Kdo se boji najti Troho?

To je bilo že drugič, da se je organ sestal v zvezi s to problematiko. Tokrat so se vsaj na za novinarje odprtem delu seje namenili poslušati odgovore na vprašanja, ki so jih pred tem poslali obrambnemu in notranjemu ministrstvu, in mnenje državne tožilke. Slednjemu potem niso naklonili večje pozornosti, predsedujoči komisije Zmago Jelinčič pa si je privoščil uvod, v katerem je jasno povedal, da člani s predočenimi pisnimi odgovori ne morejo biti ravno zadovoljni, da je glede na te odgovore videti, kot da nobena služba v državi ne bi zares vedela, kaj se pravzaprav dogaja, saj se nekateri deli posameznih odgovorov med seboj preprosto ne ujemajo.

Najprej je za predstavitev "tega kratkega in precej nekonciznega odgovora" zaprosil ministrstvo za obrambo. Sam minister je bil žal na službeni poti in je kot zastopnika poslal državnega sekretarja Tomaža Časa in podsekretarja Janeza Bogataja. Predstavnika sta povedala, da je z odgovorom ministrstva vse v redu, saj je prišel pravočasno. Ladislav Troha ni pripadnik Slovenske vojske in tudi nima statusa vojaške osebe, na ministrstvu pa so ob izginotju opravili vse potrebno, "preverili na domačem naslovu, prek mobitela in tudi sicer" in nazadnje obvestili policijo. Major je bil zadnjič v službi 19. januarja, ta dan so kasneje postavili za uradni datum, ko mu je zaradi podaljšanega izostanka prenehalo delovno razmerje.

Tudi notranji minister je bil nepreklicno zadržan in je poslal pred komisijo državnega sekretarja Miho Molana. Ta je povedal, da je policija na podlagi prijave opravila preiskavo, najprej po Ljubljani in nato še po vsej državi. Govorili so z vsemi, ki bi lahko imeli kake podatke, z ženo, s prijatelji in z novinarji, a vse brez haska. Nameravajo opraviti pregled izpisa prihodnih in odhodnih klicev na Trohovem mobitelu v dnevih neposredno pred izginotjem, ki bi ga časovno umestili v 18. januar, vendar za ta postopek za zdaj še niso dobili odobritve ustreznih instanc. Po mnenju policistov je možno prav vse, tako tudi to, da je bil gospod žrtev kriminalnega dejanja. Čeprav za zdaj za kaj takega ni utemeljenega suma, zato se pri iskanju "posebna sredstva" še ne uporabljajo, policisti pa "delajo v vse smeri".

"Scenarij"

Na tej točki je komisija postavila prva vprašanja in trajalo je pičlih nekaj sekund, da se je zadeva prvič resno zapletla. Treba je bilo samo poudariti neskladje obeh poročil, obrambno ministrstvo je namreč zapisalo, da se je major na delovnem mestu zadnjič pojavil 19. januarja, notranje pa je razglasilo, da za pogrešanega velja od 18. januarja. Za nameček obramba trdi, da ni pred tem nikdar zaprosil za dopust, policija pa ravno nasprotno. Po minutah vsesplošnega žongliranja z različnimi papirji in nekaj sopihanja je gospod Čas ugotovil, da je, aha, moralo očitno res priti do manjše napake v zapisu in da je bil 19. januar v resnici prvi dan, ko gospoda Trohe ni bilo v službo, kar pa zadeva dopust, to drži kot pribito, saj so se o tem pogovorili z majorjevim nadrejenim. Zastopnik notranjega ministrstva je glede tega dejal, da informacije sam sicer ne more komentirati, da pa "je bila gotovo od nekoga pridobljena, drugače ne bi bila tu zapisana". Na naslednje vprašanje Zmaga Jelinčiča, ali je bil pri pogrešanem doma med njegovimi osebnimi dokumenti najden tudi potni list, je gospod Molan odgovoril, da tega podatka tukaj s sabo sicer nima, da ima zapisano samo osebni dokumenti, da pa se lahko vsekakor pozanima.

Predsednik komisije ga je pravzaprav precej blagohotno poučil, da bi bila ta informacija lahko sila koristna prav za samo policijo, saj se lahko s potnim listom, no, potuje naokrog, nasploh pa izrazil željo, če bi se lahko v obeh ustanovah čim prej dogovorili in začeli zapisovati točne podatke, ne pa, da je treba potem tu najprej dvajset minut razčiščevati, kaj je res in kaj ne, kdo je kaj rekel in kdo ne. Naslednji je poprijel poslanec SDS Jožef Jerovšek. Osredotočil se je predvsem na razvpiti intervju v Večeru, ki bi lahko bil ključni del ozadja majorjevega izginotja. Kolikor ve, je novinar članek pripravljal dva meseca, "scenarij" je torej obsežen, in ali se ne zdi možno tudi, da je bilo v zvezi s tem nekaterim ključnim ljudem že vnaprej jasno, da bo treba izpraševanca, "ki ni stalno konsistenten" in bi lahko kasneje "zapacal zgodbo", skriti - da bo moral za nekaj časa "ponikniti". So se na MNZ kaj bolj podrobno pozanimali pri piscu tega "scenarija" in ali se razmišlja o kakem poligrafskem testiranju nekaterih ljudi, še posebej zato, ker vsa zgodba meče senco na nekatere akterje slovenske osvoboditve?

Preden je nagovorjeni sekretar v zvezi s tem resnično osvežujočim prispevkom k primeru Troha sploh dobil priložnost za ustrezna pojasnila, je glasno eksplodiral poslanec SLS Franc Kangler in hotel izvedeti, kakšne so konkretno te neke čudne okoliščine in kakšna ozadja, o katerih govori kolega Jožef, ki se v nasprotju z njim samim (Francem) ne obnaša kot parlamentarec, temveč kot odvetnik; ko je major pred parlamentom brenkal na kitaro, so bili Jožefovi prvi, ki so stali za njim, sploh je treba pa sliko pri nas izkristalizirati. Gospod Jerovšek je bil v svoji repliki presenečen nad žolčnostjo kolegovega izpada, da želi samo, da se "dajo zadeve na mizo", in da nikakor ni noben advokat, razen seveda "advokat resnice", poleg tega pa seveda tudi človek, ki razmišlja na podlagi gradiva. Gospod major je imel priložnost svojo resnico predočiti v parlamentu, pa je šel takrat raje na obisk v bolnišnico, zato so se pozneje vključili drugi in dopisali celo "zgodbo", saj je prav ta beseda "zgodba" uporabljena v poročilu MNZ, tam pa ja gotovo vejo, kaj pišejo, a ne?

Gospod Jelinčič mu je navrgel, da člani komisije pač niso služba za nadzor novinarjev in jim ne predpisujejo, kako naj pišejo članke; osebno je zelo vesel, če jih pišejo dobro, in če se nanje pripravljajo dva meseca, potem imajo za to pač več možnosti. Po drugi strani ga zelo veseli, da ima kolega Jerovšek o omenjenih "scenarijih" očitno nekaj več vedenja od drugih, in bi bilo za državo in za komisijo zelo dobro, če bi lahko o njih kaj povedal. Kot medmet je Bojan Kontič iz ZLSD stisnil vmes obžalovanje, da je gospod Jerovšek poslanec in ne kriminalist, saj bi pogrešanca v tem primeru nedvomno že locirali, gospod Franc je nato herojsko pozval k vsebinskosti same razprave, gospod Jožef je Jelinčiču zabrusil, da se je sam vedno zavzemal za čim večjo svobodo novinarjev in za čim bolj odprte seje, s tem da se ni tudi nikdar ukvarjal s kakim padalstvom, gospod Zmago je odvrnil, da je za padalstvo potrebno veliko poguma, in preden ste lahko rekli FUJ!, se je soba 209 v državnem zboru že zdavnaj spremenila v tisti tako običajni peskovnik narcisoidne votlosti, Ladislav Troha pa je s svojo resnico medtem ostajal slepa pega tam nekje daleč daleč na obzorju irelevantnosti.

Pozdrav Sove

Dobro, ne da ga niso bili v svojem tornadu replik od časa do časa čisto tako zaradi lepšega vseeno prisiljeni omeniti, včasih celo v dveh stavkih zapored. Recimo takrat, ko sta se gospoda Jožef in Zmago sprla glede tega, ali je prvi frazo dvigniti roko nad majorja Troho slišal kot dvigniti roke od majorja Trohe, zaradi česar si je drugi privoščil prav uživaški: "Kolega, poznavanje slovenskega jezika je pri vas šibkejša točka ... veste, skloni pa te reči!" Nato se je nekaj govorilo, zakaj sploh imamo vojaško obveščevalno službo, če si ne znamo z njo pomagati niti v tako pomembnih primerih, zato tudi ne bomo prišli v Nato, kjer nas bodo "zbrcali" prav zaradi tovrstnih netransparentnosti, zakaj smo za to državo nosili glavo v torbi, latinski pregovor pravi: bodi vsaj dober, če že nisi pameten, jaz tukaj nisem za to, da bi zastopal strankarska stališča, tudi jaz ne, kolega - nasploh pa se je še največ prav navdušeno udrihalo čez šlamparije, curljanje informacij in vsesplošno nesposobnost slovenskih obveščevalnih služb, to pa se zdi vsaj od komisije, ki je pristojna in odgovorna za nadzor teh služb, dokaj butasto.

Še najmanj zgrešen je zvenel vložek Rudija Mogeta iz LDS, ki je dejal, da je zanj precej omalovažujoče, da na pogovor o tako pomembni zadevi že drugič zapored nista prišla ustrezna ministra, ampak v svojem imenu raje pošiljata ljudi, ki delajo potem take osnovnošolske napake. "Prva garnitura" se takih sestankov ne želi udeleževati in pošilja nanje, oprostite, tu sedečo "drugo garnituro", člani komisije pa so se tako prisiljeni igrati slepe miši. Veliko produktivnejša od pogovorov, kakršnim smo bili priča, bi bila po njegovem že debata o podatkih in izjavah, ki jih je dal major Troha pred časom v več člankih in potem še v svoji knjigi, iz katerih bi se dalo sklepati, da za varnost slovenskega vojaka ni dovolj poskrbljeno. Je bilo v zvezi s temi podatki sploh kaj storjeno, koliko je bilo na podlagi teh podatkov spisanih ovadb in kaj je zdaj z njimi?

S tem so se bili seveda prisiljeni strinjati vsi in gospod Zmago je gospoda Rudija zaradi tega za nagrado celo pooblastil, naj ob koncu seje zapiše nekaj načel in določb, kot jih bo znal samo on. Proti koncu so se zato, da ne bi televizijskim objektivom kazali preveč inertnega videza, prijavili k besedi tudi nekateri člani komisije, ki niso prej niti črhnili, za sam finale pa sta se gospoda Jožef in Zmago pošteno sprla še zaradi nadaljevanja, v katerem naj bi pretresli poročilo Sove in naj bi bilo zato za medije nedostopno. Gospod Jožef je izrazil prepričanje, da se na podlagi enega stavka, ki je v bistvu samo en "Lep pozdrav!" od Sove, res ne bi šlo sprenevedati in ustvarjati skrivnostnostne histerije, na to je gospod Zmago pripomnil, da jih k zaprtosti seje obvezuje petdeseti člen zakona o Sovi in da nekateri med nami zakone spoštujemo, drugi pač ne ipd.

Zdi se mi, da se nas je večina predstavnikov medijev iz te po trohnobi zaudarjajoče arene umaknila povsem prostovoljno, očitno pa je komisija od Sove slišala še kaj več kot samo en Živjo!, saj se je zaprti del precej zavlekel. Nekje vmes so dobili predstavniki obeh ministrstev, ki so ves čas tako ali tako predvsem vedrili, tiščali glave čim globlje med ramena in čakali, kdaj bodo smeli domov, voljno, med odmorom pa mi je uspelo nabrati nekaj izjav parlamentarcev. Rudi Moge mi je povedal, da se je tega dne spet pokazalo, da potrebujemo zakon, ki bo sploh urejal nadzor nad varnostno-obveščevalnimi službami, konkretno pa bi kot pozitivno na seji poudaril očitno dejstvo, da obstaja v javnosti in med poslanci vseeno želja, da se zadeva razišče do konca. Franc Kangler je dejal: "Vse je pozitivno, če se pogovarjamo o stvareh, ki se tičejo komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami!" Vendar se po njegovem tudi malo pozna, da komisija štiri/pet mesecev ni delovala, in sicer zaradi opozicijskih strank, čeprav bi morale te prve v tej državi imeti interes za delovanje takih komisij! Marko Diaci iz SMS, edini, ki je bil v javnem delu od začetka do konca tiho, je na vprašanje, ali si je samo mislil svoje ali je bil v resnici malce odmaknjen, odgovoril, da je delovanje teh komisij zanj še precej novo, da pa ga je vsa zadeva zanimala predvsem s stališča izginotja majorja Trohe.

"Utemeljeni sum"

Lepa slika torej. Ministrstvo za obrambo je pogrešanega uslužbenca promptno vrglo iz službe, pripadniki ministrstva za notranje zadeve se v temi zaletavajo v različne zidove in še vedno čakajo na odobritev pregleda izpisov številk z majorjevega mobitela, veliki večini "advokatov resnice" pa ni glede na prikazane prepire in filozofiranje niti približno jasno, kaj je v čigavi pristojnosti, kaj je posledica česa in zakaj sploh sedijo, kjer sedijo. Bi znala kar držati teza, po kateri bi veliki večini akterjev s pozicij moči še najbolj ustrezalo, če bi major počasi preprosto poniknil iz narodovega kolektivnega spomina.

Major Troha, vsekakor nenavaden človek, ki je za izjemno požrtvovalnost in uspešnost pri poveljevanju enoti za čas osvoboditvene vojne kasneje prejel zlato medaljo generala Maistra in srebrno medaljo Slovenske vojske, mož, ki se je pred časom v imenu svojega idealizma in čuta za odgovornost do svojih vojakov odrekel sijajno plačani sinekuri in se s kitaro postavil na dež, postaja vse bolj oddaljena slepa pega na prej omenjenem obzorju irelevantnosti. Pred časom je generalna tožilka Zdenka Cerar uradno presodila, da naj bi šlo pri podstavljanju bombe pod Jelinčičev avtomobil, o čemer je potem v zloglasnem intervjuju govoril major, za kaznivo dejanje "poškodovanja tuje stvari, ki pa je medtem že zastaralo", namesto da bi bil, kot bi pričakoval vsak butast laik, govor o terorizmu. Danes so kriminalisti do ušes zaljubljeni v trditev, da za teorijo o majorju kot žrtvi napada ni "utemeljenega suma". Kaj bi bil zanje utemeljeni sum? Majorjeva okrvavljena baretka, nabita na goreči kol sredi glavne avle v državnem zboru? Bi bilo to dovolj sumljivo?