Nekulturna sečnja

Pri vsej stvari gre dobesedno in zgolj za vprašanje kulture. Tako v širšem kot v ožjem smislu. V širšem smislu zato, ker je gozdni ekosistem tisti, ki najbolj blagodejno vpliva na kakovost širšega življenjskega okolja, s posegi vanj pa lahko močno ohromimo to njegovo osrednjo vlogo. Poleg tega ima gozd na nekaterih površinah velik socialen (kulturen v ožjem smislu) pomen, ker na primer opravlja turistično, rekreacijsko, poučno ali estetsko funkcijo ali pa funkcijo varovanja naravne in kulturne dediščine. In prav socialna vloga gozda je v snežniškem grajskem gozdu nedvomno izjemno pomembna.

Da bomo zares dojeli razsežnosti spora med civilno družbo in postojnskimi gozdarji ter škode, ki so jo postojnski gozdarji s sečnjo naredili, moramo nujno pogledati v zgodovino gradu in njegove okolice. Skozi zgodovino je bil grad večkrat preoblikovan in dozidan, datuma njegove prve zasnove pa za zdaj ni mogoče povedati. Znano je le, da so jo pomembneje začeli razširjati šele v 16. stoletju. Še veliko pogosteje kot videz je grad menjaval lastnike. Bolj stabilno obdobje se je začelo šele s prihodom Lichtenbergov, ki so bili lastniki gradu skoraj poldrugo stoletje (1707-1848). Vendar so imeli Lichtenbergi veliko pomanjkljivost: niso znali gospodariti z neizmernim gozdnim bogastvom, ki se je ponujalo na tisočih hektarjev gozdnih prostranstev. Na celotnem gozdnem ozemlju niso imeli zaposlenega niti enega gozdarskega strokovnjaka. 19. stoletje je zato pomenilo začetek polstoletnega propadanja gradu in posesti.

Prihod Schönburg-Waldenburgov

"Šnepersko grajšino na Notrajnskem je te dni za 499.600 fl. sr. knez Schönburg Waldenburg iz Nemškega kupil." Ta obrobna novica, ki je bila leta 1853 objavljena v Novicah, je pravzaprav oznanila renesanso gradu in Loške doline. Kupec knez Oton Viktor Schönburg-Waldenburg je izhajal iz vrst najstarejšega saškega plemstva. Gradu Snežnik ni videl nikoli, v oporoki pa ga je zapustil svojemu tretjemu sinu Juriju. Ko je Jurij obiskal podarjeno mu posestvo, je prišel pred na pol razpadli grad, ki skoraj ni bil primeren za bivanje. Toda ni se vdal. Z veliko zagnanostjo in vztrajnostjo je v desetletjih trdega dela iz zanikrnega poslopja napravil grad iz pravljice in iz zanemarjenega posestva eno najlepših posestev na Kranjskem, z gozdovi, ki so bili zgled generacijam, in z angleškim parkom, ki še zdaj dopolnjuje čarobni videz gradu. Zanj in za njegovo ženo Luizo je bilo značilno, da pri stikih z domačini nista kazala ošabnosti, sicer značilno za večino oseb svojega stanu. V takem vzdušju sta vzgajala tudi svoje otroke. To je botrovalo k še večji priljubljenosti Schönburg-Waldenburgov med navadnimi ljudmi.

Posebno skrb je namenil gozdovom in v ta namen najel najboljše strokovnjake. Skrb za strokovnost je še posebej pokazal leta 1867, ko je bil edini resni ponudnik na oglas kranjskega deželnega zbora za pokroviteljstvo nad prvo slovensko gozdarsko šolo. Namen šole je bil kmečko prebivalstvo naučiti boljšega ravnanja z lastnimi gozdovi. Jurij je šoli brezplačno dal na voljo hišo z vsem inventarjem in kurjavo, plačilo dveh učiteljev in uporabo 810 hektarjev gozda za terenski pouk. V šoli so se uspešno šolale tri generacije slovenskih fantov, nato pa so jo zaradi nemškega pritiska leta 1875 zaprli.

Gozdar Henrik Schollmayer

Za gozdarja na svojem posestvu je Jurij zaposlil Henrika Schollmayerja. To je bil uglajen, pedanten mož širokega obzorja. Vse, kar se je dogajalo v Loški dolini, si je vestno zapisoval v svoje kronike. Poleg gozdarstva so ga zanimale etnologija, meteorologija, geodinamika, vzgoja otrok ..., zato ga je dr. Jože Rus imenoval "Valvasor Loža". Bil je izjemno dojemljiv za izboljšave pri delu in je že leta 1905 dosegel, da so po graščini začeli napeljevati telefon, pri gozdarskem terenskem delu pa je uvedel uporabo smuči, zato velja za pionirja smučanja na Slovenskem. Za smučanje je navdušil tudi grajsko gospodo in leta 1892 ustanovil prvi smučarski klub pri nas. Seveda pa je glavni pečat pustil v gozdarstvu. Pri gospodarjenju z gozdovi je uvedel uporabo kontrolne metode in se tako z zlatimi črkami vpisal v svetovno zgodovino. Gozd je obravnaval kot "živ organizem", ki se odziva na naše posege, in sam je te odzive sproti nadzoroval in beležil. Nedvomno je Schollmayer veliko prispeval tudi k oblikovanju tako ožjega (angleškega) kot tudi širšega parka, ki se razprostira do Luizinega kamna. Zato je celotno območje grajskega gozda v bistvu spomenik njemu in družini Schönburg-Waldenburg.

Pri gradu Snežnik in grajskem gozdu gre za enkratno sožitje kulturne in naravne dediščine. Ta dediščina bo zaradi razcveta življenja, ki so ga v teh krajih povzročili graščaki Schönburg-Waldenburg in gozdar Henrik Schollmayer, še dolgo našla posebno mesto v srcih domačinov Loške doline. In v srcih slovenskih gozdarjev tudi - vsaj morala bi!

Danes so skozi grajski gozd speljane gozdne prometnice za odvoz hlodov iz gozda, v širšem območju parka pa padajo 150 let stare bukve, ki so svoje življenje začele s prihodom Schönburg-Waldenburgov na grad. Poglejmo, kako je do tega prišlo. Parcele, na katerih leži grajski gozd, ožje in širše območje parka, so v državni lasti, z njimi torej upravlja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Krovna gozdarska ustanova v državi, ki opravlja načrtovalne, usmerjevalne in nadzorne naloge v vseh gozdovih, ne glede na njihovo lastništvo, je Zavod za gozdove Slovenije (ZGS). Gozdarji ZGS med drugim izdelujejo gozdnogospodarske in gozdnogojitvene načrte za vsak kotiček gozda. S pomočjo tako intenzivnega načrtovanja poskušajo po principih nege usmerjati sonaravni razvoj gozdov in s tem ohranjati tradicionalno visoko raven gospodarjenja z gozdovi na naših tleh. Pogodbo za izvedbo del (sečnja, gojitvena dela, gradnja prometnic ...) v državnih gozdovih postojnskega območja ima s skladom sklenjeno podjetje Gozdno gospodarstvo Postojna, d. d. (GG Postojna). Ker je območje gradu Snežnik razglašeno za naravno znamenitost in kulturni spomenik, je v postopku sprejemanja odločitev za sečnjo sodeloval tudi ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine (ZVNKD).

V normalnih razmerah je postopek odkazila in sečnje preprost in dobro utečen. Revirni gozdar na podlagi ustreznih načrtov opravi odkazilo, tj. označitev dreves za posek, če je treba, označi še trase za gradnje prometnic, po katerih se bodo hlodi odpeljali iz gozda, nato pa pride izvajalsko podjetje, ki opravi sečnjo ter vsa ostala predvidena dela. V primeru posega v snežniški grajski gozd je bilo drugače. Preden je bilo izvršeno odkazilo, je k posegu v grajski gozd moral dati soglasje tudi ZVNKD. V tem soglasju je med drugim izrecno zapisano, da se z gradnjo gozdnih prometnic ne sme posegati v trase grajskih poti in da se debela drevesa ob teh poteh morajo ohraniti. ZVNKD je tudi dosegel, da je del gozda ob Luizini skali izločen kot rezervat.

Temeljne napake posega v grajski gozd

Ker sem poklicni gozdar, si dovolim dati strokovno kritiko posega v grajski gozd. Začnimo s samo izbiro dreves za posek, torej odkazilom, ki je sporno predvsem v območju širšega parka, in sicer v odraslem bukovem gozdu pod Luizino skalo. Odkazilo je bilo storjeno na podlagi predpostavke, da je treba obnoviti gozd, torej da se s posekom odraslih dreves da prostor novi generaciji gozda. Med drugim zato, ker so se v gozdu pojavile skupine mladih drevesc. Kardinalna napaka. V gozdarski stroki velja pravilo, da obnove gozda ne narekujejo mlada drevesa. Ta se pojavijo, odmrejo, pojavijo se nova ... ne da bi kateremu koli od njih uspelo odrasti. To je v življenju gozda povsem normalno. Kdaj je pravi trenutek za obnovo gozda, nam povejo odrasla drevesa. Ko toliko opešajo, da ne morejo več optimalno opravljati svoje večnamenske vloge v gozdu, je prišel čas, da jih zamenja nova generacija. Kdaj je to v grajskem gozdu? Vsekakor ne pri starosti 150 let, ko so šele na tretjini življenjske poti - bukev lahko doseže starost 500 do 600 let. Mirno lahko rečemo, da dediščinska funkcija dreves ni še nič opešala - nasprotno, z vsakim letom je bila dragocenejša -, estetska in rekreativna funkcija pa sta komaj začeli dobivati pravo veljavo.

Je pa res, da drevesa pri tej starosti niso več bistveno priraščala, kar pomeni, da funkcije proizvodnje lesa niso več opravljala najbolje. Zato so, kot kaže, morala pasti. Postojnski gozdarji so torej grajski gozd opredelili predvsem kot proizvodni gozd, in ko jih je javnost še pravočasno opozorila na zmoto, so bili pretogi, da bi jo priznali in napako popravili. Z novo odločbo bi namreč razveljavili staro odločbo o odobritvi poseka, nato pa ponovno opravili odkazilo, ki bi bilo tudi bližje usmeritvam iz gozdnogospodarskega načrta: "Gospodarjenje poteka s posebnim poudarkom na estetski funkciji. Ob poteh, križiščih in izpostavljenih legah je potrebno ohranjati in gojiti debelo, širokokrošnjato drevje ..."

Drug problem so vlake, tj. gozdne prometnice za spravilo lesa iz gozda. V gozdnogospodarskem načrtu piše, da v ožjem območju parka "vlak ni dopustno graditi", ZVNKD pa je dal usmeritev, da vlake ne smejo poškodovati grajskih poti v grajskem gozdu. Pri posegu niso upoštevali nič od tega. Vse graje je vredno že to, da se gozdarji niso raje odločili za spravilo lesa s konji, kajti v tem primeru ne bi bilo treba zgraditi nobene vlake.

Napake so torej bile in postavlja se vprašanje, kdo je zanje kriv. Sklad, ki se v imenu državljanov ni bolj zavzel za državni gozd, GG Postojna, ki ima kot izvajalsko podjetje interes čim več sekati in graditi, postojnska območna enota ZGS, katere gozdarji so v veliki meri prezrli socialni pomen gozda, ali ZVNKD, ker se ni bolj zavzel za dediščino? Državljani, ki so se borili za gozd, vsekakor ne.

Seveda bi bilo napačno, če bi snežniški primer posplošili, saj bi s tem naredili veliko krivico slovenskim gozdarjem, ki z zglednim delom dostojno nadaljujejo Schollmayerjevo pot. To nam potrjuje ves svet, ko si hodi ogledovat slovenski gozdarski čudež. Mirno pa lahko ugotovimo, da v postojnskem območju danes stvari niso takšne, kakršne bi morale biti.