Fant iz Ria

Zastavlja namreč vprašanje, na kakšen način država deli denar. Od leta 1997 do leta 2000 je država v domnevnega računalniškega prvaka vložila okrog 13 milijonov SIT. V primerjavi s celotnim državnim proračunom gre za mikroskopsko vsoto, v primerjavi s proračunom ministrstva za šolstvo gre za vsoto, ki jo opazimo nekje pri decimalkah, v primerjavi s konkretnimi proračunskimi postavkami pa ne gre za zanemarljiv znesek. Predlog letošnjega proračuna govori o tem, da bo ministrstvo za šolstvo, znanost in šport iz proračunske postavke "tekmovanja učencev in dijakov" namenilo 19.9 milijonov SIT. Leta 2000 je ministrstvo za šolstvo s te proračunske postavke izplačalo dobrih 16 milijonov SIT. S postavke "tekmovanja učencev in dijakov" je ministrstvo za šolstvo financiralo, denimo, tekmovanja v matematiki, angleščini, fiziki in sorodnih veščinah. Gre za množična tekmovanja, na katerih sodeluje več tisoč učencev in dijakov. Proračunski strošek, povezan z udeležbo na domnevnem svetovnem računalniškem prvenstvu, je torej povsem primerljiv s proračunskim zneskom, namenjenim množičnim šolskim tekmovanjem.

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja navaja, da država iz proračuna med drugim namenja denar tudi za "tekmovanja učencev, vajencev in dijakov ter študentov višjih šol in za posebne oblike dela z nadarjenimi". Člen je dokaj ohlapen. Krovni zakon je podkrepljen še z dvema stotnijama podzakonskih aktov, pravilnikov, uredb, odredb in sklepov. Zanimivo pa je, da v tej množici ne najdemo predpisov, ki bi natančneje urejali kriterije za sponzoriranje šolskih tekmovanj. Deloma je to razumljivo. Ob utečenih državnih tekmovanjih je ministrstvo za šolstvo in šport sofinanciralo tudi udeležbo na matematičnih in računalniških olimpiadah. Tudi te prireditve so utečene in v mednarodni javnosti dovolj znane. Na ministrstvo za šolstvo so v preteklih letih prihajale tudi množice prošenj za druga sofinanciranja; od ideje, da bi ministrstvo sofinanciralo šolske in študentske ekskurzije, do prošenj, naj ministrstvo sofinancira priprave za neuradno svetovno računalniško prvenstvo. Referenti ministrstva za šolstvo prošnje za sponzoriranje ekskurzij potem zlagajo v fascikl "zavrnjeno", prošnje, ki zvenijo resneje, pa pridejo na mizo ministra ali državnega sekretarja. Ker procedure za te izredne dotacije niso izdelane, so ministri po bolj ali manj neformalnih kanalih preverjali, ali bi nadarjenemu kandidatu veljalo dodeliti proračunski denar. Matjaž Rogelj je bil očitno dovolj vztrajen in prepričljiv, da je denar dobil. Hkrati je ministrstvu dostavil priporočilo gimnazijskega ravnatelja, dodaten argument pa so predstavljala tudi priporočila vodstva pravne fakultete, kjer študira. A kot rečeno: na eni strani so dobra priporočila, tudi pritisk javnosti, naj ministrstvo nadarjenemu študentu omogočijo udeležbo na tekmovanju, na drugi strani pa so proračunske omejitve. Vmes zija pa luknja, ker podzakonskih aktov, ki bi urejali dodeljevanje sredstev nadarjenim, ni.

Da bi jedro problema prikazali bolj plastično, moramo vsoto, namenjeno pripravam na domnevno svetovno računalniško prvenstvo, primerjati še z nekaterimi proračunskimi postavkami. Slovenska smučarska zveza, denimo, ki je občinstvu dovolj znana organizacija, saj že vsaj četrt stoletja producira svetovno znane smučarske in skakalne šampione, je leta 2000 iz državnega proračuna prejela 94 milijonov SIT. Alpski smučarji, skakalci, tekači na smučeh in drugi vrhunski športniki, kateri načrti, uspehi in neuspehi so absolutno preverljivi, so torej iz proračunskih postavk ministrstva za šolstvo in šport prejeli vsoto, ki je pokrila 12 odstotkov vseh potreb smučarskih reprezentanc. Del denarja so dobili še iz Fundacije za šport, vendar se finančna vreča tega mecena ne napaja direktno iz davkoplačevalskega denarja.

Vsota, namenjena množici smučarskih in skakalnih asov, o katerih vemo celo to, kakšna je njihova dnevna forma, je torej primerljiva z vsoto, namenjeno nekajletni pripravi domnevnega računalniškega asa. Razlika pa je v tem, da FIS, mednarodna smučarska zveza, tudi več let vnaprej objavlja natančne in natrpane koledarje prireditev. Tudi datumi zimskih olimpiad so znani. Koledarji neuradnih svetovnih računalniških prvenstev pa niso objavljeni. Država ima torej težavo z evidenco dogodkov, ki (ne) obstajajo.

Okej, danes je lahko biti pameten. Če danes v kak zmogljiv internetni iskalnik vtipkamo par besed, lahko hitro preverimo, ali je obstoj določenega dogodka, predmeta ali osebe v virtualnem svetu evidentiran. Osnovne evidence so obstajale tudi leta 1997. Nekdo torej ni naredil vsega, kar bi lahko storil. Uradniki ministrstva za šolstvo so v dobri veri opustili preverjanja.

Problematično pa ni le ravnanje ministrstva med letoma 1997 in 2000, pač pa tudi današnje ravnanje. V zgodbi o svetovnem računalniškem prvenstvu namreč manjka nekaj bistvenih podatkov. Kakšne so vsebine pogodb, ki so bile sklenjene med Matjažem Rogljem in ministrstvom? Kdo jih je podpisal? Kdo odobril? Kaj počne danes? Javnosti so znani zneski, ne pa pogodbene obveznosti prejemnika sredstev. Neuradne informacije govorijo o tem, da pogodb, sklenjene med ministrstvom in Rogljem, niso bog ve kaj. Kaj se bo zgodilo, če se izkaže, da je Matjaž Rogelj izpolnil pogodbene obveznosti? Na ministrstvu pravijo, da zaradi interesov preiskave, ki je sprožena, zadeve do nadaljnjega ne bodo več komentirali.