Rasistični ampak
Divjanje zdravega razuma, ki smo mu bili v Sloveniji priča minule mesece, si je za prizorišče prisvojilo življenja afriških in bližnjevzhodnih beguncev na poti skozi Slovenijo
Niso vsi ksenofobi: več kot 4000 igrač za otroke v domu za odstranjevanje tujcev, ki so jih Mirovnemu inštitutu poslali prebivalci iz vse Slovenije
© Borut Krajnc
Za javnim prizoriščem, na katerem so nastopali begunci, preplašeni lokalci, zbegani policisti in razburjeni mediji, ki so neusmiljeno sledili klicu po svežih novicah, se je v zakulisju zbrala drugačna zasedba: osupli človekoljubi, nevladne organizacije in ogorčene stanovske združbe, ki v udobni samoumevnosti svojih prepričanj o enakosti kar niso mogli verjeti očem in ušesom. V privajenem refleksu civilnodružbenega demokratizma, izšolanega med ruševinami prejšnjega režima, so najprej kot edinega krivca za nezaslišane razmere popadli državo. Za trenutek je kazalo, da bo stvar postala resnično nevarna, potem sta v javnih nastopih položaj na novo opredelila Kučan in Drnovšek. Iz "varnostne grožnje Sloveniji" in groženj čistosti narodovega telesa sta izluščila preprosto, razorožujočo realnost: nesrečne in do konca obubožane, prestrašene ljudi. Razburjenje se je potem izteklo v tisto, kar zdravi razum vedno ustanovi kot svojo skrajno točko razumevanja, v prepričanje, da gre pri "ksenofobih" in "antiksenofobih" pač za dve stališči, od katerih ima vsako pol prav, pol pa narobe. Kaj se je zgodilo?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
