Prelaganje krivde

Navedbo, da nas je država lani kar osem mesecev zavestno zastrupljala s kancerogenim acetoklorom in da sta za prodajo tega strupa odgovorna tako kmetijsko kot zdravstveno ministrstvo, je pretekli teden po objavi Mladininega članka posredno potrdilo več dogodkov. Minister za zdravstvo dr. Dušan Keber je na uradu za kemikalije, ki ga vodi dr. Marta Ciraj, takoj odredil interno preiskavo, v pogovoru z nami pa potrdil, da je pri ravnanju urada mogoče govoriti najmanj o malomarnosti. Kdo je odgovoren, da varovalke, ki so na uradu nastavljene zato, da nevarne snovi ne bi ogrožale zdravja živali in ljudi, svoje naloge niso brezhibno opravile, naj bi pokazala šele preiskava. A namesto da bi se čakalo na njene rezultate, je tiskovni predstavnik zdravstvenega ministrstva Franc Stanonik brez ministrove vednosti in po naročilu urada za kemikalije v sredo vsem medijem razposlal šest tipkanih strani dolg odgovor na Mladinin članek s pripisom "nujno". V njem je med drugim pisalo, da je odločba ministrstva za zdravstvo o razvrstitvi acetoklora prenehala veljati 31. decembra 1999 in da "od tega dne dalje acetoklor ni imel več legalne podlage, da bi bil v prometu". To pa je ključno za razumevanje zgodbe. Če legalne podlage ni bilo, acetoklor pa se je kljub temu prodajal, je nekdo naredil napako. Ime krivca najdemo v nadaljevanju Stanonikovega pisma. Pravi namreč, da bi promet z acetoklorom lahko ustavil le kmetijski minister in da je zato špekulacija o tem, da naj odločba zdravstvenega ministrstva o nerazvrstitvi ne bi bila izdana zato, ker se je želela omogočiti nemotena prodaja tega sredstva, popolnoma nerelevantna.

Ker je bilo pismo medijem poslano brez Kebrove vednosti, je dan pozneje sledil preklic. A to še zdaleč ni konec zapletov. V petek je bilo popolnoma enako pismo znova poslano na uredništvo. Tokrat pod njim ni bilo Stanonikovega podpisa, ampak podpis Cirajeve. Ob tem se postavlja logično vprašanje, zakaj si je Cirajeva tako zelo prizadevala za objavo pisma. Odgovor najdemo, če pobrskamo po spominu. Cirajevi je njen svetovalec mag. Gorazd Pretnar očital načrtno zadržanje odločbe ministrstva za zdravstvo oziroma molk organa, zaradi česar se je prodaja strupenega herbicida vlekla osem mesecev. Pismo je torej potrebovala zato, da je Pretnarjeve navedbe lahko zavrgla kot neresnične. Pri tem pa očitno ni računala, da bo odgovor na Mladinin članek poslal tudi tiskovni predstavnik kmetijskega ministrstva Jakob Štunf, in še manj, da bo žogico vrnil zdravstvenemu ministrstvu. Trdi namreč, da bi kmetijski minister acetoklor umaknil s tržišča takoj, ko bi ministrstvo za zdravstvo izdalo odločbo o razvrstitvi acetoklora. Dokler te odločbe ni bilo, so s prodajo zalog nadaljevali, kajti "če organ, od katerega se soglasje ali mnenje zahteva, v zakonsko določenem roku ne sporoči niti ne daje niti ne odreka soglasja, se šteje, da je soglasje dal". Takšna razlaga sicer v ničemer ne more opravičiti dejstva, da so bila koruzna polja poškropljena s sedmimi tonami strupene snovi, nedvomno pa dokazuje, da edina krivca nista le nekdanji kmetijski minister Ciril Smrkolj in državna podsekretarka na kmetijskem ministrstvu Milena Koprivnikar, ki sta januarja lani podpisala odločbo o prodaji 25 ton zalog, ampak tudi urad za kemikalije. Obmetavanje s krivdo je najbolj zgovoren dokaz, da so stvari ušle iz rok.

Članek pa ni alarmiral le pristojnih organov, temveč tudi okoljevarstvene aktiviste, saj je za ta teden sklicana seja ekološkega foruma LDS, na kateri naj bi razpravljali prav o kemični varnosti v državi. Ne vznemirja jih le incident z acetoklorom, ampak tudi pred kratkim spremenjena sestava medresorske komisije za ravnanje z nevarnimi snovmi, saj so bili strokovni člani zamenjani z državnimi sekretarji, to pa grobo rečeno pomeni, da je bilo zdravje državljanov in varstvo okolja preneseno v roke nestalni in nepredvidljivi politiki. Kako nevarna je takšna formula, pojasnjuje naslednja zgodba. Acetoklor še zdaleč ni edina aktivna snov za zatiranje škodljivcev, ki po najnovejših svetovnih raziskavah velja za potencialno kancerogeno. Center za sonaravno bivanje človeka, ki ga vodi Anton Komat, je na slovenskem trgu našel še 27 drugih pesticidov, katerih uporaba pomeni veliko zdravstveno tveganje. Na seznam so uvrstili alaklor, azulam, atrazin, benomil, captan, carbaril, diklorvos, dicofol, diflubenzuron, dimetoat, iprodion, linuron, mankozeb, metiram, metidation, metomil, metolaklor, oxifluorfen, permetrin, phosmet, simazin, tiofanat metil, triadimefon, trifluralin, 2,4-D, MCPA in MCPP. Komat je ministrstvu za zdravstvo že pred petimi leti predlagal, naj promet in uporabo teh snovi nemudoma prepove, a je bil s prodaje do danes umaknjen le acetoklor. Za primerjavo povejmo, da v ZDA trgovanja z omenjenimi snovmi sicer niso izrecno prepovedali, zato pa so njihovo uporabo omejili s tako imenovano Delaneyjevo klavzulo. Ta določa, da morajo biti koncentracije potencialno kancerogenih pesticidov v pridelku in procesirani hrani enake nič. Ker slovenska zakonodaja takšne klavzule ne pozna, se je mogoče zavarovati le s prepovedjo trgovanja.