensko odvajala sredstva v skupni višini 13,3 milijarde tolarjev, pristojno ministrstvo pa bo vsako leto pripravljalo izvedbene programe in javne razpise za porabo namenskih sredstev. Strokovnjaki iz gospodarstva menijo, da je zakon pomemben, saj se ravna po pravilih igre v EU. Država ne bo smela več podpirati problematičnih podjetij zaradi socialnega miru, lahko pa bo podpirala tehnološki razvoj in pomagala različnim podjetjem. Priznati je treba, da so nekatere postavke, npr. pridobivanje certifikatov ISO 9000 in 14000, uvajanje tehnične harmonizacije in grozdov (clustrov), precej oddaljene od neposrednega tehnološkega razvoja. Hkrati pa tehnološki razvoj ne more biti odvisen od zastojev pri sprejemanju proračuna, temveč mora temeljiti na veliki odzivni hitrosti, enostavnem dosegu sredstev in hitri osvojitvi novih trgov.

Dva obraza tujih naložb

Manjša konkurenčnost podjetja ni vidna na prvi pogled. Prva leta manjše vlaganje v razvoj celo izboljša tekoče poslovanje; zmanjšajo se namreč stroški, povezani z razvojnim oddelkom. Dolgoročno pa premajhna vlaganja v razvoj vse bolj vplivajo na nižjo konkurenčnost, to pa čez čas vodi podjetje v propad ali tehnološko odvisnost od tujega partnerja. Šolski primer propadlega podjetja z mednarodno priznanim razvojnim oddelkom je bil primer podjetja TAM, kjer je izguba trgov nekdanje Jugoslavije skupaj z nekaterimi zgrešenimi političnimi odločitvami takratne Drnovškove vlade povzročila odhod strokovnjakov iz razvojnega oddelka v druge dejavnosti. Tehnološko znanje se je takrat izgubilo za vedno. Primer podjetja Henkel iz iste regije kaže na narekovanje tehnološkega tempa tujega lastnika. V Večeru (19. 4. 1999) smo prebrali, da je Henklova poslovna politika, zlasti zniževanje stroškov, zelo prizadela razvojni oddelek tega podjetja. Posloviti se je moral od precejšnjega dela svojega znanstvenega potenciala - strokovnjakov v laboratoriju, to pa je bilo v mestu sprejeto z veliko kritike. Res je sicer tudi, da se je v Henklu kasneje z vlaganjem v nove proizvodne linije zaposlilo veliko ljudi, a je šlo večinoma za proizvodne delavce in ekonomiste. Številke o novih zaposlenih tako govorijo v prid tujim naložbam, ki zapolnjujejo domače gospodarske vire, vendar gre predvsem za zaposlitev fizičnih delavcev, ki delajo v težkih razmerah. Veliko manj se vlaga v "slovenski intelekt". Tukaj bi nam bila lahko za zgled Irska, kjer visoka konjunktura, ugoden davčni sistem in mlada, računalniško dobro izobražena delovna sila privabljajo naložbe številnih tujih korporacij. V zadnjem obdobju se je Irska zelo razvila v računalništvu, elektroniki in farmaciji. Irska je od leta 1980 pritegnila 40 odstotkov vseh ameriških vlaganj v elektroniko. Tretjina računalnikov, ki se uporabljajo v Evropi, je izdelanih na Irskem.

To so seveda skrajni vidiki tujih vlaganj, kjer ne smemo pričakovati, da bodo tujci vse svoje znanje prinesli k nam in ga tukaj razvijali naprej. Prav tako ne smemo pričakovati, da bodo v slovenskih podjetjih povsem odpravili razvoj in bi naša podjetja izdelovala samo izdelke, ki so plod raziskav razvojnih oddelkov v tujini. Pri vseh tujih naložbah imamo dobre in slabe primere, odvisno od tega, s kakšnim namenom je prišel tuj kapital v našo državo - dosedanje izkušnje so predvsem slabe, saj tujci veliko bolj izkoriščajo fizično kot pa intelektualno delovno silo. Slovenija bi zato morala posebno pozornost nameniti razvoju domačih korporacij in investicijam domačih podjetij v tujino, saj se te prav tako kot število razvojnih oddelkov zmanjšujejo oz. nihajo - po podatkih Banke Slovenije od -8,59 odstotka do +43,01 odstotka na leto. Pomembno pa je, da je ta trend v prihodnje pozitiven. Po podatkih ministrstva za finance, ki zbira napovedi naložb v tujino, je opaziti naraščanje teh. Dodaten kazalnik povečevanja izhodnih investicij so lahko podatki o letnem prirastku zavarovanj izhodnih investicij Slovenske izvozne družbe (SID). Ta v prvih letih delovanja ni zavarovala nobene investicije (v letih 1993 in 1994). Leta 1995 je izdala prvo zavarovalno polico, šele leti 1997 in 1998 sta prinesli rahel preobrat. Leta 1999 se je obseg zavarovanj podvojil, rast je znašala kar 86,12 odstotka oz. 11,67 milijonov dolarjev letnega prirastka zavarovanj. Leta 2000 pa je vrednost povpraševanja po zavarovanju investicij v tujini znašala že 65 milijonov dolarjev.

Problem razvojne sposobnosti je večplasten. V znanost premalo vlaga država - po podatkih OECD je vložek Slovenije 65 dolarjev na prebivalca, v ZDA 700 dolarjev, v primerljivih evropskih državah pa od 300 do 400 dolarjev. Poleg države se pomena razvoja ne zavedajo dovolj niti nekatera podjetja, svoj delež je prispeval tudi SRD, saj je glede "bega možganov" storil premalo. V zadnjem času opažamo nove usmeritve. V sindikatu SKEI so povedali, da v tehnološko uspešnih slovenskih podjetjih že opažajo primanjkljaj strokovnjakov, ki bi opravljali intelektualna dela. Tisti z izkušnjami so v pokoju ali so odprli svoja podjetja, tako da nam bo v združeni Evropi verjetno pripadla vloga tehnološke province. Sindikati in civilna pobuda se bodo tako na proteste morali voziti v tujino.