Enobarvni posvet

Izbira gostov za posvet, ki sta ga prejšnji teden v mali dvorani parlamenta pripravila državni svet in društvo Občanski forum pod vodstvom v. d. predsednika Marka Bulca, je bila nenavadna. Na posvet niso povabili niti enega samega predstavnika rimskokatoliške cerkve, zato pa se je kar trlo njenih kritikov. Tako so na primer povabili dr. Igorja Lukšiča, dr. Milana Balažica, dr. Nika Toša, dr. Grego Tomca, dr. Rudija Rizmana, dr. Spomenko Hribar in mnoge druge, tudi novinarko Dnevnika Ranko Iveljo. Razlog za tako enostransko obarvanost navzočih je bil banalen. Po besedah Marjana Sedmaka so v društvu presodili, da se ni pametno ujeti v paradigmo ene in druge strani ter s tem ustvariti dogmatsko ideološko polemiko, zato so povabili le strokovnjake, ne pa tudi predstavnikov države in cerkve. Resnici na ljubo je treba dodati, da je v dvorani sedelo več državnih predstavnikov, med drugim člani državnega sveta, in da so torej manjkali le "nestrokovni" cerkveni dostojanstveniki.

Temu primerno so potekale tudi razprave. Tako je na primer Anton Podgoršek dejal, da pri nas nimamo normalne, mirne cerkve, da slovenska cerkev ni izpeljala sekularizacije, da je sedanji papež zato, ker je razglasil veliko svetnikov, izrazit fundamentalist in da je cerkvena prepoved uporabe kontracepcije kaznivo dejanje. Brezkompromisen je bil tudi predstavnik vodstva borčevske organizacije Tone Poljšak. Po njegovem prepričanju je slovenska cerkev zamudila uveljavljanje reform po drugem vatikanskem koncilu in ostala na pol poti. "To stanje ocenjujemo kot trideset let zamujenih priložnosti," je povedal Poljšak. Po njegovem naj bi bila trditev o "zatirani cerkvi" v letih od 1970 do 1990 umetno vzdrževana zaradi gmotnih razlogov, ker je le tako prihajala izdatna finančna pomoč iz tujine. "Ker te pomoči ni več, ni čudno, če današnja cerkev trdi, kako zdaj živi slabše, kot je živela v času prejšnjega sistema." Ta mit o "zatirani cerkvi" naj bi se bil nadaljeval tudi po letu 1990, s prihodom dr. Franca Rodeta pa se mu je dodal še mit "mučeništva", to se je prekrivalo z zahtevki po vračanju odškodnine in denacionalizaciji. "Vodstvo RKC v Sloveniji ni bilo pripravljeno na politične spremembe v letu 1990. Naklonjenost Vatikana naši osamosvojitvi pa je legenda, ki ne temelji na dejstvih. Sveti sedež je bil v letu 1990 ter v začetku leta 1991 zavzet za celovitost Jugoslavije, češ da bi bil v njej položaj katolikov na tako imenovanih misijonskih območjih (BiH, Kosovo, Vojvodina, del Makedonije) bolje urejen kot v nacionalnih državah, kjer bi bili ti izrazita manjšina," je dejal Poljšak. Po njegovem se je nova evangelizacija pokazala kot klerikalizacija, katere najvidnejše značilnosti so spreminjanje zgodovine (cerkvi očita ponarejanje dejstev za beatifikacijo političnih aktivistov) in odkrita podpora medvojni kolaboraciji, ekonomska ekspanzija, vstopanje v vse sfere družbenega življenja (še posebej v šolstvo, zdravstvo in javno obveščanje) ter zahteve po posebnem pravnem statusu z uveljavljanjem načela o delitvi oblasti med cerkvijo in državo. "Pri uveljavljanju tega projekta se RKC skriva za statusom organizacije civilne družbe, v resnici pa želi biti država v državi ali celo država ob državi." Poljšak, ki je bil pred približno tridesetimi leti slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu in vršilec dolžnosti predsednika državne komisije za odnose z verskimi skupnostmi, je na koncu dodal, da v njegovem nastopu ne gre za protiversko razpoloženje, ampak želi izraziti mnenje civilnodružbene organizacije, v kar naj bi se bila v zadnjih desetih letih iz nekdanje družbenopolitične organizacije uspešno prelevila borčevska organizacija. Svoj lonček je pristavil tudi državni svetnik Polde Bibič. Poudaril je, da je vera stvar posameznika in da zato niti nima smisla govoriti o ločitvi države in cerkve. "Ljudje se v cerkev lahko zatekajo po pomoč, ne more pa cerkev človeku predpisovati davkov."

Verjetno ni naključje, da je bil posvet organiziran na isti dan, ko se je vladni predsednik dr. Janez Drnovšek v Vatikanu sestal s tamkajšnjim državnim sekretarjem, kardinalom Angelom Soldano. Sogovornika sta sicer le ocenila dvostranske pogovore, nista pa govorila o sporazumu o pravnih vprašanjih, ki ga je slovenska vlada potrdila že pred letom in o katerem se je razvnela ogorčena polemika, češ da dopušča vmešavanje cerkvenih oblasti v ustavni red naše države. Ker bo sporazum v kratkem spet postal predmet pogajanj z vatikanskimi diplomati, je mogoče sklepati, da je bil posvet Občanskega foruma namenjen ne le ustvarjanju pritiska na RKC, ampak tudi na Drnovška.

Peter Kovačič Peršin iz Društva 2000, je ugotavljal, da v Sloveniji še dolgo ne bo mogoče doseči zadovoljivega političnega konsenza o načinih urejanja odnosov med cerkvijo in državo, ker smo družba, v kateri se ideološke razlike poglabljajo. "Nismo družba z izrazito laično in civilno provenienco. Ideološki model udružbenosti je pri nas še močno zasidran." Po Peršinovem prepričanju temeljnih napetosti med sekularizirano družbo in katoliško cerkvijo ne bo mogoče odpraviti, ampak jih bo z doslednim upoštevanjem demokratičnega družbenega reda mogoče le blažiti. Potrebno bi bilo transparentno delovanje vseh družbenih subjektov. Žal je prav netransparentnost značajska poteza našega okolja v celoti. Na posledice zakulisnega političnega delovanja nas opozarja sprejemanje sporazuma med Slovenijo in Svetim sedežem ali pa dogovarjanje liberalne politike s cerkvijo glede verskega pouka v šoli in sploh glede laičnosti državne šole. "Verjetno je zunaj debate, da se prav pri tako občutljivih odnosih, kakršni so po svoji naravi odnosi med cerkvijo in laično družbo, kažejo posledice političnega kupčkanja pod mizo za zelo negativne, za vzrok nenehnega ustvarjanja konfliktnega ozračja. To pa ne koristi ne družbi ne cerkvi," je menil Peršin.

Prof. Srečo Dragoš z visoke šole za socialne delavce je predstavil štiri možne kombinacije odnosov med posvetno in versko sfero, nato pa kot najustreznejšo rešitev predlagal kooperacijo oziroma nediskriminatorno razločitev. Kaj to pomeni? Da obe oblasti tesno sodelujeta na vseh področjih, razen na materialnem. Ko gre za vprašaje financiranja cerkve, se Dragoš zavzema za prakticiranje popolne ločitve. Ne zdi se mu dopustno, da se cerkev pri nas financira kar iz štirih virov hkrati: s prodajo svojih storitev na trgu, in to brez računov, z donacijami vernikov, državnim financiranjem plač cerkvenih funkcionarjev (prispevki za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje duhovnikov se mu zdijo ostalina socializma) in vračilom premoženja, nacionaliziranega pod komunističnim režimom, skupaj s fevdalno lastnino, ki je bila nacionalizirana že pod meščanskimi režimi in vmes nekajkrat preprodana. Po njegovem prepričanju država ne bi smela financirati nobenih verskih objektov, državni delež pri financiranju zasebnih šol pa ob očitni podhranjenosti javnih šol ne bi smel presegati 50 odstotkov (zdaj 85 odstotkov). Spraševal se je tudi, ali si država lahko privošči izpad dohodkov, ki bi ga občutila, če bi državljani lahko del dohodnine namenili cerkvi. "Kako je mogoče, da se prav o tem najmanj govori in to ravno v času, ko bi pričakovali nasprotno: ko se obuja idejnobojna kultura, ko so politične stranke tako rekoč v permanentni predvolilni kampanji in ko z denacionalizacijo izvajamo svetovno unikatno varianto popravljanja krivic? Na ta problem nezdružljivosti finančnih virov sociologija že dolgo opozarja, a neuspešno. Očitno pobuda za nobeno stranko ni dovolj zanimiva," je v govoru pripomnil Dragoš. Po njegovem je tako rekoč idealno rešitev financiranja cerkve v razmerah ločitve od države ponudil že Janez Evangelist Krek daljnega leta 1908, ko je v polemiki z Ušeničnikom predlagal dosledno samofinanciranje.

Podobno mnenje je izrazil državni svetnik, akademik dr. Veljo Rus. Po njegovem se mora kot temeljno izhodišče pri financiranju cerkve z državnimi sredstvi upoštevati 7. člen ustave, ki govori o ločenosti države in cerkve in ki nedotakljivost cerkve implicira samo pri opravljanju verske dejavnosti. Prepričan je, da mora za verske dejavnosti veljati načelo samofinanciranja. "Na tem področju je subvencioniranje neupravičeno. Nemoralno je pričakovati, da bomo neverniki tisti, ki bomo financirali dejavnost vernikov." Meni sicer, da je cerkev pri sodelovanju na javnih natečajih še vedno diskriminirana, se pravi, da nima enakih možnosti za konkuriranje na razpisih za opravljanje javnih služb v šolstvu ali zdravstvu. Vendar hkrati dodaja, da je za to kriva sama cerkev, saj jo bolj kot ustanavljanje lastnih vrtcev in šol zanima to, kako bi kolonizirala javne institucije. "Namesto da bi ustanavljala zasebne šole, s svojimi ljudmi rajši penetrira v javne šole, ki že delujejo. To je usodno zgrešena pot."

Z Dragoševimi izhodišči je soglašal tudi nekdanji ustavni sodnik mag. Matevž Krivic, pri čemer pa je izrazil dvom glede financiranja neverskih dejavnosti, kajti "če bi tudi ta del vključili v model popolne ločenosti, ne bi več mogli govoriti o kooperaciji". Krivic se je v razpravi najbolj kritično lotil vprašanja sporazuma med Slovenijo in Svetim sedežem. "Ali model kooperacije pomeni, da lahko Sveti sedež kot predstavnik samo ene od verski skupnosti v naši državi sodeluje pri slovenski zakonodaji?" se je retorično spraševal in si odgovarjal: "Nikakor ne!" Po svetu obstajajo različni modeli ločitve cerkve od države. Skrajnost so ZDA in Francija, ki nimajo sklenjenega nobenega sporazuma, na drugi strani so katoliške države, ki tovrstne sporazume imajo. Krivic meni, da ni dobro, če slepo sledimo enemu ali drugemu modelu. "Skladno z našo ustavo se moramo odločiti, da tuja država nima kaj iskati pri zakonodaji naše države. Slediti moramo prvotnemu izhodišču naše države iz začetka leta 1999, ko je bilo določeno, da lahko sporazum sledi samo temu, kar je že dosegla slovenska zakonodaja." Čeprav sta to prvotno različico besedila podpisali obe, Slovenska škofovska konferenca in vladna delegacija pod vodstvom takratnega pravosodnega ministra, je bila pozneje popolnoma revidirana. Popravljeno besedilo je po Krivičevem prepričanju sporno zato, ker so bili iz njega črtani deli členov, po katerih pristojnost RKC ni presegala slovenske zakonodaje, hkrati pa so bili dodani členi, ki RKC omogočajo delovanje v skladu s kanonskim pravom in torej mimo slovenske zakonodaje.

Dr. Marko Kerševan s Filozofske fakultete v Ljubljani je dejal, da načelo ločenosti verskih skupnosti in države danes pomeni, da ni več ne državne cerkve ne državne religije, temveč se vzpostavi prostor svobode, znotraj katerega svobodno delujejo različne cerkve in različne verske skupnosti. Država v imenu svojega poslanstva, svoje odgovornosti za pravičnost in mir, na to področje ne posega, skrbi le, da se iz razlik in nesoglasij na tem področju ne bi izcimila nemir in ogrožanje pravičnosti med državljani zunaj tega področja. Pri nas so po Kerševanovem prepričanju razmerja še precej nejasna, saj na primer RKC po eni strani želi popolno avtonomijo, po drugi pa pri financiranju želi igrali vlogo državne cerkve.

Dr. Janez Šinkovec s Pravne fakultete v Ljubljani je pojasnil, da je temeljno pravilo o razmerjih med državo in RKC povzeto v načelu verske in svetovnonazorske nevtralnosti države. Ta izraz v ustavi sicer ni opredeljen, je pa bistven element pri urejanju medsebojnih razmerji, ki vsa temeljijo na ustavnem načelu enakosti pred zakonom (14. člen ustave) in posebnih enakosti (41. in 42. člen ustave). Med drugim se nevtralnost države obravnava tudi kot neidentifikacija države z neko versko skupnostjo, pri čemer neidentifikacija ni isto kot neintervencija. "Država lahko intervenira, kadar je kršeno njeno pozitivno pravo." Po Šinkovčevem mnenju lahko davke in druge družbene dejavnosti določi le zakon. Država lahko na primer uvede cerkvene davke, za plačilo katerih so zavezani verniki posamezne skupnosti. Ko RKC uveljavlja dejavnost dajanja socialne pomoči iz svojih virov ali z zbiranjem sredstev, na ta račun po Šinkovčevem mnenju ne more opravljati gospodarske dejavnosti in zahtevati davčne oprostitve, saj bi s tem pridobila davčni privilegij, to pa je v nasprotju z določbo drugega odstavka 74. člena ustave. "Podoben je bil primer v ZRN, kjer je RKC zbirala odpadni material in ga nato prodajala v dobrodelne namene, to pa je bila nelojalna konkurenca gospodarstvenikom, ki so plačevali vse obveznosti. Podobno velja za prodajo lesa." Kot primer, ko cerkev krši svoje dokumente, je navedel politično dejavnost klerikov. Res je sicer, da je RKC leta 1973 dovolila politično dejavnost klerikov, a le, če gre za izjemne primere, ko protidemokratične sile ogrožajo svoboden prostor. "Ta izjema se v praksi široko razlaga, zlasti z nastopanjem klerikov na različnih okroglih mizah in podobnih prireditvah," je poudaril Šinkovec. V tej točki mu je pritrdil tudi dr. Rus, ko je dejal, da se zavzema za personalno izločanje cerkvenih veljakov iz političnega delovanja.

Morda je bilo prav to razlog, zakaj klerikov niso vabili na posvet. Tako imenovana civilna družba je poskrbela, da duhovniki ne bi nevede kršili svojega zakonika.