e-Korupcija

Gesla o e-vladi, e-upravi in e-poslovanju so zadnje mesece najbolj donosne politične obljube. Država obljublja, da bo modernizirala svoje delovanje, da bo poslovanje z državo poslej možno prek interneta, da bo internet prišel v vsak vrtec in šolo ... Optimistična plat zgodbe o e-Sloveniji ima svojo temno plat. Dogajajo se tudi e-afere. Dobili smo e-svetovnega računalniškega prvaka. Država za drag denar kupuje trivialne programske aplikacije. Na ministrstvu za gospodarstvo pa se je v zadnjih mesecih pripetila že druga afera, v kateri so glavno vlogo odigrali računalniki. Časopis Delo namreč poroča, da je ministrstvo za gospodarstvo oktobra lani kupilo za 90 milijonov SIT računalniške opreme, nakup je potekal brez javnega razpisa, ministrstvo pa je kupilo nenavadno drago opremo. Trditve Dela je potrdila tudi nova ekipa, ki vodi ministrstvo za gospodarstvo. "Cene opreme so vsaj za tretjino višje od cen primerljivih proizvodov (opreme) drugih (slovenskih) ponudnikov, ki jih je mogoče najti na internetu," navaja tiskovna predstavnica ministrstva za gospodarstvo Leila Al Lahmadi.

Na ministrstvu za gospodarske dejavnosti so imeli računalniški škandal že junija lani, ko je vodenje ministrstva prevzel dr. Jože Zagožen. Dr. Zagožen je tedaj zgroženo ugotovil, da je nekaj računalnikov odpotovalo na "reinstalacijo". Vendar to niso bili računalniki običajnih uslužbencev ministrstva za gospodarstvo, pač pa računalniki najvišjih državnih funkcionarjev in uradnikov. Dr. Zagožen je tedaj ugotovil, da računalnikov ministrstva za gospodarske dejavnosti ne vzdržuje vladni Center za informatiko, pač pa zasebno podjetje. Minister je tedaj sumil, da je zasebno podjetje iz računalnikov pobiralo tudi pomembne zaupne podatke, ki bi bili lahko posebej dragoceni za podjetja, ki nameravajo v prihodnosti poslovati z državo ali državno Slovensko razvojno družbo. Če bi se sumi o kraji podatkov izkazali za upravičene, bi lahko govorili o e-industrijski špijonaži. Junija 2000 so bili reinstalacije deležni računalniki nekdanje (in sedanje) ministrice za gospodarstvo dr. Teje Petrin, nekdanjega državnega sekretarja dr. Roberta Goloba, nekdanje (in sedanje) državne sekretarke Renate Vitez ter Irme Gubanec. Dr. Zagožen je za "reinstalacijo" izvedel po naključju; tajnici je namreč želel diktirati nek spis, vendar spisa ni mogel zdiktirati, ker je računalnik odpotoval.

Junija lani se je izkazalo, da računalnike ministrstva za gospodarstvo vzdržuje zasebno podjetje Directrix, družba za poslovno in ekonomsko svetovanje. Ustanoviteljica podjetja Directrix je bila tedaj Vida Brus. Vida Brus pa je bila hkrati tajnica nekdanje generalne sekretarke in državne sekretarke ministrstva za gospodarstvo Irene Dobravc Tatalovič, zelo vplivne osebe na ministrstvu. Irena Dobravc Tatalovič je na ministrstvo za gospodarstvo prišla v letih, ko je ta del državne administracije vodil dr. Maks Tajnikar, za zelo vplivno osebo pa je veljala tudi v letih, ko je ministrstvo vodil Metod Dragonja. Ko je leta 1999 vodenje ministrstva prevzela dr. Tea Petrin, je ta sprejela odstop Irene Dobravc Tatalovič, sicer tudi članice ljubljanskega mestnega sveta, izvoljene na listi LDS. Irena Dobravc Tatalovič je ministrstvo tedaj zapustila, e-posli, ki jih je sklenilo podjetje njene tajnice, pa so ostali. Junija lani so na gospodarskem ministrstvu trdili, da je skupna pogodbena vrednost vseh poslov, ki jih je izvedla firma Directrix, znašala več kot 40 milijonov SIT.

Po razkritju prve računalniške afere na ministrstvu za gospodarstvo bi lahko pričakovali, da računalniki vsaj v tem delu državne administracije ne bodo več povzročali škandalov. Predstavniki ministrstva za gospodarstvo so se namreč tedaj iskreno čudili, zakaj ministrstvo v preteklosti ni poslovalo prek Centra vlade za informatiko, pač pa prek zasebnega podjetja. Glede na to, da nakupi in vzdrževanje računalniške opreme predstavljajo pomembno proračunsko postavko, težko več milijard SIT, bi bilo še kako smiselno, če bi bili vladni nakupi centralizirani, saj bi država lahko uveljavljala količinske popuste, standardizirani nakupi pa bi pocenili tudi vzdrževanje.

Kljub boleči izkušnji z lanskega junija pa računalniški posli ministrstva za gospodarstvo niso postali bolj bleščeči.

Dragoceni računalniki

Za lanski nakup računalniške opreme je bil odgovoren nekdanji generalni sekretar ministrstva za gospodarstvo Drago Bitenc. Drago Bitenc je na ministrstvo prišel skupaj z ministrom dr. Jožetom Zagožnom. Ime Draga Bitenca najdemo v dneh nerodnih lanskoletnih epizodah, ki sta prav tako posredno povezani z računalniki. Med poletnim pospravljanjem so namreč na ministrstvu za gospodarstvo odkrili sumljiv kovček z neznano vsebino. Generalni sekretar Bitenc se je tedaj odločil, da pokliče policijo, policija pa se je strinjala z ocenilo, da je kovček res sumljiv. Zato so poklicali pirotehnika, ta pa je kovček razstrelil. Ob razstrelitvi - spektakel je potekal v strogem centru mesta, nekaj metrov stran od otroškega vrtca - pa se je izkazalo, da je bil v sumljivem kovčku spravljen opisan prenosni računalnik. Praktično hkrati so na gospodarskem ministrstvu odkrili še en neznani predmet, domnevno prisluškovalno napravo. Zgodba o najdbi sumljivega predmeta je doživela široko publiciteto, po policijski preiskavi pa se je izkazalo, da najdeni predmet ni prisluškovalna naprava, pač pa bodisi del cenene slušalke bodisi del računalniškega zvočnika. Sledilo je nekaj tednov trajajoče prerekanje, ali je najdeni predmet res zgolj cenen zvočnik oziroma slušalka, ali pa vendarle vohunska naprava. Številne računalniške dogodivščine, ki so se lani pripetile na ministrstvu za gospodarstvo, bi torej ob nakupu novih mašin narekovale previdnost. Oktobrski nakup računalnikov pa je bil daleč od brezhibnosti.

Če se bodo uradni organi lotili resnejše preiskave o nakupu računalnikov, se bodo morali najprej vprašati, ali je gospodarstvo ministrstvo res potrebovalo nove mašine. Glede na lansko proračunsko sušo in paniko, da bo v državnem proračunu zmanjkalo denarja celo za plače, denimo, učiteljev, je vprašanje toliko bolj pomembno. Pisarne gospodarskega ministrstva so bile z relativno zmogljivimi računalniki namreč že opremljene. Velik del uslužbencev v državnem aparatu pa računalnike uporablja kot nekoliko bolj zmogljive pisalne stroje. Gospodarsko ministrstvo je za začetek s seznama Centra vlade za informatiko izbralo tri kvalificirane ponudnike. Trem podjetjem so poslali ponudbo za nakup računalniške opreme. Potem pa so posel oddali podjetju Iskra Računalniki. Sedanja tiskovna predstavnica gospodarskega ministrstva navaja, da je prejšnja vodilna ekipa ministrstva izbrala najdražjega ponudnika. Glede na to, da je bil celoten posel vreden 90 milijonov SIT, bi moralo ministrstvo za gospodarstvo nujno izvesti razpis. Vendar razpisa ni bilo. Namesto tega je ministrstvo za gospodarstvo z Iskro Računalniki podpisalo deset pogodb, s tem pa so 90-milijonsko vrednost skušali razbiti na manjše zneske. Zakonodaja veleva, da mora državna administracija za vsak nakup, ki presega pet milijonov SIT, objaviti javno naročilo in iskati najbolj ugodnega ponudnika. Zakonodajalec je ob pisanju zakona o javnih naročilih predvidel tudi možnost, da bi podpisniki pogodb skušali pogodbene zneske razbiti na več manjših zneskov, s čemer bi se izognili javnim razpisom, zato je to zvijačo prepovedal.

Po mnenju sedanje ekipe ministrstva za gospodarstvo se dodatna kršitev skriva v dejstvu, da je ministrstvo naročeno blago plačalo še pred prevzemom. Poteza je sporna zato, ker proračunski porabniki poslujejo po načelu, da mora prodajalec najprej dostaviti naročeno blago, kupnina pa je plačana šele po dostavi. To načelo temelji na nekaterih negativnih izkušnjah iz preteklosti, ko je proračun prek avansov že plačal naročeno blago, potem pa so šli prodajalci v stečaj in blaga niso mogli dostaviti. Res je sicer, da je država relativno počasen plačnik in da s plačili pogosto zamuja. Kljub temu pa je državni proračun zanesljiv finančni vir.

Zlasti sporne pa so cene kupljenega blaga. Za ilustracijo omenimo le eno od pogodbenih postavk. Ministrstvo za gospodarstvo se je lani odločilo za nakup prenosnega računalnika Dell Latitude CPxJ 750. Po podatkih ministrstva za gospodarstvo je pogodbena cena za ta tip računalnika znaša 2.747.500 SIT. Če to številko prevedeno v nemške marke, ugotovimo,da je ministrstvo za gospodarstvo za prenosni računalnik plačalo več kot 25 tisoč DEM . Oziroma več kot 13 tisoč USD. Cena je ekstremno visoka. Za nameček računalniki Dell ne sodijo med snobovsko drage računalnike, pač pa kupec za relativno zmogljivo mašino plača relativno malo denarja. Med brkljanjem po internetu smo zasledili nekaj ponudnikov, ki v svojih katalogih navajajo tudi model Dell Latitude CPxJ 750. Cavalier computers navedeni model prodajo po 2.743 USD. Smith College Computer Store navedeni model prodajo po 2.719 USD. Ena od računalniških revij pa je pred časom navajala, da GT verzija omenjenega modela stane 3.336 USD.

Med brskanjem po spletni trgovini podjetja Iskra Računalniki smo iskali najdražjo verzijo modela Dell Latitude. Inačice Dell Latitude CPxJ 750 sicer nismo našli, zato pa bi lahko po ceni 902.758 SIT kupili inačico Dell Latitude C 800. Ostali modeli Dell Latitude pa stanejo med 500 in 700 tisoč SIT. DDV v ceno ni vštet. Težko si predstavljamo, kakšno dodatno strojno in programsko opremo bi morali namontirati na računalnik, da bi dosegli pogodbeno ceno.

Ko je vodenje ministrstva za gospodarstvo decembra lani prevzela nova ekipa, naročene in plačane računalniške robe ni hotela prevzeti. Kupljeni računalniki še vedno ležijo v skladiščih podjetja Iskra Računalniki. Z ministrstva za gospodarstvo so sporočili, da so pogodbe zaradi številnih proceduralnih napak, do katerih je prišlo ob nakupu, po mnenju državnega pravobranilstva nične, "zato bo ministrstvo zahtevalo vrnitev celotne kupnine, hkrati pa bomo vrnili tri računalnike, ki smo jih prevzeli kot vzorčne modele." Ministrstvo za gospodarstvo je hkrati najavilo, da bo vložilo ovadbe proti podpisnikom pogodb.

Dr. Jože Zagožen, nekdanji gospodarski minister, pa je javnosti sporočil, da pogodb ni videl in jih ni podpisal. "Obveščen sem, da je vse potekalo zakonito in da je strokovna komisija izbrala najugodnejšega ponudnika izmed treh kvalificiranih ponudnikov, ki jih je določil Center vlade za informatiko." Dr. Zagožen se je hkrati zavzel, da bi bila zadeva čim hitreje raziskana.

e-Afere

Ker država najavlja pospešeno modernizacijo državne uprave, vzpostavitev elektronskega poslovanja in računalniško podprt antibirokratski program, je opremljanje države z računalniško opremo ena bolj obetavnih gospodarskih panog. Po drugi strani pa na trgu vlada vedno hujša konkurenca, saj se s prodajo računalnikov in programske opreme ukvarja več sto podjetij. Brutalna konkurenca pa lahko vodi v nelojalne, celo korupcijske prijeme. Prav podjetje Iskra Računalniki se je lani javno pritoževalo, ker je bil razpis za dobavo računalnikov eni od zdravstvenih ustanov zelo čuden. Med par ponudniki je namreč zmagalo podjetje, ki je obljubilo več kot šestletno garancijo. Takšna obljuba pa je neumnost, saj so računalniki amortizirani že po treh letih. Eden od vodilnih uslužbencev podjetja Iskra Računalniki se je sredi lanskega leta v Gospodarskem vestniku pritoževal nad "nekorektnimi izbirami dobaviteljev na nekaterih javnih razpisih".

Gospodarsko ministrstvo se je torej odločilo, da bo od podjetja Iskra Računalniki zahtevalo vrnitev kupnine. Vprašanje pa je, ali je taka zahteva uresničljiva. Bolj verjetno se zdi, da bo sledilo nekaj let trajajoče tožarjenje. V najslabšem primeru bo ministrstvo za gospodarstvo čez nekaj let prevzelo lani plačano robo. Samo mimogrede: zaradi bliskovitega razvoja računalniške tehnologije je model prenosnega računalnika Dell Latitude CPxJ 750, ki je po podatkih ministrstva za gospodarstvo stal več kot 2.7 milijona SIT, že danes zastarel produkt. Na spletni strani podjetja Dell ga ne ponujajo več. Zdelo se je sicer, da je model perspektiven, a ga muhasti trg ni sprejel.