Jure Aleksič

5. 3. 2001  |  Mladina 9  |  Politika

Črna novinarska slika

Podelili so Jurčičeve nagrade in povedali, kaj si mislijo o situaciji na trgu slovenskih občil

Nagrajeni Dejan Steinbuch in Ivo Hvalica

Nagrajeni Dejan Steinbuch in Ivo Hvalica
© Borut Krajnc

Bila je pomlad in bila je Bajukova vlada. Bilo je vzhičenje, bilo je veselje, bil je pristni človeški optimizem; zapihale so prve sapice neponarejene evropskosti, prevetrile so se številne preživele trdnjave okostenelega partijskega režima, svobodomiselni misleci širom po naši prečudoviti domovini so doneče izrazili svojo popreje že nekoliko zarjavelo vero v novo, tokrat pravo zgodbo o slovenskem uspehu; bilo je lepo. Potem je prišla jesen in krdelo volilcev z opranimi možgani, ki si perverzno rdečo propagando vsako jutro mažejo na kruh skupaj z medom in marmelado in obenem zvečer v sozvočju z njo vedno znova zakinkajo na fotelju v dnevni sobi, je svojo podporo odtegnilo svetovljanskemu imigrantu iz čezlužja in na prestol za novo neskončno dolgo obdobje postavilo Drnovškove boljševike; zdaj je zima.

Vendar pa si pokončna hrbtenica in nezamegljen um seveda ne smeta dati tako hitro izsrkati korajže: tako na primer Jurčičev sklad še vedno podeljuje letne nagrade izjemnim žurnalističnim posameznikom, za katere demokracija ni le visokoleteča puhlica. Letos so ob 120. obletnici smrti prvega slovenskega romanopisca in poklicnega časnikarja v paket zavili še simpozij z udeležbo vrste uglednih osebnosti, ki jih oblastniškega mačkona ni strah gladiti proti dlaki, in razprava s krovnim nazivom Mediji in oblast je dodobra zapolnila dvorano Slovenske matice na ljubljanskem Kongresnem trgu. Posebej pozitiven je bil pojav kar petih zaporednih parterskih vrst mladega duha, predvsem deklic, ki so si večino povedanega tudi vestno zabeležile: pozneje se je sicer izkazalo, da gre predvsem za po študijski dolžnosti predane oboževalke Marka Milosavljeviča, enega izmed govornikov, vendar so si imele vsekakor tudi kaj zabeležiti. All-star zasedbo nepokorljivih kopriv je s strani uradnega povezovalca Nika Grafenauerja napovedan kot "bivši predsednik sveta RTV in vmes še en mal kulturnega ministra, tako da mu podatkov gotovo ne manjka" otvoril Rudi Šeligo s svojim videnjem aktualne medijske problematike.

Gospod Rudi ni želel globoko teoretizirati, ampak se je nameril predvsem opozoriti na dve "akutno aktualni" tematiki. Najprej je na tapeto postavil novi zakon o medijih, o katerem se je v natanko teh minutah v državnem zboru nadaljevala debata in je bil od takrat, ko ga je v drugo branje vzela Bajukova vlada, podvržen nekaj neljubim spremembam; predvsem gre tu seveda za idejo o skladu za pluralizacijo naših medijev, ki je po novem osiromašena, invalidna, praktično črtana. Pa je strašna škoda! Po mnenju nekoč zadnjega branika Betnjave namreč sploh ne bi šlo za to, da bi s tem denarjem kar naravnost ustanovili neki nov medij, temveč bi tako kot drugod po svetu sofinancirali, kjer bi bilo to pač potrebno. To, čemur smo priče zdaj, je "izraz strahopetnosti trenutne vlade, ki je prav po zajčje stisnila rep med noge in javnosti dala vedeti, da se boji opozicijskega časopisa!". Pri nas medijsko stanje ni v skladu z deklaracijo o pluralno urejeni družbi, in če smo že pri tem, tudi ne z LDS-ovo koalicijsko pogodbo. Drugo akutno aktualno vprašanje pa bi bilo vredno nasloviti na slovensko nacionalno TV, ki že tako porazen odstotek domače produkcije avdio-vizualnih vsebin samo še znižuje: ali lahko ta ustanova sploh še uživa privilegiran status javnega zavoda, ali lahko "z lahkoto in z namenom" sploh še pobira javni denar za neko poslanstvo, ki ga preprosto ne opravlja?

Kar je bilo nedvomno eno najbolj tehtnih vprašanj celega dneva in udaren začetek si je prislužil ustrezen aplavz. Besedo je dobil pobudnik današnje razprave Janko Kos, ki je navzoče šokiral s presunljivim razkritjem, da množični mediji v Sloveniji prostovoljno, niti ne dirigirano, podpirajo levo postkomunistično oblast. Tudi v rumenem tisku lahko zasledimo ogromno podporo "levim garnituram", in sicer zaradi samega kadra - ta je bil še vedno vzgojen v krogu bivše mentalitete in od njega sploh ne gre pričakovati česa drugega - in ciljne publike. Naš veliki problem je namreč večinski postsocialistični srednji sloj, ki nima nobene lastne ideologije, ki je amorfen in konformističen in teži predvsem k statusu quo. Prav zaradi njega se v naših medijih agresivni antiklerikalizem, nacionalizem, populizem in za levo sceno še posebej značilni anarhizem pojavljajo tako zelo nekontrolirano in je tudi videti, kot da nikogar ne motijo. Svojo tezo o anarhistični rulji je gospod Janko skušal ilustrirati s primerom Matjaža Roglja, vendar se mi zdi, niti ne maksimalno uspešno, končal pa je s čustvenim pozivom "Naše javnomnenjske ankete so škandal!", s čimer se je gospod Niko gromko strinjal.

Naslednji je dobil mikrofon v roke Peter Jančič, pred leti Jurčičev nagrajenec in danes novinar Večera, ki je zadevo zastavil nekoliko drugače. Po njegovem imajo naše politične stranke brez izjeme zelo podoben interes podrejanja medijev in ekonomskih centrov moči, za profesionalnost in nepristranskost novinarske službe pa je vsem približno enako malo oziroma sploh ne mar. Sami mediji so tu v obupnem položaju, novi zakon o medijih recimo od prve do zadnje črke omejuje svobodo tiska, in sicer v tolikšni meri, da bi ga kak ameriški kongres zaradi izjemne protiustavnosti preprosto ne mogel sprejeti. Spisan je bil tako, da varuje pozicije moči pred javnostjo, javnosti odteguje pravico do relevantnih informacij, tako kot zadnjih pet let še nadalje krepi položaj plačanih PR-profesionalcev, ki so tam zato, da javnost zavajajo, za nameček pa si želi vlada kar naenkrat še odmeriti pravico, da bo dajala soglasje k lastniškim deležem vseh pomembnih tiskanih medijev pri nas.

Po novem obveznem vložku počasnega humorja gospoda Nika je sledil nastop, ki sem se ga obvezno verjetno celo najbolj veselil, namreč nastop poosebljene osti, Magove pravičniške macole Janeza Markeša, ki pa me je s svojim performansom precej razočaral, dasiravno je moje strahospoštovanje po novem samo še večje. Elegantno napravljeni doktor Markeš je namreč zbranim prebral na par listih lično natipkano tako učeno razpravo o družbi kot postkolektivistični tranziciji in Habermasovem zgodovinskem prerezu novinarstva, da ga kot tipični Mladinin petolizniški pisunček, ki ne zmore in bržkone tudi ne želi ponotranjiti vrednostnih izhodišč kredibilnosti in mu obenem resnicoljubnost seveda ni prvo počelo sporočanja, preprosto nisem razumel. Praktično vse, kar sem uspel izluščiti iz tega orkanskega meteža humanistične misli, bi bilo to, da dejstvu, da imamo pri nas resen medijski problem, praktično nihče več ne oporeka, obenem pa se nikakor ne morem in ne morem znebiti blagega suma, da je šlo pri tej celotni študiji predvsem za skrajno skozmetizirano rekapitulacijo vsega, kar je bilo povedano v uri pred njo.

Da bi organizatorji nekoliko uravnotežili diskurz (in da bi, kot je z nekoliko drugačnimi besedami namignil avtor Štukatur, lahko baza študentskih fenic po službeni dolžnosti čim prej dobila voljno), so naslednjega na oder povabili Marka Milosavljeviča, ki je izjavil, da ne deli predočene tako zelo pesimistične slike slovenskega žurnalističnega prostora. Tako izrazito črnega slikanja si v nobeni resni debati nikakor ne bi smeli privoščiti: "To bi bilo zelo nevarno." Drago Jančar se je kot naslednji pozvani govornik sicer opravičil, da ni pripravljen, je pa zato toliko bolj voljno poprijel Viktor Blažič, ki v ideji, po kateri bi s pomočjo inicialnega kapitala iz sklada za pluralizacijo medijev neposredno ustanovili nov tiskan dnevnik, ne vidi prav nič spornega. Kaj je to takega? Kaj je s tem narobe? Po njegovem je alternativni dnevnik brez pretiravanja nujen in se namerava s prijatelji zanj tudi še naprej truditi. Laž postane resnica, če jo stokrat ponoviš, sami pa so se znašli v situaciji, kjer je treba stokrat ponoviti resnico, da se potem morda kot taka tudi prepozna.

Naslednja v vrsti eminentnih oratorjev je mikrofon prevzela Manca Košir, ki se je najprej poklonila Jurčičevemu spominu in obenem izrazila veliko počaščenost, da je spoštovana intelektualna moška družba k razpravi pripustila tudi ženski glas. V nasprotju s svoji prejle nastopajočim asistentom Markom sama z ostalimi vsekakor deli črno podobo našega medijskega vsakdana, saj slovenski novinarji preprosto ne razumejo svojega temeljnega dela v smislu nenehne kontrole in gledanja pod prste oblasti. Tak pristop je opazila samo v času Andreja Bajuka, "v novem času pa se zopet uporabljajo drugačni izrazi in drugačni stavki. Gre za trend propagiranja in ne nadziranja oblasti. Mislim, da so naši mediji zelo daleč od tega, da bi ščitili državljanske pravice, da bi ljudem pomagali do pozicije aktivnega državljana". Uredniške vsebine vse bolj načrtujejo oddelki za marketing in vse manj sami uredniki. Kar se dogaja vsepovsod po svetu, ampak je to gospe Manci popolnoma vseeno, če hoče imeti doma drugače! Nadalje je po eni strani vse več ponujenih vsebin, po drugi pa je sama izbira čedalje manjša, v zvezi s čimer se lahko zopet mrščimo na rovaš nacionalne televizije.

Edina dama na odru je končala z značilnim ginljivim poetičnim citatom (vsaka rosna kaplja, duhovno sonce, take reči), kot predzadnjemu pa je beseda pripadla bivšemu uredniku Večera Milanu Predanu. Ta ni želel preveč špekulirati o političnem ozadju menjave vodstva na tem časopisu, izpostavil pa je vsesplošni problem slovenskih medijskih lastnikov, ki nastane, ko ti lastniki z velikim veseljem stoodstotno uveljavljajo svoje nesporne pravice, ob tem pa niso prisiljeni, da bi razmišljali tudi o odgovornostih. Ko prezreš mnenje novinarskega kolektiva, mu daš vedeti, da ni to mnenje prav nič vredno, kar se neizogibno rezultira v slabšem opravljanju samega dela, saj si želimo biti ljudje upoštevani in spoštovani, novinarji pa še posebej! Iz prejšnjega sistema, kjer je delovni kolektiv odločal malodane o vsem, smo naglo prešli v kapitalizem, kjer ne odloča malodane o ničemer. Kar pa se tiče prej omenjanih novih medijev, so ti lahko vsem uveljavljenim samo v velikansko spodbudo, kot sta bila trem glavnim tiskanim dnevnikom dokazano v spodbudo Slovenec in Republika, tako glede same kakovosti kot tudi glede števila prodanih izvodov.

Zadnji je mikrofon na posodo dobil letošnji nagrajenec Jurčičevega sklada, vedno kot iz škatlice odeti Dejan Steinbuch, ki nam je položil na srce, da je pri nas svoboda tiska, kot jo zagotavlja ustava, čedalje bolj samo še na papirju. Država ima v lasti štiri petine dnevnega časopisja, kar samo po sebi prepričuje normalne pluralistične razmere na trgu idej. Dokler se država lastniško ne bo povlekla nazaj, o svobodi izražanja pri nas preprosto ne bo mogoče govoriti. V tej luči je obnašanje trenutne vlade v zvezi s skladom za pluralizacijo medijev povsem logično, saj v nasprotju z Bajukovo vlado - ne glede na vse njene nedvomno sebične namene - trenutna ne prenese absolutno nobene kritike. Je pa tudi res, da nima desnica za nov dnevni časopis nobene prave perspektive, glede na to, kako ji o svojem prav vedno znova ne uspe prepričati kritične mase.

Obetavnemu mladcu, ki je v januarski številki Ampaka za našo revijo zapisal, da je "karikatura same sebe; časopis brez identitete, z obupno slabimi članki in primitivizmom najhujše stopnje. Ta tednik je v bistvu šolski primer pokvarjenosti urednikov in njihovih prišepetovalcev, ki poskušajo s pouličnimi metodami ustvariti državljansko vojno in sprožiti versko vojno, tako rekoč križarski pohod na katoličane, še posebej ljubljanskega nadškofa.", smo se jeli za čestitko prvi vreči v objem, vendar za to prave priložnosti nismo dobili do večerne podelitve samih nagrad, ki so se iz ustrezno funkcionalne Slovenske matice preselile v nekoliko bolj ustrezno gala (!)Rdečo(!) dvorano Mestne hiše. Ob tem se zdi nujno zabeležiti, da so bili naši poljubi potem morda nekoliko manj strastni, kot bi lahko bili, ker nam je bilo s strani organizatorjev predhodno niti ne preveč prijazno namignjeno, da moramo svoje pošteno pridobljene udobno oblazinjene (!)rdeče(!) fotelje odstopiti v korist cenjenega zadka Andreja Bajuka in spremstva.

Sama podelitev je zvenela predvsem kot klavirski koncert Acija Bertonclja, tiste malo govorjene besede je bilo seveda posvečene osebni moralni drži, predsednik Jurčičevega sklada Drago Demšar pa si je v svojem govoru izposodil misel, da današnji temeljni problem ni v tem, da se ljudje ob modernih medijih vse bolj smejejo in vse manj mislijo, temveč da zraven nimajo pojma, zakaj se smejejo in zakaj ne premišljajo, Jurčičeva nagrada pa da je v bistvu priznanje za dosežke v boju proti prevladi smeha nad rezoniranjem.

Štajni, ki je zaradi svojih dolgoletnih zahtev po pravičnosti in svobodi za posameznika, s strani vrednostnega čuta diktirano napadanje nenačelnosti in nebrižnosti ter štiri žalostinke o pomladi, mimogrede uplenil tudi petsto čukov, je žarel kot kresilna goba, imenitno pa se je moralo zdeti tudi drugi dobitnici, Darki Zvonar Predan, ki je bila te časti kot komentatorka Večera deležna za osebnostno širino, izzivalne razčlembe in nepopustljivost do avtoritet. V kratkem govoru je svoj uspeh označila predvsem kot uspeh celotnega delovnega kolektiva, kolega z Ampaka pa je svojih pet minut izkoristil za skico življenja novinarja, torej trnove poti, po kateri se mora posameznik za nizke mezde vleči prek pogosto sfriziranih sodnih procesov, medtem ko ga politiki enkrat mrko gledajo in drugič neposredno zapeljujejo. Kratki slovesnosti je sledila skromna zakuska, kjer so si lahko zbrani odličniki ustrezno čestitali in si dali vedeti, da se še niso vdali in da svobodomiselna kritična misel na Slovenskem vendarle še ni povsem pozebla.