Ribič v koalicijski mreži

Uradna novica je bila kratka: vlada je razrešila generalno direktorico Pošte Slovenije Marijo Ribič in dva člana uprave. Kratka novica ima zapleteno zgodovino. Hkrati lahko novica vplivala na prihodnost vladajoče koalicije. Sedanjost je pa nekoliko smešna, ker so razlogi za razrešitev, ki jih navajajo LDS-ovski krogi, rahitični. Smešni so tudi razlogi, ki jih proti razrešitvi navajajo v SLS+SKD. Kar pa ne pomeni, da je ozadje razrešitve iracionalno. Obratno, v ozadju tičijo zelo realni interesi in konflikti.

Da bo vlada najverjetneje zamenjala direktorico Pošte, je postalo jasno v zadnjih dneh letošnjega februarja. Novi nadzorni svet Pošte Slovenije je namreč lanskoletno poslovanje ocenil negativno in ministra za informacijo družbo Pavleta Gantarja pozval, naj preveri vzroke za izgubo, ki je nastala leta 2000, in "sprejme ustrezne ukrepe". Lanska izguba je znašala 349 milijonov SIT. Poslovni načrt je sicer predvideval še mnogo večjo izgubo, saj naj bi ta znašala kar 686 milijonov. Nadzorni svet je ocenil, da izgube, če bi uprava ukrepala pravočasno, ne bi bilo. Ribičeva naj bi bila menda odgovorna, da je Pošta prepozno začela obračunavati davek na dodano vrednost za poštne storitve. Ribičeva se je ob očitku branila, da Pošta Slovenije ne more sama določati cen svojih storitev, saj cene postavlja vlada. Hkrati bi morala po mnenju Ribičeve akcijo za dvig cen poštnih storitev začeti že prejšnji predsednik uprave Alfonz Podgorelec. Ta menda ni naredil nič. No, Marija Ribič je ob tem očitku, ki ga je naslovila na predhodnika, pozabila navesti, da je bila na začetku leta 2000 imenovana za njegovo namestnico in sta bila torej nekaj mesecev člana iste uprave. Po drugi strani pa je vlada Alfonza Podgorelca zdaj ponovno postavila za vršilca dolžnosti predsednika uprave Pošte Slovenije. Ob tej potezi je iz vladnih krogov prišla interpretacija, da je vlada Ribičevo razrešila pravzaprav zato, ker je bilo sporno njeno lansko imenovanje. Njeno lansko imenovanje na mesto predsednice uprave Poštne Banke Slovenije naj bi bilo namreč politična, ne pa strokovna oziroma poslovna odločitev. Morda je opazka, ki prihaja iz LDS-ovskih krogov, točna. Hkrati pa se v njej skriva sprenevedanje, ker je bila Ribičevo na mesto namestnice predsednika uprave Pošte Slovenije postavljena v času Drnovškove vlade. Novi-stari predsednik uprave Podgorelec pa je občinstvu pojasnil, da z vrnitvijo na čelo Pošte Slovenije dobiva priložnost, da konča projekte, zastavljene pred lansko razrešitvijo.

Marija Ribič je od leta 1997 veljala za eno najtesnejših sodelavk nekdanjega predsednika SLS Marjana Podobnika, zanimivo pa je, da vse do letošnjega marca ni zasedala opaznega uradnega strankarskega položaja. Leta 1996 in 2000 je niso srečali na listi kandidatk za volitve v državni zbor. Tudi v organih SLS in združene SLS+SKD ni imela funkcije. Na letošnjem kongresu SLS+SKD pa je postala predsednica nadzornega odbora SLS+SKD. Marija Ribič je svojo politično kariero začela leta 1997, ko je postala državna sekretarka na ministrstvu za obrambo, ukvarjala pa se je z obrambnimi financami. Leta 1999 je obrambno ministrstvo zapustila in postala namestnica generalnega sekretarja vlade. Leta 1998 je postala tudi članica nadzornega sveta Nove Kreditne banke Maribor, torej banke v večinski državni lasti. Leta 1999 pa je bila imenovana v nadzorni svet Slovenske razvojne družbe. Kljub temu, da vse do letošnjega leta ni imela opazne strankarske funkcije, je bila ena ključnih SLS-ovskih pogajalk pri sestavljanju proračunov. Na začetku leta 2000 je bila postavljena za namestnico predsednika uprave Pošte Slovenije. Ob obisku svetega očeta v Mariboru pa je bila namestnica predsednika državnega odbora za pripravo papeževega obiska. Junija lani pa je, kot rečeno, prevzela vodenje Pošte Slovenije, sistema, ki zaposluje več kot pet tisoč ljudi.

Banka v ozadju Pošte

LDS-ovski del vladajoče koalicije je ob zamenjavi govoril o slabem poslovanju Pošte Slovenije in o tem, kako je bila s ponovno postavitvijo Alfonza Podgorelca na čelo Pošte Slovenije popravljena krivica, ki jo je povzročila Bajukova vlada. SLS-ovski del vladajoče koalicije pa je govoril, da je razrešitev v nasprotju s koalicijsko pogodbo in da se zastavlja vprašanje, kako naj SLS v sedanji vladajoči koaliciji uresničuje svoj program.

Kronologija dogodkov, ki so se vrstili od lanskega junija, pa govori o drugih vzrokih, ki tičijo v ozadju kadrovskih zamenjav. Ključni dogodki pa se vrtijo okrog Poštne banke Slovenije (PBS), hčerinske firme Pošte Slovenije. Manevriranj, povezanih s PBS pa je bilo lani ogromno. Ob koncu devetdesetih let je PBS vodil Albin Hojnik. Banka Slovenije je potem ugotovila, da PBS ni bila dovolj dobro pripravljena na računalniške težave, ki bi se utegnile pojaviti ob prehodu v leto 2000. Računalniški hrošč Y2K, ki je sicer povzročil globalno paranojo, je v Sloveniji zahteval eno žrtev, Albina Hojnika. Zaradi negativnega mnenja Banke Slovenije je moral Hojnik na začetku leta 2000 zapustiti mesto predsednika uprave. Za nekaj mesecev ga je nadomestil Viktor Lenče, tik pred odhodom Drnovškove vlade pa je na čelo PBS prišel Darko Tolar, izkušen mariborski bančnik. Tolar je postavil nov rekord. Na čelu banke je zdržal le nekaj tednov, saj je nadzorni svet takoj pa menjavi oblasti Albina Hojnika ponovno postavil na čelo PBS. Menda pa vodstvo Pošte Slovenije s to potezo ni bilo zadovoljno. Čez noč je prišlo do zamenjave v nadzornem svetu Poštne banke Slovenije. Hojnik je bil spet razrešen, vodenje PBS pa je prevzela Romana Fišer. V letu dni so torej PBS vodile kar štiri osebe, zamenjanih pa je bilo tudi pet članov nadzornega sveta.

Poštne banke Slovenije pa niso pretresali le kadrovski manevri, pač pa tudi načrtovane statusne spremembe. Avgusta lani je bila objavljena novica, da se PBS združuje s Slovensko zadružno kmetijsko banko. Združitev obeh bank naj bi stekla bliskovito. Prvi načrti so namreč govorili o tem,da bi se banki združili že septembra 2000, torej še pred parlamentarnimi volitvami. Zdi se, da lahko načrt združitve PBS in Slovenske zadružne kmetijske banke (SZKB) beremo skozi optiko strankarske politike. Lastnice SZKB so zadružne hranilno-kreditne službe, te pa so tesno povezane s socialno bazo Slovenske ljudske stranke. PBS, ki je v 100-odstotni lasti Pošte Slovenije, pa je bila lani prek poštne uprave prav tako tesno povezana s Slovensko ljudsko stranko. Z združitvijo bi v sferi, ki je pod vplivom SLS, nastala nova banka, ki sicer ne bi bila med večjimi igralci na slovenskem bančnem prizorišču, imela pa bi spodobno razvejano mrežo bančnih okenc, hkrati pa bi se prek te banke pretakal znaten del plačilnega prometa fizičnih oseb ter zadružniško hranilno in kreditno poslovanje.

Cenitev vrednosti obeh bank je opravila ista revizorska hiša, PriceWaterhouseCoopers. Ko je bila novica o združitvi objavljena, so se finančnih parametrov, ki so določali pogoje združitve, lotili v tedaj opozicijski LDS. V zadnjih osmih letih je LDS izvedla le eno resno opozicijsko akcijo (seveda, veliko večino tega časa je bila v vladi). Cilj opozicijske akcije je bil enostaven: opozoriti na sporne finančne parametre združitve. Računskih opravil sta se lotila Janez Kopač in Tone Rop. Izračunala sta, da gredo finančni parametri, ki naj bi določali pogoje združitve, v škodo PBS. V združeni banki naj bi namreč prevladala Slovenska zadružna kmetijska banka, ki je v zasebni lasti. PBS, ki je v državni lasti, pa naj bi bila zadružnikom pripojena. Kopač in Rop sta zagnala vik in krik, trdila sta, da bi bilo državno premoženje ob morebitni združitvi PBS in SZKB oškodovano. Cenilci naj namreč pri določanju cene PBS ne bi upoštevali dokapitalizacije, izvedene leta 2000. Hkrati pa naj bi cenilci podcenjevali dejstvo, da PBS upravlja tudi z razvejano mrežo bančnih okenc, saj je teh v 560 poslovalnicah kar 1700. LDS-ovska finančnika sta izračunala, da bi bila združitev poštena, če bi menjalno razmerje znašalo okrog 50:50. Pošta Slovenije in Slovenska zadružna kmetijska banka pa sta se dogovorili, da bo v novo združeno banko PBS prinesla le 36.5 odstotkov skupnega kapitala, zadružniki pa 63.5 odstotkov. Direktorica Pošte Slovenije se je tedaj branila, da LDS-ovci zganjajo predvolilno kampanjo, LDS-ovci pa so vztrajno dokazovali, da bi ob morebitni združitvi državno premoženje potegnilo krajši konec. Težko je reči, kdo je imel lani prav, dejstvo pa je, da so argumenti Janeza Kopača in Toneta Ropa zveneli prepričljivo. LDS-ovci so ob tem zvito poudarjali, da združitvi nikakor ne nasprotujejo, vendar mora biti menjalno razmerje za državni kapital bolj ugodno. Tik pred volitvami je torej LDS aktivirala retoriko opozarjanja na oškodovanje državnega premoženja, torej retoriko, ki jo je navadno uporabljal Marjan Podobnik. Vodstvo Pošte Slovenije pa na očitke ni imelo pravega odgovora. Dokončno dovoljenje za združitev Poštne banke Slovenije in Slovenske zadružno kmetijske banke bi moralo dati ministrstvo za promet in zveze, ki ga je tedaj obvladovala SLS+SKD, in vlada. Vendar Bajukova vlada ni prižgala zelene luči. Sklicani so bili nadzorni sveti obeh bank, sklicani sta bili skupščini bank, ker pa ni bilo vladnega soglasja, skupščina PBS ni mogla sprejeti dokončne odločitve o združitvi. Ker vlada ni in ni prižgala zelene luči, je skupščina PBS trajala več mesecev, na začetku letošnjega februarja pa so skupščino vendarle sklenili končati - brez odločitvi o združitvi. Direktorica Pošte Slovenije je odločitvi o končanju zasedanja skupščine nasprotovala. Med sedmimi člani skupščine PBS (zasedba skupščine PBS pa je enaka zasedbi nadzornega sveta Pošte Slovenije) je odločitvi o prekinitvi večmesečnega zasedanja nasprotoval le en član, Slavko Visenjak, sicer župan občine Gorišnica, ki prihaja iz vrst SLS.

Tone Rop in Janez Kopač, kritika načrtovane povezave med PBS in SZKB, sta danes vplivna ministra. Očitki, ki sta jih avgusta lani naslavljala na Ribičevo, so bili zelo ostri. Če bi nova vlada pristala na to, da Ribičeva ostane na položaju predsednice uprave Pošte Slovenije, bi to posredno pomenilo, da je bila lanska kritika zgolj propagandni predvolilni trik. A kot rečeno - Kopačeve in Ropove lanske trditve so zvenele prepričljivo. Če bi Ribičeva ostala na položaju, bi to posredno pomenilo, da sedanja vlada tolerira poskuse oškodovanja državnega premoženja.

Ropov načrt

Februarja 2001 je torej načrt, da bi se PBS in SZKB povezali v eno banko, padel v vodo in tam tudi ostal. Praktično hkrati pa so v javnost zavili podatki, da ima finančno ministrstvo s Poštno banko Slovenije nove načrte. Finančno ministrstvo je namreč PBS uvrstilo na seznam državnega premoženja, ki ga bo država odprodala, da bi z izkupičkom krpala proračunsko luknjo. Novica o prodaji večinskega deleža PBS je razjezila vodstvo Pošte Slovenije. Zastavilo se je namreč vprašanje, kdo je lastnik PBS. PBS je v 100-odstotni lasti Pošte Slovenije, ta pa je v 100-odstotni državni lasti. Ali to pomeni, da je država tudi 100-odstotni lastnik PBS? Ali lahko država delež v PBS odproda mimo Pošte Slovenije? Uprava Pošte Slovenije je ob novici, da finančno ministrstvo načrtuje odprodajo deleža v PBS, ugotavljala, da bi ta poteza v bistvu pomenila nacionalizacijo premoženja Pošte Slovenije. Zato je Ribičeva načrtu nasprotovala.

Vprašanje, ali lahko država za potrebe krpanja proračuna odproda delež v PBS kot hčerinski firmi Pošte Slovenije, ima pomembne implikacije. PBS namreč ni edina hčerinska firma, ki deluje pod okriljem podjetja v državni lasti. Tudi Mobitel je hčerinsko podjetje slovenskega Telekoma, ta pa je v večinski državni lasti. Če bi obveljalo, da lahko vlada odloča o odprodaji Poštne banke Slovenije in ob prodaji zaobide matično podjetje, torej Pošto Slovenije, bi lahko vlada ob morebitni prodaji Mobitela zaobšla tudi Telekom Slovenije. Poštna banka Slovenije je dobičkonosna, poslovanje Pošte Slovenije pa bo v najboljšem primeru vedno ostajalo zgolj na pozitivni ničli. Tudi Mobitel je bolj donosen od matične firme, Telekoma Slovenije. Odprodaja donosnih hčerinskih podjetij torej matičnim podjetjem ne more ustrezati.

V mesecih, ko je Marija Ribič vodila upravo Pošte Slovenije, je torej vsaj dvakrat prišla v konflikt z LDS-ovskimi finančniki. Prvič ko je navijala za združitev PBS in SZKB, ob kateri bi po oceni LDS-ovcev Poštno banko po prenizki ceni združila s Slovensko zadružno kmetijsko banko. LDS-ovska opozicijska kritika je očitno odmevala tudi v vrstah Bajukove vlade, saj ta na združitev ni pristala. Do druge polemike je prišlo, ko je finančno ministrstvo objavilo načrt odprodaje državnega premoženja, med drugim tudi donosne PBS. Detajli o odprodaji PBS še niso znani. Ni znana cena, ni znan kupec. Zato je nemogoče ocenjevati, ali bi bila odprodaja deleža v PBS bolj legitimna od načrtovane združitve PBS in SZKB.

Zgodba o razrešitvi Marije Ribič premore še en droben, na videz iracionalen detajl. Ko je vodja poslanske skupine SLS+SKD Janez Podobnik komentiral napovedi, da bo Marija Ribič najverjetneje odstavljena, se je vprašal, "kako stranka uveljavlja svoj program v vladi". Ali ima vodenje Pošte Slovenije kakšno zvezo z uveljavljanjem programa SLS+SKD? Vsaj na prvi pogled se zdi, da program SLS+SKD nič ne govori o poštnih storitvah. Zagotovo pa program SLS+SKD govori o krepitvi vpliva stranke. Obvladovanje Pošte Slovenije in posredno Poštne banke Slovenije pa gotovo prispeva h krepitvi političnega in ekonomskega vpliva stranke.

Kljub grožnjam, da bo SLS+SKD ob morebitni zamenjavi Ribičeve sklicala glavni odbor stranke, ki odloča o življenju in smrti koalicije, po razrešitvi glavni odbor ni bi sklican. Predsednik stranke Franc But je občinstvu povedal, da jih je razrešitev Ribičeve s preglasovanjem razžalostila. Hujše koalicijske krize pa najverjetneje ne bo.