Jure Aleksič

5. 3. 2001  |  Mladina 9  |  Politika

Čas se izteka

Bojan Oblak, neformalni vodja civilne inicijative, ki se zavzema za odstranitev doma za odstranjevanje tujcev iz Šiške

Bojan Oblak pred domom v Šiški

Bojan Oblak pred domom v Šiški
© Denis Sarkić

Kakšno je življenje v Šiški zdaj, ko so se zadeve nekoliko umirile?

Kdo pravi, da so se? Po vrnitvi iz Vidoncev so se razmere bistveno, dramatično poslabšale. Stopnjevala se je množičnost tujcev v naši soseski - ob določenih urah, ko jih vse skupaj naenkrat spustijo ven -, poleg tega je bilo čutiti med njimi toliko večjo živčnost, celo agresivnost. Zelo pogosti so bili spopadi med njimi samimi in tudi s policijo. Policija se je začela obnašati bolj ... ekspeditivno: po soseski smo začeli opažati lov s konji za nekaterimi prebežniki, vklepanje v lisice, aretacije ... Lahko smo opazovali napad Arabcev na skupino šestih policistov z dvema policijskima psoma. V tej naši okolici je bil pravi Teksas, permanentna policijska ura.

Ko smo se pogovarjali oktobra, ste si s sostanovalci želeli prav poostren policijski nadzor ...

Vsekakor, vendar ne kot končni cilj! Kdo bi si želel živeti s permanentno policijsko uro? Naš končni cilj je, da te ustanove ne bi bilo pri nas, v stanovanjski soseski. Ne moti nas to, kar se nam vseskozi očita: ne moti nas drugačna barva kože, jezik ali navade. Zato smo se tudi razmeroma pozno organizirali in se tudi nismo tako kot recimo Bločani a priori uprli domu za tujce, ki naj bi ga v našo okolico šele postavili, pač pa smo po devetih letih strpnega sobivanja s tovrstno ustanovo svoj glas povzdignili takrat, ko je postal za nas položaj nevzdržen. Ko je postala zmogljivost zgradbe bistveno premajhna za število v njej nastanjenih tujcev, ko so začeli tujci na območju nekaj najbližjih blokov preživljati ves svoj prosti čas. Najbolj pa nas skrbijo dejavnosti, ki so z azilnim domom samo v posredni zvezi, torej dejavnosti, ki jih vodi podzemlje. Transport tujcev, prostitucija, preprodaja droge in še česa - vse to opazujemo vsak dan neposredno pod svojimi okni.

Je bil kdorkoli od vas zaradi tega že poškodovan?

Ne, doslej tega podatka nisem zasledil. Samo stanovalke se pritožujejo zaradi spolnega nadlegovanja.

Beseda Šiškar je postala v vsakdanjem publicističnem besednjaku polnokrvna psovka. Kako se počutite ob tem?

Počutimo se predvsem kot tretjerazredni ljudje brez tistih osnovnih pravic, za katere si nekatere organizacije in posamezniki pri nas v zadnjih časih tako prizadevajo; a le za pravice živečih v azilnem domu.

Dajte no, tistim je tisočkrat huje ...

Tudi to je eden od razlogov, da zadevo ustrezno rešimo. Popolnoma verjamem, da so razmere v azilnem domu nevzdržne, tudi na to ves čas opozarjamo. Kar pa se tiče publicistike, so moji sosedje strahotno ogorčeni, saj celotno sliko povsem zamegljuje. Čudimo se, od kod toliko gneva proti nam, ko smo se pa vedno zavzemali samo za osnovne državljanske pravice. Razočarani smo, ker smo prepričani, da se ne bi za nas nihče tako potegnil, kot se potegujejo za te tujce. Govori se o stvareh, ki sploh niso bistvene. Namesto o nevzdržnosti samega objekta se govori le še o latentni ksenofobiji, ki je zdaj čez noč udarila na dan, paradoksno pa je predvsem to, da se ni doslej nobenemu tujcu zgodilo prav nič. Vsako tako sovraštvo ali ksenofobija bi moralo prej ali slej izbruhniti v pogromu, konfrontaciji s tujci.

Sploh ni nujno, obstajajo tudi ksenofobi šleve ...

Ker sem nekako predstavnik večjega dela te soseske, se vame kanalizirajo najrazličnejše informacije in mnenja prebivalcev. Lahko vam zatrdim, da nisem slišal praktično nikogar, ki bi o teh tujcih govoril kaj slabega. Večina jih pomiluje, je pa tudi res ... tole bom povedal, pa lahko zlorabite, kakor hočete: opažamo, da je v tem domu čedalje manj tipičnih revežev, pregnanih s svojih domov, in vedno več mešetarjev, ki skrbijo zgolj za transport svojih sonarodnjakov. Obnašanje teh, bova rekla biznismenov, je popolnoma drugačno od obnašanja pravih upravičencev do azila.

Da ja?

Tukajšnji prebivalci so enostavno naveličani gledati domnevne reveže, ki so že na prvi pogled izjemno dobro situirani. Tisti, ki hodijo na našo stran ceste, imajo veliko denarja in ga tudi na veliko zapravljajo. Med našimi ljudmi se je ustvaril stereotip tipičnega trgovca z ljudmi, ki pride v dom: z mobitelom dražje znamke, s šopi denarja, z razkošnim življenjem - srečujemo jih po najdražjih ljubljanskih prodajalnah in lokalih -, pa tudi s polno arogance. Prenosne telefone imajo kar priraščene na ušesa, neprestano govorijo, že sami impulzi morajo biti strahotno dragi. To so lahko samo pogovori v zvezi z organizacijo trgovine.

Saj se zavedate, da ste si pravkar prislužili nove stolpce publicističnega prezira ...

Z druge strani je tako ali tako slišati neprimerno več nestrpnosti in žaljivk kot z naše. Časopisni komentarji različnih strokovnjakov v zvezi s tem pomenijo zame praktično zaton humanistične znanosti v Sloveniji. O tej problematiki se čutijo poklicane pisati vsi, ki ne vejo o njej absolutno nič. Na spolzkem terenu delujejo brez vseh argumentov in neprestano prihajajo v nasprotja s samimi sabo. Ne morem se znebiti občutka, da celotno kampanjo dirigira nekdo, ki mu je do tega, da bi ohranil status quo oziroma pozornost javnosti preusmeril na obrobne zadeve. Poleg tega se kar naenkrat vsak deklarira za Šiškarja. Kdor se pojavi v časopisu, se takoj razglasi za Šiškarja, in tako veča kredibilnost svojih izjav. Za marsikoga od teh smo kasneje preverili in ugotovili, da sicer je Ljubljančan, morda celo iz Šiške, vendar stanuje nekaj kilometrov stran. Čista demagogija. Tista gospa Alenka, ki je v vašem članku izpred treh tednov kot naša domnevna soseda v vojašnico nekam na obrobje hotela preseliti nas, živi recimo zelo daleč in ni verjetno v življenju videla nobenega azilanta.

Vas je kaka obtožba v medijih še posebej zbodla?

Toliko jih je bilo ... Verjetno dejansko Vlado Miheljak, ki je našo grožnjo z zaporo Celovške enačil z ravnanjem Martićevih Srbov. Po tej analogiji bi nas torej moral čakati Haag, ne?

Je vaša grožnja še aktualna?

Vsekakor, odvisna pa je od (ne)izpolnitve zahtev, ki smo jih poslali ministru Bohincu - predvsem, da se zadeva v zelo kratkem času preseli na ustreznejšo lokacijo. Rok se izteče konec marca, v začetku aprila.

Se vam zdijo ta pričakovanja realna?

Za tehnično izpeljavo postopka zelo realna, glede na nedejavnost dosedanjih ministrstev in tudi tega pa popolnoma nerealna. Naj dodam, da je v zvezi s podporo v stik za nami stopilo več civilnih združenj iz vse Slovenije, ki sicer nimajo enakih konkretnih težav kot mi, vendar imajo enako velike težave z ignorantskim državnim aparatom.

Oktobra ste zelo odločno nasprotovali celo objavi vašega imena, ker ste se hudo bali maščevanja, zdaj pa ste se strinjali z intervjujem in nam dali celo sliko. Vas je kaj manj strah?

Nikoli se nisem želel izpostavljati, vendar je zadeva žal prerasla vse nas. Naše gibanje je postalo v javnosti tako znano, da ni več mogoče delovati neosebno, brezimensko. Se pa zelo bojim, pa ne kakšnega črnca, temveč podzemlja, za katerega menim, da obvladuje vso sceno.

Brez ugovora pa zavračate očitke o ksenofobiji?

Ne moti nas, da so čez cesto ljudje drugačne kože: črni, rjavi, zeleni ... Zaradi nas bi bili lahko tudi snežno beli Slovenci! Motijo nas samo posledice prenaseljene zgradbe in vzporedne kriminalne dejavnosti! Mi bi bili v nasprotju s številnimi okolji po Sloveniji pripravljeni s tako ustanovo mirno živeti tudi deseto leto in še leta naprej, če bi bile razmere v njej normalne. Oziroma bi bili na to pripravljeni, če nas ne bi bila država že tolikokrat izigrala, tako da ji absolutno ne zaupamo več.