Družba nas zaničuje, zakaj bi se ji prilagajali
Rodili so se v Sloveniji, živijo v Sloveniji, hodijo v slovenske šole, govorijo pa izključno v srbščini, hrvaščini ali bosanščini
Čas miru: sožitje med nogometno tekmo Slovenija : Jugoslavija
© Denis Sarkić
Prva pot me je vodila do gimnazije na Aškerčevi. Preden sem stopila v stavbo, so me prijazno opozorili, da dijaki, o katerih bom pisala, ne šmirajo nikogar in ničesar, zato je z njimi treba delati še posebej na easy. Ko deset minut kasneje sedimo v učilnici 115, se zdi slika popolnoma drugačna. So mi podtaknili napačna dijaka ali pa sem na napačni šoli?! "Takega mnenja sva vajena že od prvega letnika. Veliko ljudi misli, da južnjaki nismo dovolj dobri za gimnazijo," že na začetku razložita Marko P. in Edo M., četrtošolca, ki se - na moje presenečenje - izražata v tako čisti slovenščini, da se ju ne bi sramovala niti fonetična služba na nacionalni RTV. Ne preostane mi drugega, kot da vprašanje (mar pri pouku slovenskega jezika res nočeta govoriti v slovenščini???) zavijem v kopico drugih podvprašanj in ugotovim, da sta fanta z življenjem v Sloveniji na splošno zadovoljna, le Slovenci se jima zdijo mentalno preozki. Oba sta doživela že več bližnjih srečanj z nestrpnostjo, saj ta po njunih besedah kar vre od vsepovsod, in to lahko vpliva tudi na uporabo jezika. "Nekoč sem s prijatelji klepetal pred šolo. Bila je zima in ena izmed sošolk je naredila veliko snežno kepo in mi jo, brez kakršnega koli vzroka, zabrisala naravnost v glavo. Stopil sem k njej in jo vprašal, kaj je narobe, pa mi je osorno odvrnila: 'Pober se Bosanc, pa slovensko se nauč!' Seveda me je s tem razjezila in odvrnil sem ji, da jo bom - če me bo še kdaj tako grdo užalila - tako pljusknil, da bo poletela do Škofje Loke. In je takoj nastal halo. Bosanci smo sami nasilneži in podobno," pripoveduje Marko. "Tudi tukaj na gimnaziji je tako. Za vse, kar se zgodi, poskušajo okriviti mene, čeprav pogosto sploh ne vem, za kaj pravzaprav gre! Ne vem, v katerem razredu osemletke sem bil, ko so se na naši šoli pojavile uši. Kdo misliš, da je bil kriv? Ves razred se je spravil na eno begunko, čeprav jih ona sploh ni imela. Misliš, da se na slovenski glavi ne more zarediti uš?" se ironično nasmehne Edo. Poleg tega meni, da veliko Slovencev sploh ne loči narodov, s katerimi smo nekoč složno živeli v isti državi: "Mislim, da imajo Slovenci resne probleme z razlikovanjem. Vsi, ki prihajajo z juga, so Bosanci v najslabšem pomenu besede. Vsi tako imenovani Bosanci pa so še dodatno ožigosani kot čefurji. Čeprav to dvoje sploh ni povezano. Zame so Bosanci tisti, ki prihajajo iz Bosne, čefurji pa so kriminalci, ki kradejo in zanalašč iščejo probleme. Skratka, tudi Albanec je lahko čefur in ne le nekdo, ki prihaja npr. iz Hrvaške. Tudi Slovenec je lahko čefur!" Po njunem mnenju ima slovenščina kup rasističnih izrazov, pa se za to nihče ne zmeni, če se na šolskem hodniku občasno zasliši srbohrvaščina, iz tega takoj nastane katastrofa. "Lahko mi rečejo južnjak. To sem in to me niti najmanj ne moti, lahko mi rečejo, naj se spokam v Srbijo, in to me ne bo preveč užalilo. Moj oče je namreč Srb, pa kaj!? To sem in to čutim. Ne prenesem pa, da me kličejo Bosanec ali čefur, ker to pač nisem, to sta najgrši žaljivki zame," z občutkom prizadetosti nadaljuje Edo. Meni, da so južni narodi silno občutljivi za tovrstno mešanje. Zanimivo je, da prave obrazložitve besede 'Bosanec' ne najdemo niti v SSKJ: v pridevniški obliki sta razložena pojma 'bosenski' (neprehodni bosenski gozdovi itd.) in 'bosanski' (bosanski običaji, preproge itd.), beseda bosanec pa ima le skromno obrazložitev, pogovorno je to - bosanski konj!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
