Tajnost proti svobodi

Zakaj je zakon o tajnih podatkih potreben, je seveda jasno. Država je končno podpisala nekaj pogodb o sodelovanju na varnostnem področju, med drugim z zvezo Nato, in te pogodbe sedaj zahtevajo bolj restriktiven nadzor nad tajnimi podatki. Zato je nastal predlog zakona, ki je že prestal prvo parlamentarno razpravo in se v parlamentarnih odborih medi že dobro leto dni. V začetku marca pa je državni zbor pripravil obširno predstavitev mnenj številnih strokovnjakov. Že prve razprave so potrdile, da gre za vročo temo. Predsednik parlamentarnega odbora za notranjo politiko Maksimiljan Lavrinc je tako že v uvodu omenjenega posveta opozoril, da se je že v prvi razpravi pokazalo, da tudi omenjeni predlog zakona "ne rešuje vseh vprašanj v zvezi s tajnimi podatki" ali pa jih "ne rešuje dovolj jasno in nedvoumno."

Tajnost ali javnost

Dvaindvajset referatov, ki se je posredno dotaknilo omenjene problematike, je opozorilo na številne dileme, ki jih tokrat lahko le omenimo. Strokovnjaki so opozorili, da je tajnost podatkov treba določiti "pred" in ne "ob nastanku" (torej z zakonom, ki ga pristojen delavec le izvrši), da morajo biti določila o tem, kaj je tajni podatek, zelo jasna in da je treba odpraviti pomanjkljiva določila, ki govorijo o tajnosti podatka. Strokovnjaki si niso bili edini glede dileme, ali je ob varnostnem preverjanju oseb, ki imajo dostop do zaupnih podatkov, treba dobiti tudi dovoljenje tistega, ki se preverja, in kroga ljudi, ki se preverjajo ob njegovem preverjanju. Prav tako ni povsem jasnega odgovora na vprašanje, ali naj varnostno preverjanje izvaja policija (večinoma je bila ta možnost označena kot neprimerna), SOVA, Urad za varstvo podatkov ali kakšna druga ustanova. Prav tako še zmeraj niso jasno določena hierarhična razmerja med temi institucijami, zakon ni usklajen s kazensko zakonodajo, zadnja - in niti najmanj nepomembna - pa je bila tudi pripomba, da je "najprej potrebno zagotoviti svobodo informiranja" in da se "šele nato lahko pogovarjamo o omejitvah te svobode".

Po mnenju Janeza Pečarja bi bilo treba v zakonu uravnoteženo obravnavati tako ravnanje s tajnimi podatki kot njihovo nastajanje, česar predlog zakona ne opredeljuje dovolj podrobno. Težava je namreč v tem, da je vsako določanje tajnosti prepuščeno "odločanju po prostem preudarku ali diskreciji". To pa pomeni, da so v okviru določenega pravno dovoljenega delovanja možne tudi "osebne in od posameznikove volje odvisne, dogodku primerne odločitve, ali je neki podatek skrivnost". Veliko vprašanj se odpira tudi ob varnostnem preverjanju oseb. Sedanji predlog Zakona o tajnih podatkih (ZTJ) v sedemnajstih točkah določa, kaj vse se lahko preiskuje v postopku preverjanja oseb, ki imajo dostop do tajnih podatkov. Od splošnih osebnih podatkov pa do "odvisnosti od alkohola, drog ali drugih zasvojenosti", "stikov s tujimi varnostnimi in obveščevalnimi službami", "prezadolženosti", vse do "prejšnjih varnostnih preverjanj".

V svoji primerjavi varnostnega preverjanja oseb v slovenskem ministrstvu za obrambo ter podobnih postopkih v Nato in ZDA Liliana Brožič navaja ustaljene postopke v ameriških oboroženih silah. Procedura, ki se v ZDA imenuje "preiskava osebnega ozadja z enkratnim obsegom" (SSBI), obsega preverjanje obdobja zadnjih osem ali deset let in se lahko po potrebi "razširi". Poleg preverjanja pri državnih službah zajema še preverjanje podatkov o osebi in njenem zakoncu ali izvenzakonskem partnerju v preiskovalnih in kazenskih arhivih FBI, v vseh arhivih se preverijo tudi partnerji, za vse ožje družinske člane pa se preveri tudi državljanstvo in njegova pridobitev. Karakterne lastnosti osebe se preverjajo pri tistih, ki jih izprašanec navede, in "še vsaj pri treh drugih osebah", ki jih preiskovanec ni navedel, so pa bile "v neposredni soseski zadnjih pet let". Posebej se preverjajo tudi "potovanja v tujino, zveze s tujci, zdravstvena kartoteka" in podobno. Koliko so ti ameriški standardi sprejemljivi za Slovenijo, je stvar resne polemike, Lilijana Brožič pa opozarja, da navedeni podatki kažejo, "s kakšno resnostjo je v tujini obravnavano področje varnostnega preverjanja pooblaščenih oseb", ki ga v Sloveniji skoraj ne poznamo.

Seveda pa ima ta zgodba tudi drugo plat. Eden tistih, ki se je na omenjeni javni predstavitvi vprašanja tajnosti podatkov lotili z nekoliko širše perspektive, je namestnik varuha za človekove pravice Jernej Rovšek. Po njegovem mnenju sprejem Zakona o tajnih podatkih (ZTP) pomeni le del uresničitve pravic, ki jih daje 39. člen ustave, "ki daje vsakomur pravico dobiti informacijo javnega značaja". In to zato, ker je "javnost dela državnih organov, odprtost in preglednost (transparentnost) njihovega dela ... značilnost sodobne demokratične in pravne države". Zaprtost informacij privede do zlorab oblasti in korupcije. Prav zato je velika večina držav EU v zadnjem času sprejela predpise, ki urejajo pravico državljanov do pridobitve takšnih javnih informacij. Po podatkih iz leta 1998 ima zakone o tem 12 držav, 7 pa jih je to pravico zapisalo tudi v svoje ustave. Načelo dostopnosti teh informacij je sicer zapisano tudi v slovenski ustavi, vendar pa slovenski varuh človekovih pravic ugotavlja, da ta pravica "ni uresničena v zakonodaji", hkrati pa brez zakona "njeno praktično uresničevanje ni mogoče". Tako se v praksi ne uveljavlja načelo, da je "dostopno vse, kar ni izrecno določeno kot tajno". Še več, takšno stanje po mnenju varuha človekovih pravic pomeni "kršitev 1.5 odstavka 15. člena ustave, ki določa, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave". Kaj to pomeni, vemo tudi novinarji. Primerov, ko državni uradniki ne sporočijo javnih podatkov, je veliko, postopki proti kršiteljem pa so neučinkoviti in kazni majhne.

Sporni vrstni red

O vseh teh dilemah novi predlog Zakona o tajnih podatkih ne daje jasnih odgovorov. Predlog Zakona o tajnih podatkih (ZTP) v tej fazi v svojih poglavjih določa le to, kaj je tajni podatek, kdo ima dostop do tajnih podatkov in kdo določa stopnjo tajnosti, kako se izvaja varnostno preverjanje in kako se opravlja nadzor nad varovanjem. Členi predloga zakona, ki si v luči skladnosti s sodobno evropsko zakonodajo in mednarodnimi standardi varstva človekovih pravic zaslužijo posebno pozornost, so razpršeni po vsem predlogu zakona.

Za zdaj je treba opozoriti vsaj na nekatere. "Funkcionarji, delavci in druge osebe, zaposlene v državnih organih, so dolžni varovati tajne podatke ne glede na to, kako so zanje izvedeli. Dolžnost varovanja tajnih podatkov ne preneha, ko funkcionarju, delavcu ali drugi osebi, ki dela v državnem organu, preneha funkcija ali zaposlitev oziroma delo v državnem organu," piše v devetem členu zakona. Še pomembnejši pa se zdi osmi člen. "Vsak, ki mu je bil zaupan tajen podatek ali ki se je seznanil z vsebino tajnega podatka, je odgovoren za njegovo varovanje in ohranitev njegove tajnosti." Samo ta dva člena sprožata nič koliko vprašanj. Ali osmi člen velja tudi za novinarje in tiste, ki želijo razkriti nepravilnosti? Kdaj ima novinar ali časopis pravico objaviti tajni podatek? In kaj se zgodi v primeru, ko zaposleni v državnem organu izda skrivnost zaradi "višje sile", ko odkrije kakšno gromozansko packarijo? Kazenska zakonodaja številnih držav pozna določila, da se v takšnih primerih tisti, ki razkrije kakšno protiustavno, toda z "državno tajnostjo" pokrito skrivnost, ne izda. Z novelo slovenskega kazenskega zakonika leta 1999 je bila tudi v Sloveniji izrecno določena nekaznivost izdaj "ilegalnih" uradnih in vojaških tajnosti, ki se storijo s posredovanjem z objavo ali neobjavo. Vendar je to določilo omejeno s pomembnim pristavkom - "če to za državo nima škodljivih posledic". Pravniki temu pravijo "relativna nekaznivost ilegalne tajnosti".

Da v slovenski zakonodaji nekaznivost pri razkrivanju ilegalnih tajnosti ni "absolutna" ali pa vsaj drugače opredeljena, je seveda velik problem. Zelo težko si je namreč zamisliti razkrivanje "ilegalne" državne tajnosti, ki ne bi imela "škodljivih posledic za državo". Veliko bolje bi bilo, če bi imelo sodišče možnost tehtati ogroženi državni interes (varnost države) in pravico javnosti do obveščanja. In še ena pripomba: sedanja slovenska zakonodaja glede izdaje vojaške ali uradne skrivnosti pravzaprav ni veliko boljša od 129. člena KZ SFRJ. Boljša je sodna praksa, zakoni pa še zmeraj določajo, da je lahko na primer kaznovan tisti, ki "na protipraven način pridobi podatke, za katere ve, da se varujejo kot vojaška tajnost, ali kdor take podatke brez dovoljenja objavi".

Problema z Zakonom o tajnih podatkih sta dva. Prva napaka je napačen dnevni red. V trenutku, ko nimamo zakona o dostopu do javnih informacij, ko ni celovitega zakona o medijih in novinarji nimajo zakonsko opredeljene pravice do zaščite svojih virov, slovenski zakoni pa ne ščitijo tistih uradnikov, ki razkrivajo nečednosti, se predvsem zaradi potreb zveze Nato forsira sprejemanje Zakona o tajnih podatkih. Druga dilema je vsebinska: bo sprejemanje strožjih varnostnih pravil spremljala tudi večja zaščita medijev in tiska? V Sloveniji se v tem trenutku zdi vse v najlepšem redu, toda le zato, ker je oblast benevolentna. Če bi bila drugačna, bi se namreč tudi ob sedanji ureditvi lahko brez težav znova pripetila kakšna repriza afere JBTZ. Zakoni, ki bi ščitili medije, so pomanjkljivi. In če bomo imeli "ameriške" standarde pri zaščiti tajnih podatkov, bi bilo nujno imeti tudi kakšen prvi amandma in resno zaščito medijev pred obtožbami o "izdajah državnih skrivnosti". Ameriški vrhovni sodniki so namreč odločili, da se "prenos, predaja in dostava" državnih skrivnosti nepooblaščenim osebam ne morejo nanašati na objavljanje časopisnih člankov, pač pa samo na pravo vohunstvo.