Družba nas zaničuje, zakaj bi se ji prilagajali

Prva pot me je vodila do gimnazije na Aškerčevi. Preden sem stopila v stavbo, so me prijazno opozorili, da dijaki, o katerih bom pisala, ne šmirajo nikogar in ničesar, zato je z njimi treba delati še posebej na easy. Ko deset minut kasneje sedimo v učilnici 115, se zdi slika popolnoma drugačna. So mi podtaknili napačna dijaka ali pa sem na napačni šoli?! "Takega mnenja sva vajena že od prvega letnika. Veliko ljudi misli, da južnjaki nismo dovolj dobri za gimnazijo," že na začetku razložita Marko P. in Edo M., četrtošolca, ki se - na moje presenečenje - izražata v tako čisti slovenščini, da se ju ne bi sramovala niti fonetična služba na nacionalni RTV. Ne preostane mi drugega, kot da vprašanje (mar pri pouku slovenskega jezika res nočeta govoriti v slovenščini???) zavijem v kopico drugih podvprašanj in ugotovim, da sta fanta z življenjem v Sloveniji na splošno zadovoljna, le Slovenci se jima zdijo mentalno preozki. Oba sta doživela že več bližnjih srečanj z nestrpnostjo, saj ta po njunih besedah kar vre od vsepovsod, in to lahko vpliva tudi na uporabo jezika. "Nekoč sem s prijatelji klepetal pred šolo. Bila je zima in ena izmed sošolk je naredila veliko snežno kepo in mi jo, brez kakršnega koli vzroka, zabrisala naravnost v glavo. Stopil sem k njej in jo vprašal, kaj je narobe, pa mi je osorno odvrnila: 'Pober se Bosanc, pa slovensko se nauč!' Seveda me je s tem razjezila in odvrnil sem ji, da jo bom - če me bo še kdaj tako grdo užalila - tako pljusknil, da bo poletela do Škofje Loke. In je takoj nastal halo. Bosanci smo sami nasilneži in podobno," pripoveduje Marko. "Tudi tukaj na gimnaziji je tako. Za vse, kar se zgodi, poskušajo okriviti mene, čeprav pogosto sploh ne vem, za kaj pravzaprav gre! Ne vem, v katerem razredu osemletke sem bil, ko so se na naši šoli pojavile uši. Kdo misliš, da je bil kriv? Ves razred se je spravil na eno begunko, čeprav jih ona sploh ni imela. Misliš, da se na slovenski glavi ne more zarediti uš?" se ironično nasmehne Edo. Poleg tega meni, da veliko Slovencev sploh ne loči narodov, s katerimi smo nekoč složno živeli v isti državi: "Mislim, da imajo Slovenci resne probleme z razlikovanjem. Vsi, ki prihajajo z juga, so Bosanci v najslabšem pomenu besede. Vsi tako imenovani Bosanci pa so še dodatno ožigosani kot čefurji. Čeprav to dvoje sploh ni povezano. Zame so Bosanci tisti, ki prihajajo iz Bosne, čefurji pa so kriminalci, ki kradejo in zanalašč iščejo probleme. Skratka, tudi Albanec je lahko čefur in ne le nekdo, ki prihaja npr. iz Hrvaške. Tudi Slovenec je lahko čefur!" Po njunem mnenju ima slovenščina kup rasističnih izrazov, pa se za to nihče ne zmeni, če se na šolskem hodniku občasno zasliši srbohrvaščina, iz tega takoj nastane katastrofa. "Lahko mi rečejo južnjak. To sem in to me niti najmanj ne moti, lahko mi rečejo, naj se spokam v Srbijo, in to me ne bo preveč užalilo. Moj oče je namreč Srb, pa kaj!? To sem in to čutim. Ne prenesem pa, da me kličejo Bosanec ali čefur, ker to pač nisem, to sta najgrši žaljivki zame," z občutkom prizadetosti nadaljuje Edo. Meni, da so južni narodi silno občutljivi za tovrstno mešanje. Zanimivo je, da prave obrazložitve besede 'Bosanec' ne najdemo niti v SSKJ: v pridevniški obliki sta razložena pojma 'bosenski' (neprehodni bosenski gozdovi itd.) in 'bosanski' (bosanski običaji, preproge itd.), beseda bosanec pa ima le skromno obrazložitev, pogovorno je to - bosanski konj!

Zaradi slabih izkušenj se Marko in Edo največ družita s prijatelji, ki so jima podobni, ker poslušajo podobno glasbo, zahajajo v iste diskoteke in govorijo, bolj ali manj, isti jezik - srbohrvaški z vsemi pritiklinami. "S slovenščino nisem imel nikoli težav. Edino enkrat, ko sem bil še zelo majhen in sem mesec dni preživel pri sorodnikih v Kninu. Ko sem prišel nazaj domov, mi je slovenščina dobesedno izpuhtela iz glave in moja mama, ki je Slovenka, je norela, češ kaj je zdaj narobe z otrokom. Čisto sem podel noter. Z mamo se vedno pogovarjam v slovenščini, z očetom pa meljeva nekakšno mešanico. Malo po naše, malo po vaše," pravi Marko in dodaja, da v šoli praviloma vedno govori v slovenščini. "Če bi govoril v očetovem jeziku, bi imel nedvomno več težav. Se pač prilagajam in govorim tako, kot govorijo moji sošolci in sošolke. Načeloma težav nimam več, ker sem se z vso nestrpnostjo bolj ali manj sprijaznil, težje pa pišem eseje pri pouku slovenskega jezika. Za pozitivno oceno se moram seveda bolj potruditi." Edo se strinja, da širitev besednega zaklada nikomur ne škoduje, tudi če gre za slovenski jezik: "Jaz imam mogoče težave s slovnico, pa ne zato, ker je moj oče iz Srbije, mama pa iz Črne gore, ampak zato ker je veliko snovi, ur za razlago pa malo. S tem se morajo strinjati tudi slovenski dijaki." Marko in Edo sta prepričana, da bi bilo njuno življenje v Sloveniji popolnoma drugačno, če bi se bila rodila kot čistokrvna Slovenca, karkoli to pač pomeni. "Ne morem si sicer predstavljati, da bi bil Slovenec, ker si ne morem predstavljati, da bi bil brez tistega posebnega žara, ki ga čutimo južnjaki, verjetno pa bi se lažje vključeval med ljudi, ki so navajeni čustvene hladnosti," je prepričan Marko. Podobnega mnenja je tudi Edo, po njegovem slovenski značaj zelo hitro prepoznaš: "Je zelo nestrpen, zelo vase zaprt in zelo hinavski. Verjamem, da niso vsi Slovenci enaki, drugače od številnih drugih ljudi jaz ne mečem vseh v isti koš, a žal so moje izkušnje take. Poglej, nekdo ful pljuva po južnjakih, a v naslednjem trenutku kliče na radio in si za glasbeno željo naroči Vatrogasce. Kako lahko ljudje, ki ne marajo srbohrvaškega jezika, poslušajo glasbenike, ki pojejo v srbohrvaščini? Kdo je zdaj bolj čuden?" Sicer pa so to menda samo priložnostne cvetke alpske ksenofobije.

Fanta odobravata zamisel o možnosti dodatnega učenja v srbohrvaškem jeziku - v smislu izbirnega predmeta, pa naj ga obiskujejo tisti, ki jih stvar zanima. Med otroki tujcev je, vsaj po mnenju mojih sogovornikov, pričakovati večje zanimanje. "Ura ali dve na teden ne bi škodovali," meni Marko. Edo je prepričan, da dodatnega izobraževanja ne potrebuje: "To je odvisno od socializacije doma. Mene so starši naučili vsega, in to zelo dobro. No, če bi možnost obstajala, bi tak predmet verjetno obiskoval." Podobnega mnenja so tudi drugi mladostniki. Haris B., zdaj že zaposlen triindvajsetletnik, ki prihaja iz majhnega kraja v bližini Beograda, poudarja slabosti slovenskega šolstva: "Sodim v zadnjo generacijo, ki je bila deležna pouka srbohrvaščine. Mislim, da smo imeli v petem razredu uro ali dve na teden, čeprav od njiju nismo odnesli skorajda nič pametnega. Jodlali smo samo o cirilici, o južni kulturi pa praktično nič. Ne vem, kdo je bil kriv za to, mogoče učni načrt, mogoče učiteljica, ki je vse skupaj ni bogve kako zanimalo. Navsezadnje je srbohrvaški jezik poučevala ženska, ki je hkrati poučevala tudi slovenščino. Torej si lahko misliš, da dlje od učenja pesmic nismo prišli." Ironično se mu zdi, da kvazitujci niso bili deležni dodatnega ali dopolnilnega pouka iz slovenskega jezika, čeprav bi jim bilo to v veliko pomoč. "Učiteljica je pričakovala, da bom pri slovenščini tako dober kot pri vseh drugih predmetih, čeprav sem osem let živel v Tuzli in sem dobesedno padel v slovensko okolje. Moram pa reči, da se mi zdijo Ljubljančani večji ksenofobi kot Slovenci, ki živijo na obrobju države. Moja družina se je najprej preselila v neko vas blizu madžarske meje in tam sem se kar dobro vključil. Ko smo se preselili v Ljubljano, sem doživel šok," pripoveduje Harisov prijatelj Krunoslav. "Podpiram zamisel, da bi imeli otroci na voljo vsak teden uro srbohrvaščine, toda postavlja se vprašanje, na kakšen način bi bilo to mogoče izpeljati! Srbohrvaščina je zelo širok pojem, ki vsebuje zajeten kupček pomembnih podrobnosti, zaradi katerih je v preteklih letih umrlo ogromno ljudi. Obstaja možnost, da bi se šolarji z različnimi jezikovnimi nazori sprli, to pa spet ni dobro. Po mojem bi morali več časa nameniti spoznavanju te nekoč bogate države. Vsekakor pa bi morali več časa nameniti predmetu etika."

Do zanimive ugotovitve o poenostavljanju pridemo tudi, če države na ozemlju nekdanje Jugoslavije preprosto odmislimo. Obstajajo ljudje, ki ne prihajajo iz nobene izmed nekdanjih bratskih republik, a so vseeno zaznamovani, češ 'Bosanec si'. Tarik K., mlad fant temnejše polti (po njegovih žilah se pretaka pakistanska kri), priznava, da se še zmeraj najdejo ljudje, ki mu dajo vedeti, da je drugačen od njih: "Obiskoval sem srednjo tehnično šolo in profesor za praktični pouk me je vedno klical Crni Radoslav! Žalostno je že to, da sploh ni vedel, kdo in kaj pravzaprav sem, še huje pa je, da se je takrat na TV predvajala črnogorska nadaljevanka, v kateri je bil glavni lik - Crni Radoslav - neke vrste vaški tepec. Temu profesorju sem se zdel čuden, čeprav ni vedel o meni tako rekoč nič. Sicer pa je s šikaniranjem tako: mlajši ko si, več si ga deležen. Ko odrasteš, se lažje postaviš za svoj prav." Tarik se je rodil v Sloveniji (njegov oče je po študiju ostal v Ljubljani), tako da mu je pakistanski jezik precej tuj: "Nekaj malega razumem, govoriti žal ne znam, še vedno pa upam, da se bom naučil. Razumem, da se tega ne da vključiti v slovensko šolanje, ker obstaja preveč tehničnih ovir. Imeti krožek za enega samega učenca, je nesmiselno, če bi nas bilo več, bi bila zgodba drugačna. Glede na želje tujih narodnosti, ki živijo v Sloveniji, je realnost precej zapletena."

Tudi za Ljubljančana Zorana Š. in Mira L., ki se ne zanimata za nič za družbo koristnega in nimata nobenih ambicij - razen metanja petard za praznike, njuna slovenščina pa je poslovenjena mešanica ekavščine in ijekavščine, začinjena z obilo sočnih jugo kletvic, ki so osnova redkih stavkov, kolikor sta jih v kratkem pogovoru pač izrekla. "Kaj boste vi, Slovenci? Niti svojih kletvic nimate. Kaj naj rečem, kadar me kaj razjezi? Tristo kosmatih medvedov ali pišuka?!" se cinično posmehne Miro, ki je srednješolske klopi zapustil že pred nekaj leti. "Slovenija mi ne more dati nič. Do zdaj mi ni dala nič in tudi v prihodnje od nje ne pričakujem nobene pomoči," prijatelja vestno dopolni Zoran. Oba zavračata slovenščino in govorita izključno v svojem, maternem jeziku. Bereta ne, razen črno kroniko in televizijski spored, čeprav ne spremljata nobenega slovenskega programa, izjema je le oddaja Res je!. "Pa še to samo zaradi dobre stare Miše," prizna Miro. Pogrešata balkanžure, ki so se z velikih prizorišč preselili v manjša zasebna stanovanja, sicer pa je to bolj ali manj vse, kar sta si v življenju za zdaj zamislila. "Zdi se mi, da je Slovenija postala nekakšen Balkan v malem, čeprav to strahovito zanika in zavrača," meni Miro, ki je imel punco Slovenko, vendar ga je njena družba zavračala. "Pa kaj? Sem si našel drugo. Ne gledam na narodnost ali na versko pripadnost, biti pa mora luštna! Ne lepa, pač pa luštna. Slovenke so vzvišene in debele, dajejo samo bogatim, itak ne bom nikoli več pecal Slovenke." Zoran ima podobno izkušnjo: "Moja zdajšnja punca je sicer Slovenka, ampak je kul in njeni starši tudi. Bivša pa je bila koza, kot so vse druge. Ko sem prišel k njim domov in sem se moral sezuti, mi njeni niso dali copat, ampak sem moral biti bos. Če sem govoril po srbsko, so me ignorirali, dokler nisem spregovoril po slovensko. In potem so me še zajebavali zaradi naglasa. To zame niso malenkosti, to je zavrnitev. Zakaj bi se moral samo jaz spremeniti in se prilagoditi, zakaj se ne bi tudi Slovenci malo prilagodili?" Kljub večnemu pritoževanju nameravata ostati v Sloveniji in si, če bog da, ustvariti tudi družino: "Zakaj bi morala iti stran??? Pa tukaj sva vendar doma! Najini starši živijo v Sloveniji že več kot štirideset let! Vrniti se niti ne moreva, ker se nimava kam. V Srbiji in Makedoniji imava sorodnike, toda tam ni nobene perspektive za boljše življenje. Saj ne, da bi bila v Sloveniji ... A kam naj grem drugam? Moj dedek je s krampom in lopato delal v Nemčiji, da je moji mami omogočil dostojno poroko, zelo ga cenim, a ne mislim iti po njegovi poti," epično sklene Miro in si za trenutek popravi daljše svetlikajoče se lase. Kliše, ki velja za bistvo jugičev? Miro se trenutno preživlja s preprodajo mobilnih telefonov, kar menda velja za enega najdonosnejših tretjerazrednih poslov, toda kradel ne bi nikoli: "Ne, kradel res ne bi. Toliko sem tudi jaz pošten. Odklenjeno Nokio ti prodam za dvajset tisočakov. Boš?"

Tudi Miru in Zoranu se zdi odnos med Slovenci in pripadniki drugih, nekdaj bratskih narodov pošteno skrhan. "Jaz nisem tukaj zato, da bi pridigal o tem, kako nas ne marajo, ampak to je pač resnica. Že v mali šoli sem začutil razlikovanje. Slovenci se ful trudite, da kar naenkrat ne bi bili Balkanci. Ampak to je že z geografskega vidika nemogoče. Slovenci ne morete biti Evropa, pripadate Balkanu in Srednji Evropi, niti slučajno pa niste pomembnejši od drugih," dodaja Zoran. "Če že govoriva o srbohrvaščini - ne razumem, zakaj želite ta jezik izbrisati iz svoje zgodovine, to je vendar del vas in nas. Ne razumem, kako se lahko postavljate s slovensko majhnostjo in skromnostjo, po drugi strani pa naravnost fanatično požirate vse, kar je angleškega in nemškega, kar je čisto lezenje v rit sosednji Avstriji. Ampak Haider vam ne bo popustil. Njega ne briga, če devetdeset odstotkov mladih Slovencev bere Bravo!"

Starejši so se jezikovno menda prilagodili, odvisno od njihovih dejavnosti in dovzetnosti za uk, pa tudi od občutka pripadnosti, ki se močno razlikuje glede na socialni položaj. "Mi, navadni delavci in naši otroci bomo vedno nižje od tistih, ki zasedajo kakšne visoke položaje. Slovenska družba nas zaničuje, enači nas s cigani. Ne vem, zakaj bi se ji potemtakem prilagajali. Slovenija se prodaja, Slovenija se je že prodala tujcem. Mi nismo bili nikoli taki. Svoj narod spoštujemo in smo se zanj pripravljeni boriti," se pogovoru z Mirom in Zoranom pridruži njun starejši prijatelj Marijan, ki se je pred leti v Ljubljano preselil iz Bosne. "Kakšen jezik neki, govori tako, kot veš in znaš. Spoštuj svoj jezik in govori tako, kot sta te naučila mati in oče," pripomni k našemu pogovoru. Marijan je pač eden tistih, ki imajo vedno prav, četudi mogoče nimajo popolnoma prav. "Vedno govorim v svojem jeziku, moja žena, ki je frizerka, tudi. Do zdaj se še ni zgodilo, da je kakšna stranka ne bi razumela. Šef včasih nerga, ampak zakaj ji pa ne plača kakšnega tečaja slovenščine? Verjetno obstaja kaj takega, ne? Brez skrbi, dokler mu prinaša denar, je ne bo nagnal!" Pa otroci? "Dobro, to je odvisno od družbe, v kateri se giblješ. V vrtcu imam majhnega otroka, govori lepo po slovensko, doma pa seveda po bosansko. Vidiš, kako brihtni morajo biti bosanski otroci, že pri štirih letih govorijo dva jezika, našega in vašega!" Polurni pogovor smo končali z Marijanovim in Zoranovim robantenjem čez slovensko nestrpnost in Mirovim jadikovanjem nad tem, da mu je ravno takrat crknil zadnji Ericssonov model. Sicer pa smo si vendarle prišli na čisto, da je prepričanje o splošni zapostavljenosti med mladimi 'Neslovenci' očitno zelo prisotno.