Vzela ga je lisica

Tik pred rumeno tablo Kočevje zaviješ levo in se po lepo asfaltirani cesti dobrih deset kilometrov pelješ mimo skoraj prvinskega slovenskega pragozda, dokler ne dosežeš Starega Loga. Vas je nekoč štela prek sto dvajset hiš - danes, pet desetletij in pol po nemški ofenzivi, jih premore nekaj več kot dvajset. Ob drobnem gasilskem domu zaviješ levo in zelo kmalu si na dvorišču domačije družine Troha. Prva stvar, ki jo opaziš, je, kako udobno prostorna je videti, takoj zatem se ti oko ustavi na vrsti temnih različno velikih lesenih hišic, ki so bile učinkovito načrtovane, da bi dajale zavetje med seboj zelo različnim bitjem. Iz prve te pridrobenclja ovohljat spoštljiv rjav kuža, na vrtu tvorijo med seboj povezane miniaturne verzije cel kompleks za okoliške ptiče, kraljevsko mesto pa zaseda na popolnoma enak način sestavljena poletna uta za pokončne dvonožce. Mimo dveh obiskovalcev že povsem vajenih japonskih rac se sprehodiš do delavnice, kjer Ladislavov oče Vladislav pravkar obdeluje les za novo serijo. Pravi, da se zelo nerad slika, vendar se da prepričati. Majorjev brat Robert je avtomehanik in me je pričakal v delovnem kombinezonu, nasmejan in prekrit z avtomobilsko umazanijo.

Zdaj pogrešani častnik je v času službovanja v posebni brigadi Moris v Kočevski Reki živel doma, tako da so lahko najbližji iz prve roke spremljali njegovo vojaško kariero. "Lado je bil dober vojak, vojak s srcem!" pravi Robert, nekoč tudi sam soldat Titove garde. Lado je bil človek z izrazito poudarjenim čutom za lastno vest, miroljuben fant in veseljak. Ko je bila brigada v tistih čudnih časih dokončno razbita, ga je to dejstvo neznansko prizadelo. Po dolžnosti se je preselil v Ljubljano, v Šentvidu pa se potem ni in ni mogel sprijazniti z marsičim: z zamaščenimi poveljniki, ki so vojakom nalagali nove in nove preobremenitve, medtem ko so jih sami ob cigaretnem dimu opazovali skozi okna kantin, ni se mogel sprijazniti s podpisovanjem izstavljenih računov za storitve, ki preprosto niso bile opravljene, z brezsramnim goljufanjem in okoriščanjem na račun najosnovnejše varnosti slovenskega vojaka, z vso tisto korupcijo in trgovino, ki jo s sabo povleče pogosto eden največjih institucionaliziranih strojev za pranje denarja. Za vse svoje trditve je imel konkretne dokaze, črno na belem, a kaj, ko mu ni bil pripravljen izmed vrste velikašev, h katerim se je znova in znova odpravljal borit za na papirju neodtujljive pravice svojih varovancev, prisluhniti prav nihče. Ker jim ga ni uspelo premamiti z napredovanjem na vojaški lestvici, so ga poskušali čim prej potisniti na obrobje.

Lisica

Domači, predvsem brat, so ga rotili, Lado, pusti, prilagodi se življenju: če je dvema milijonoma Slovencev prav, če jih nič ne moti, pa naj bo prav še tebi. Verbalno sila pogumni in svobodomiselni prijatelji so se zbirali okoli njega in ga na veliko bodrili, vendar se jih je velika večina zelo hitro zbala in se umaknila, tako da je ostal na koncu povsem sam. Po Robertovem prepričanju je napravil življenjsko napako, ko je šel takrat iz parlamenta raje v bolnico, kjer je materi odmiralo mišičevje. Poleg tega bi bil bržkone precej bolj uspešen, če bi delal red samo v vojski, ne pa, da se je spravil tudi na politiko. Proti koncu prve etape svojega boja proti slovenskemu aparatu se je zdel major precej zgubljen, tako da so se domači nadvse oddahnili, ko je spet dobil službo na obrambnem ministrstvu. Sicer ne vejo, kdo da mu jo je dal, vendar si predstavljajo, da je šlo vsaj v določeni meri za neki impliciten dogovor v smislu bodi zdaj priden in daj mir.

Ker je bilo videti, da se bodo zadeve torej vsaj za silo nekako uredile, je bil Robert še toliko bolj slabe volje, ko ga je kakih štirinajst dni pred objavo zdaj že razvpitega članka v Večeru nezastrašljivi brat obiskal v delavnici. "Zdaj bo pa spet ena pizdarija!" je naznanil, in ker je v zvezi s tem naletel na izjemno neodobravanje, več ni povedal. Major pač ni bil človek, ki bi bil glede na svoje na lastne oči overjeno prepričanje v škandalozne razmere v slovenski vojski sposoben biti priden in dati mir, vsaj ne za daljši čas. In kar je rekel, je držalo, pizdarija je vsekakor bila. Besede bližnjih - kaj ni že dovolj, proti vetru se ne da scat, korupcije so in tudi bodo, nikomur ne moreš nič, razen malim ribam, ki poneverjajo po pet tisoč tolarjev - so še enkrat naletele na gluha ušesa. "Rekel sem mu: 'Lado, nikar, ker te bo ponoči lisica vzela!'" pravi danes Robert: "Točno tako sem mu rekel in točno tako se je tudi zgodilo."

Major je izginil v četrtek zvečer, na njegovo odsotnost pa so bili na kočevskem koncu prvič opozorjeni v ponedeljek. V torek jih je poklical novinar Večera Blaž Zgaga in takrat so tudi prvič slišali za morda smrtonosni članek. V torek zvečer je šel Robert izginotje prijavit, že pred tem pa so se popoldne o zadevi prišli zanimat policaji. Ko se danes spominjajo celotnega, par tednov trajajočega postopka, domače preplavijo zelo neprijetni občutki. Nihče jih ni o ničemer obveščal, kadar niso kriminalisti v nemoči in nevednosti nemo odpirali ust, so delovali oholo in prepirljivo. Vse službe so se na veliko sprenevedale, prelagale pristojnosti ena na drugo, še tega, ali je izginuli uslužbenec zaprosil za dopust, jim niso znali oziroma hoteli povedati. "Dobili smo občutek, da so prav vsi veseli, da so ga frej." En del države ga je imel za neumnega, drugi za škodljivega.

"Zdaj ... čakamo. V stalni dilemi." Vseeno so se odločili, da bodo verjeli, da je živ, če nič drugega, nekje na hladnem, kjer mu zdaj perejo možgane. "Če so ga dali pa pospraviti, so to storili zelo neprofesionalno, da je kar takole zginil. Saj veste, kaj se da vse storit, avto gre ven z ovinka ali kaj takega ...Če so ga dali pospraviti, se je moralo res muditi."

Uteho najdejo člani najožje družine v dejstvu, da ga k njegovem morebiti pogubnem pomanjkanju dlake na jeziku niso nikdar spodbujali, temveč so ga, nasprotno, celo svarili in vlekli nazaj. Nekateri mediji so sicer poročali, da je izginil že enkrat prej, vendar je bil to njihov lastni konstrukt, saj je šel major samo na oddih na Mali Lošinj. Vedno, ko je kam šel, je prej povedal, in potem vsaj enkrat na teden poklical in se pozanimal, če je doma vse v redu.

Med vsemi mu je bil najbližji oče Vladislav, ki ga je izginotje tako globoko presunilo, da le s težavo izraža svoje misli. Pravi, da je bil Lado njegovega značaja, samo da je bil poleg tega še zgovoren po mami. "Rotil sem ga, naj bo tiho in bolj gleda nase," s težavo izdavi, medtem ko mu oči zalijejo solze. Sin mu ni, preden ga je zavila megla, namignil ničesar, samo enkrat je povedal, da mu je Darko Njavro grozil. Ko sta se videla zadnjič, popoldne tistega četrtka osemnajstega januarja, je Lado hvalil svojega dedka in babico, kako zdržljiva sta bila, vajena prav vsega hudega. "Tudi ti si zdržljiv, oče ..." je dodal, njegove zadnje besede pa so bile: "Se slišiva."

Vladislava je še posebej prizadelo, kako ignorantsko so se obnašali uradni organi. Ker se ni zdelo nikomur primerno, da bi ga o čemerkoli obvestili, je sčasoma spisal pismo in ga naslovil na ljubljansko policijsko upravo. "Jaz in naš dom smo zaviti v žalost," med drugim piše na z znaki zamazanega pisalnega stroja prekritem papirju, ki mi ga je z muko v sklepih prinesel pokazat: "Zaradi krivic, ki so mu jih storili pred dvema letoma, je moja žena, njegova mama, umrla. Ni prenesla bremena, da so ji sina vrgli iz službe in ga metali iz stanovanja, da je bil na cesti brez dohodkov. Pred dvema letoma smo jo pokopali na starološkem pokopališču. Vem, da je moj sin skrajno spoštoval resnico - krivic, laži in hinavščine ni prenesel nikjer. Prosim Vas, da mi sporočite usodo mojega do sedaj pogrešanega sina Ladota." Nazaj je dobil popolnoma ničev pildek suhe birokratščine o "aktivnosti s ciljem najdbe" in obveščanjem sorodnikov "v primeru pozitivnih ugotovitev".

Prijatelji

Ob odhodu je sin in brat, ki ga vsi trije sorodniki za tisti četrtek opisujejo kot izjemno sproščenega in dobrovoljnega, napovedal, da pride spet v soboto, da bo nekaj postoril na računalniku, saj ima službenega pokvarjenega. Pred vrnitvijo v Ljubljano se je okrog pol osme oglasil še pri dolgoletnem prijatelju iz mladosti Andreju Beljanu, ki je bil kot poveljnik čete ravno dežuren v vojašnici v Novem mestu. Gospod Andrej se ne spominja, da bi se mu prijatelj zdel kakorkoli čuden, videti je bil povsem normalen. Major se je pri njem zadržal kako slabo uro, pogovarjala pa sta se o povsem vsakdanjih stvareh, že čez par ur zadnjič videni Troha pa ni z eno samo besedo izrazil kakršnekoli bojazni. Na normalen način sta se tudi poslovila in domenila, da se v soboto, ko bo Ladota pot spet zanesla v Stari Log, spet dobita. Čez tričetrt ure ga je gospod Andrej še enkrat poklical na mobitel, da sta domenek potrdila. Poveljnik čete starega prijatelja opisuje kot nekoga, ki je predvsem resen in vesten človek, ki se brez izjeme drži ure ali dogovora, vendar do snidenja potem ni prišlo.

Do pogrešančeve žene Andreje nam ni uspelo priti, saj se je kategorično odločila, da se z novinarji ne bo pogovarjala. Vsekakor se, če imamo v mislih majorjevo dobro, njen pristop ne zdi najbolj koristen, po pripovedovanjih ožje družine pa naj bi bila tudi ona trdno prepričana, da se pogrešani samo skriva. V nasprotju z njo mi je njegova dobra prijateljica Natalija Pokovec povedala, da bi, če je ne bi poklicali mi, bržkone ona poklicala nas. Občutek ima namreč, da so mediji storili izrazito premalo. Lado jo je, ko sta se pred časom spoznala, navdušil s svojim pozitivnim pogledom na svet. "Nisem še srečala človeka, ki bi bil tako pozitivno usmerjen do vsega, tudi do svojih nasprotnikov." Izjemen ljubitelj narave, dober človek, altruist, ki je užival v lepoti danega trenutka. Pravi, da sama pri sebi še vedno išče nešteto možnih variant, po katerih bi bilo z njim vse v redu, po drugi strani pa se dobro zaveda, da se ugotovitve na podlagi mrzle logike in tiste, ki izhajajo iz golega upanja, z vsakim dnem bolj razhajajo.

Nazadnje sta se videla prav na četrtek izginotja, in sicer sta šla dopoldne skupaj na kavo. Zdel se ji je napet in nesproščen, nekaj da ga je zelo bremenilo. Rekel ji je: "Veš, ogromno se dogaja!", to je celo večkrat zapored poudaril. O njegovem boju s sistemom se sicer nista veliko pogovarjala, vendar ji je namignil nekaj v smislu, da "nasprotna stran ve o zadevi". Med tem srečanjem je ves čas izžareval globok notranji nemir, čeprav se je zelo dobro obvladoval, saj tudi drugače praviloma ni pokazal, kadar ga je bilo strah. Poslovila sta se povsem normalno, tako kot vedno, popoldne pa ji je po mobitelu poslal sila prijazno sporočilce, v katerem ji je zaželel lep dan še naprej. "Še tri tedne po izginotju sem bila skoraj prepričana, da je izginil sam od sebe, zdaj pa ... ne vem. Ne vem." Kadar o majorju kdo govori v pretekliku, ga prijazno, vendar odločno popravi v sedanjik, čeprav se, kakor sva na obojestransko zadrego odkrila med pogovorom, kdaj pa kdaj zareče tudi njej.

Še dlje od nje ga je poznal Ljubljančan Silvester Šešok: spoprijateljila sta se, ko je gospod Silvo stopil do uniformiranega protestnika pred parlamentom, da bi se na lastne oči prepričal, kdo da je ta mož, ki ima jajca. Majorja je ves čas jemal kot kronski dokaz, da se je le začelo nekaj premikati, da se je vseeno našel mož, ki bo stvari postavil, kamor pašejo. Nazadnje sta se videla v prvi polovici januarja, in takrat mu je major rekel, da se 17. maja zaradi neke njune osebne proslave zagotovo vidita. Vmes sta se še dvakrat pogovarjala po telefonu, vendar o ničemer posebnem. Da je nekaj narobe, je posumil nekaj dni po izginotju, ko je opazil, da je majorjeva telefonska tajnica polna. V ponedeljek zvečer je poklical Vladislava Troho v Stari Log in v zvezi s tem pravi, da je v njegovem glasu takrat zasledil nemalo ironije. Prav to ironijo ima visok možak, ki samega sebe opiše kot "v marsičem Ladijevo desno roko", danes za enega glavnih indicev, da se major samo skriva.

Najbolj osupljivo se gospodu Silvu zdi, da mu ni o pogrešanem častniku do danes nihče zastavil enega samega vprašanja. "Kot da bi gospodje zelo dobro vedeli, kje je." Za pripravo pozneje objavljenega članka v Večeru je zvedel že decembra, že leta prej pa je vedel, da "ima Ladi to bombo pripravljeno". Gospod Silvo sicer pravi, da je njegov prijatelj res izginil v silno čudnih okoliščinah in da ga je brez uspeha iskal na vseh možnih koncih, vendar je skoraj prepričan, da se bosta 17. maja v resnici spet videla.

Več kot eden izmed mojih sogovornikov je izrazil prepričanje, da bi lahko pogrešanega, če se skriva, bržkone najprej našli na biokmetiji blizu Šentjurja, ki so ji vsi po vrsti slikali mistični predznak neke čudne polkomune. Po besedah tamkaj zaposlene svetovalke Alojzije Erjavec lahko take besede pripišemo najnavadnejši človeški nevednosti, saj naj bi šlo za čisto normalno firmo - točneje naravovarstveno ekološko kmetijo, d. o. o., kjer se v prid narave in konzumentov rušijo ustaljeni vzorci kmetovanja. Idealističnega Ladislava je objekt zelo očaral in se je na Planinci pod Kalobjem tudi večkrat oglasil, saj se je nameraval podobnega projekta lotiti na kočevskem koncu. Zadnjič je prišel konec decembra in vsem skupaj voščil srečno novo leto, pri tem pa je po mnenju gospe Alojzije v nasprotju z običajnim veseljaškim kazal zelo zaskrbljen obraz, kar so takrat vzeli kot pač slab dan. Na sugestije na temo, kako da se skriva prav pri njih, se samo zahihita: "S takimi posli se pri nas ne ukvarjamo. Kar pridite ga poiskat."

Nadrejeni iz njegove zadnje službe na ministrstvu za obrambo pravijo, da niso imeli z njim nobenih problemov in da ni kot delavec izstopal niti v pozitivnem niti v negativnem smislu. Major je bil aktiven tudi kot ustanovitelj in duhovni oče civilnodružbenega gibanja OPS - Osveščanje prebivalcev Slovenije, ki se zavzema za stvari, kot so čistejše okolje, osveščeno gospodarjenje in zdrava prehrana. Predsednik društva David Ipavec mi je povedal: "Pred kakim slabim letom mi je Lado dejal, da bi znal nekoč priti čas, ko se bo treba skriti. Rekel je: 'Če bom dal nekatere stvari ven, bodo začele stvari padati kot domine.'"

Za konec zapišimo še pričevanje Gabrijela Lumbarja in njegove družice Marijane Bašelj. Gabrijel je po svojih besedah pred leti sestavil elektromobil - vozilo, ki se premika na električni pogon, potem pa naj bi mu zet iz delavnice ukradel vse, vključno z delujočim prototipom. Ko je Ladislav Troha, iz več virov označen kot ekološko izredno ozaveščen človek, to žalostno zgodbo prebral v Magu, je izumitelja nemudoma poklical in mu izrazil hkrati lastno veliko navdušenje nad izumom ter globoko obžalovanje zaradi tatvine. Gospoda Gabrijela, ki se mu je sesul svet, je bodril, naj se projekta nujno loti še enkrat, neprestano je bil na voljo s svojimi nasveti in vsestransko podporo, svetoval mu je, ga miril in mu prigovarjal. Majorja sta oba doživljala kot človeka z bogato dušo, kot nepopravljivega optimista in neutrudnega borca za Slovence. "Čudovit človek je bil, vidite, jokam zdaj za njim," mi je med hlipanjem razlagala Marijana: "Rada sem ga imela, kot da bi bil moj lastni sin."

Da bi se skril sam od sebe, se ji zdi nemogoče, vsaj za tako dolgo obdobje ne. Preveč rad da je imel očeta, pa da bi takole zapustil materin grob ... Nekaj dni prej, preden ga je vzela lisica, ju je poklical in se pozanimal, kako je z njima. Rekel jima je, da morata biti močna, in jima obljubil, da se bo vse uredilo, tako za njiju kot za celo Slovenijo. Mladi da bodo prevzeli stvari v svoje roke in potem da bo vse v redu. Oba sta prepričana, da je bil to njegov zadnji pozdrav, če nič drugega na povsem podzavestni ravni. Seveda se bojita najhujšega: njun prijatelj je ogromno vedel. "Ampak kaj bo sam naredil proti taki mafiji?"

Državni zbor

V petek se je potem spet sestala Komisija za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb. Pod točko razno je obravnavala tudi izginotje, v sklopu česar je Zmago Jelinčič članom predvsem predstavil notarsko overjeno majorjevo pismo, ki naj bi ga prejel v torek, in ga je naprej poslal državnemu tožilcu. Pismo, ki ga je Troha naslovil kar na sodržavljane in sodržavljanke, je hkrati opravičilo, da je toliko časa molčal, in kratka rekapitulacija že povedanega v zvezi s "čikom", podstavljenim pod Jelinčičevega volva. Konkretni zlikovci so omenjani predvsem z začetnicami, največ pa je govora o razočaranju nad glavnim naročnikom teroristične akcije Janezom Janšo. Nekje pri koncu je v zvezi z zločinskimi metodami zapisano: "Morda sem naslednji na vrsti jaz."

V razpravi, ki je sledila, je Jožef Jerovšek izrazil prepričanje, da več kot o zadevi razpravljajo, manj je znanih objektivnih dejstev, večkrat pa je potem predsedujočega Jelinčiča povsem resno pozval, da naj glede na svojo bujno domišljijo nemudoma napove še dve seji takoj za ponedeljek in za v torek, da ja ne bomo česa zamudili. Franc Kangler je prepričan, da izve človek več kot od obveščevalnih služb iz časopisov, Zmago Jelinčič pa je izjavil, da postaja Slovenija čedalje bolj tisto, kar je bila nekoč zvezna Jugoslavija (Stambolić = Troha), v Evropi pa da se že govori, v kakšne čudne vode da naša država tone. Janez Drobnič je izrazil mnenje, da če bodo v komisiji raziskovali na podlagi raznih člankov in pisem "lahko prestopimo Rubikon in delamo nekomu linč, jaz tega ne bi počel!", med zadnjimi pa se je k besedi priglasil Marko Diaci in povedal, da določenih zadev morda še ne razume najbolje, da pa bi želel čim prej odgovore na vprašanja, ki jih je komisija zastavila ustreznim organom. Konkretnega so se na celi seansi zmenili to, da bodo kopijo majorjevega pisma poslali še predsedniku državnega zbora, predsedniku države in notranjemu ministru.