Proti diktaturi kranjske klobase!

Organizatorji so se odločili, da dogodka ne bodo označili za demonstracije, temveč za manifestacijo, saj so želeli predvsem izraziti podporo azilantom in ne protestirati proti čemerkoli že. Za razmeroma pozen datum so se odločili, ker so se želeli zadeve lotiti temeljito in predvsem ne polovičarsko - da ne bi kot ponavadi, če že ne bi bila povsem prezrta, postala predmet javnega norčevanja. Šlo naj bi za množičen družabni dogodek, ki naj bi nekaj dal tudi samim udeležencem. "Jebeš revolucijo, če ne moreš zraven plesati!" mi je v zvezi s tem dva tedna prej, ko sem zbiral podatke za članek o uradnih odzivih civilne družbe na v vse pore zacementirano ksenofobijo, zaupala Nada Hass, fiktivna oseba, ki so jo organizatorji z Inštituta za intervencije uporabljali kot persono za stike z javnostmi.

In sreda, 21. februarja, je bila za ples kot nalašč: morda so bile osojne zaplate ljubljanskega središča resda še nekoliko ledene, a park Zvezda je bil pravi paradiž božajočega, že skoraj povsem pomladanskega sonca. Kljub temu bi za prizorišče še uro po začetku prireditve res silno težko zapisali, da je na njem vrvelo. Okrog glavnega odra se je ob zvočni kulisi Fatboy Slima nabrala neka gnečica, zbirale so se igrače za begunske otroke, povprečen manifestant sicer ni ravno umiral od osamljenosti, vendar je bil ta začetni turnout glede na solidno medijsko podporo in perečnost problematike precejšnje razočaranje. Od zastav je plapolala ena lična črna z rdečim uokvirjenim A-jem za anarhijo in ena manjša rdeča z večnim Che Guevaro. "No, eno je to, da je prišla pobuda za današnji zbor z neke leve sredine oziroma od neke liberalne svetovnonazorske opcije ..." mi je na vprašanje, kakšno zvezo natančno naj bi imel zaraščeni Che s konkretnimi trpečimi azilanti, odgovoril krepak nasmejan deklič pod njegovim praporjem. "Poleg tega pa se ta zastava itak uporablja na vseh demonstracijah, a ne!"

Nasploh igra na Slovenskem anarhija pri strpnosti očitno zelo veliko vlogo, saj so bili med vsemi plemeni v daleč najbolj navdušujočem številu navzoči predstavniki plemena pankerjev z vsemi zaponkami in zakovicami. Bilo jih je toliko, da je bilo vsaj na začetku videti, kot da bi celotno gnečico sestavljali izključno oni, novinarji in policisti. Tako bi se na tej točki težko vsaj delno ne strinjali z Alešem Debeljakom, ki je svoje nezadovoljstvo izrazil takole: "Razočaran sem. To je ta iluzija cyberspacea: če gledaš samo prek ekrana, dobiš občutek, da bo mobilizirane pol Ljubljane, tu pa zdaj neka peščica jalovo postopa ... Tudi kulturni program očitno ni niti približno dovolj privlačen za naključne passer-byje ..."

No ja, število prispelih se je sčasoma sicer nekoliko povečalo, vendar ne dovolj, da bi zares izbrisalo slab okus iz ust. Nabralo se je tudi za prste ene roke političnih figur, ki jih prav zaradi tega, ker so prišle nedvomno izrazit svojo kremenito podporo trpečim dušam in ne v svrho grabljenja medijskih točk, na tem mestu poimensko ne bi omenjali, sem pa zato za mnenje pobaral par drugih znanih osebnosti. "Mi smo potomci Martina Krpana, ki je švercal sol, mi pa švercamo prebežnike," je prepričan Jani Kovačič, pri katerem lahko vedno računaš na čuden in oster citat. "To je črna ekonomija, ki je Slovenijo vedno držala pokonci ... Dobro, to je hec, je pa res, da smo Slovenci vedno švercali in verjetno tudi vedno bomo, tranzitno območje, pač. Težavi sta dve: ena, ljudje niso sol, in dve, kdo bo sploh hotel ostati v Sloveniji?! Še Židje so šli, he he ..." Vlado Kreslin, ki je v naročju varno držal otročiča, je bil še bolj neposreden: "Veš, da je meni grozno, ker je prav Prekmurec uporabil besedo golazen, po drugi strani pa tudi ni najbolj racionalno štiristo prebežnikov parkirat v vasico z dvesto prebivalci. Ali gre samo za nesposobno državo ali pa je, pizda jim materina arogantna, kaj drugega ..."

Pod odrom je začela skupina v trenirke in džins oblečenih mladenk ob zvokih Skunk Anansie (Yes It's Fucking Political) in Rage Against the Machine (Renegades of Funk) izvajati sinhronizirane in še kar kompleksne karate muve, organizatorji pa so napovedali skorajšnji prihod dveh avtobusov "tovarišev in tovarišic iz Italije". Tudi govorov ni manjkalo, čeprav je med njimi prevladovala večkrat prebrana izjava Urada za intervencijo, ki med drugim pravi: "Živimo v družbi, ki nas spreminja v lovke na prebežnike! Trobila neoliberalizma nas prepričujejo, da so za bedo in bolezni v Šiški in drugod po državi krivi prebežniki! Sovraštvo do emigrantov je postalo nov opij za ljudi; opij, ki je bolj dostopen kot socialna pravičnost! Dezinfekcija tujcev ... je diktatura kranjske klobase!!!"

Minute so tekle, število manifestantov se je dokončno ustalilo. "Pogrešam akcijo ..." je potarnal neki študent, "akcijo ali Iranke, v smislu, da bi bilo tu fajn videti tudi kakšne ilegalce. Tako, kot je, ne vem, kaj zdaj to predstavlja ... Neko javno masturbacijo, ko se pridejo intelektualci pokazat pa to ..." Ko so se začeli vtisi nad vse prej kot nadpovprečno udeležbo vsej dobrodušnosti navkljub nagibati proti resnično klavrnim ("Jure, mirno lahko pljuvaš po Slovenčkih, ki ne morejo in ne marajo ven iz lastne riti!" mi je razočarano dovolil v policaja našemljen član Dejmo Stisn't Teatra), je dan rešila brigada iz Italije. Preden je lahko manifestacija druge plati slovenskega kovanca v središču Ljubljane dokončno izzvenela kot povsem običajna študentska žurkica oziroma točneje povedano koncert Rage Against the Machine, je Zvezdo ob huronskem rjutju najrazličnejših liberalističnih parol zavzela dolga ravna linija v belo odetih laških entuziastov.

To so bili predstavniki tako imenovanih belih kombinezonov, izjemno aktivne in glede na prikazano imenitno organizirane skupine zanesenjaških jurišnikov, ki po vsem svetu sicer protestirajo predvsem proti euromoneyju in namesto korporativne zahtevajo socialno staro celino, vendar se je ta koncept odlično vklopil tudi v sredin razlog za kolektivno izražanje nezadovoljstva. Uvodni govori italijanskih gostov ob spremljavi barvitega pihalnega orkestra Ane Monro so bili tako čustveno brzobesedni, da jim uradni prevajalec preprosto ni bil kos ("Ee, prišli smo izrazit svoj protest proti rasizmu in ... aa, še kaj je verjetno povedal ... ampak to je to."), pravo vrednost pa je krepka injekcija iz sosednje države pokazala v sklopu sledečega pohoda skozi središče mesta, ki je dodobra rešil borno bero statičnega šminkiranja na zamirajočem februarskem soncu.

Prvi je ob zgovorni gestikulaciji FOLLOW ME! FOLLOW ME! park zapustil velikanski transparent ZA SOLIDARNOST, sledil mu je zvesti stari Che, motor celotne udeležence naglo pridobivajoče povorke pa so bili na njenem repu prav italijanski gostje, ki so na hrbet svojega tovornjaka posadili monstrumska zvočnika in ju navili veliko nad zgornjo mejo znosnega. Ko so dosegli prva drevesa na zunanjem perimetru Zvezde, je začel prav nezaslišano alegorično pihati tako močan veter, da je odlomil nekaj trhlih vej in jih zbil na tla pod družno marširajoče škornje.

In smo šli po ritmu mediteranskega duba, dolga kolona mladih, medtem ko so ob strani prav po panovsko vragoleli v afriško črno pobarvani pankerji, ki so z eno roko nagibali na pol prazne flaše grajske črnine, z drugo pa trosili petarde, s katerimi so jih vsake toliko nakrmili soborci. Vse skupaj so opazovali zlovoljni udeleženci zaradi tega še dodatno zablokiranega prometa in nekoliko zbegani policisti na konjih. Pred poslopjem vlade, torej pri prvi vmesni postojanki, je začelo vse skupaj prvič spominjati na neke prave, konkretne in potencialno nevarne demonstracije. To se sliši v retrospektivi morda nekoliko prenapihnjeno, vendar vam povem, da si je bilo moč ob vsem tistem frenetičnem vrvežu in napetih čeljustih specialcev za pol sekunde dejansko predstavljati, da bo Drni končno padel, da se je svoje "sistemskosti in nekoliko manjše stihijskosti" vendarle spomnil nekoliko prepozno, čeprav je bilo seveda vseskozi jasno, da se bodo manifestanti zadovoljili z družnim refrenom "Ni jedne nema bolje od naše policije!!!"

"Živela intergalaktična solidarnost!" in "Vsi smo mi ilegalci!" se je prek megafona že nekoliko hripavo drl eden izmed uradnih žurmakerjev, medtem ko so pred rumeno stavbo peli praporji, kot so na primer WE LOVE ALIENS in EVROPA = KR NEKI. Če bi bil v tistem trenutku na starem mestu še vedno dachavski Darko Zupan, bi ga množica nedvomno pomendrala in tega sploh ne bi opazila, tako naelektreno je bilo ozračje. RESISTANCE HAS NO BORDERS, SPOŠTUJTE BEGUNCE, TORTURE STOP NOW. Posebej zanimivi so bili zaščitni specialci, ki jih na davkoplačevalsko srečo ni bilo toliko, da bi lahko zavarovali vse objekte hkrati, zato so morali ob zvoku živčnih radijskih izmenjav v ravni vrsti ves čas topotati z enega konca ljubljanskega središča na drugega.

Raspaljotka pred vlado je bila namreč samo začetek: dub je zamenjalo žaganje in povorka je vztrajno pridobivala na momentumu, tako da bi lahko v malce evforičnem stanju govorili že kar o povodnji. Slovenci se kot tako zelo propulzivna nacija očitno veliko veliko lažje priključijo nekomu, ki se giblje (po možnosti naprej, po možnosti s čim bolj donečimi basi) kot nekomu, ki miruje. Morda nepotrebni blagi cinizem na stran: če je bilo predhodno zborovanje v parku Zvezda nekaj (tisto nekaj, kar je več kot nič), potem je bil pohod po ljubljanskih ulicah bistveno več od tega nekaj. Kaotična, ultimativno demokratična združba - v kateri je vsak trobil oziroma bobnal povsem svoj ritem, rezultanta pa je bila ves čas povsem enovito in nedvoumno sporočilo - je marširala naprej in se je pred Povšetovo ustavila približno toliko, kot se povprečni Zemljan ustavi pred povprečnim pasjim iztrebkom, fasciniran nad njegovo repulzivnostjo: glavna tarča je bil namreč parlament.

Pred to kapelico slovenske modrosti in lucidnosti smo se pomudili najdlje, in da ni bilo nobene pomote, so manifestanti z rokami takoj na začetku raztrgali široko plaketo z ilustracijo shengenskega zidu, nato so mladci z rutami čez spodnji del obraza z visokimi brcami popokali grozde večbarvnih balončkov, ki naj bi simbolizirali Evropo. "BUUUUUUUUUUUUUU!!!!!!" je donelo proti oknom neestetske stavbe nasproti Maksimarketa, in ko se je naravnost pred vhodom parkirala še italijanska vreščeča boombox-mašina, je postala atmosfera tako strupena, da sem si tudi sam privoščil kak izjemno doživet gratuitivni "Fuj, preplačani govedarji!" ali dva. "Vsak Slovenec bi moral najprej na Zahod!" mi je razlagala posebej žolčna manifestantka, medtem ko sva med vsesplošnim rajanjem pred parlamentom opazovala vragolije dolgolasega mladeniča, ki je med lovljenjem ravnotežja na uniciklu še žongliral. "Tja, kjer velja za črnca ali čefurja. Potem bi se zavedel, kako je samo kralj na Betajnovi, čeprav smo v tem trenutku na Beethovnovi ..."

Gremo naprej! Gozd transparentov, rezkega žvižganja in občasnih doma narejenih tamtamčkov se je pomaknil proti poslopju MNZ, torej z besedami organizatorjev Ministrstva za notranje zadiranje, kjer je falanga modrih čeladarjev pred vhodom kasirala en oglušujoč "Fuj, Schengen! Fuj, Schengen!", nato se je na italijanski tovornjak povzpel Miha Zadnikar. "Zdaj smo soočeni z realnostjo, z nonšalantnimi projekcijami ozko mislečih glav: DRUGI je kriv!" je grmel bradati oporečnik v vsej svoji mogočnosti. "Ustavimo virtualni apartheid, odprimo vse meje, NE PUSTIMO SE SPRAVITI V ILEGALO!!!"

Ko je zmajkalo moči prvemu kamionu, je vse sile vklopil drugi - pravzaprav gromozanski kombi po imenu GUERRILLART -, ki je na strehi prevažal dva gruvi policaja z maketo nemškega ovčarja pod roko. Ko je začelo to vozilo žgati Mano Negro, se je zdelo, da bi lahko ljudstvo plesalo tudi do jutra. Za končni cilj pohoda so si načrtovalci poti izbrali Prešernov trg, kjer so si potem beli italijanski rastamani kar med džuskanjem (na regi verzijo Wonderful Life) rolali debele džointe, medtem ko se je žalosten star gospod z rjavo sprehajalno palico na vse, ki so ga bili pripravljeni poslušati, drl, naj zginejo domov, še prej pa naj "miličnikom" pokažejo osebno izkaznico.

Zvečer je dan, poln doživetij, ustrezno sklenila tematska rokovska fešta na nabito polni Metelkovi. Čeprav zapoznelo in sprva anemično, čeprav nikakor ne odtehta večne sramote zločinsko samozaverovanega naroda in njegove tolste politične nadgradnje, je bilo dogajanje to sredo na trenutke vseeno navdušujoče in na neki način nadvse pomembno. Res je, da je bil četrtek potem spet četrtek, da bi odbor Združenih narodov ob obisku prenatrpanega šišenskega bunkerja tako kot maja lani nedvomno zopet izjavil, da gre za neposredno kršitev mednarodne konvencije o mučenju, res je, da revolucije seveda ni bilo. Je bilo pa zato toliko več prekleto dobrega plesa.