Nadškof za rešetkami

Kot nadškofovi dobri, in kar bo nedvomno pokazal čas, morda celo najzvestejši prijatelji smo zadnje čase z nemalo tesnobe v srcu opazovali njegovo redkobesednost, zadržanost in zimsko pomanjkanje priložnosti, kamor bi mu lahko sledili do vic in naprej. Zato smo bili seveda toliko bolj radostni, ko smo izvedeli, da bo gospod Rode prvič v življenju obiskal zapore na Dobu in v jedilnici v dobro jetnikov celo daroval posebno mašo. O njegovem prihodu je bila obveščena vrsta najrazličnejših medijev, ki so, kar se tiče cenjenega obiskovalca, očitno enako kot mi lačni novih skupnih terenskih izkušenj, saj so se prikazali v zelo laskavem številu. "Predsednik cerkve gre!" je ob prihodu prešerno oznanil eden izmed kolegov in nadškofov elegantni temni audi je vkliznil naravnost v sredo gomile fotografov.

"Me prav veseli ... Da sem vas lahko obiskal ..." je strumni in glede na leta še vedno postavni cerkveni odličnik takoj na začetku vklopil šarm med srečanjem z upravnikom zapora, in ko so se mu začeli predstavljati vodje posameznih sektorjev še: "Oho, same velike osebnosti torej ... Lepo, lepo ..." Med prvimi rečmi se je pozanimal, koliko imajo tu zapornikov, in ob odgovoru, da so žal prepolni, samo žalobno odkimal z glavo. Očaran od njegove osebnostne topline sem se jel za kolonico odličnežev prvi pognati po stopnicah navzgor, vendar me je nežna in hkrati zelo trdna roka enega izmed paznikov na ramenu poučila, da to ne bi bila najboljša ideja. Čeprav je bilo iz vabila moč sklepati, da bomo lahko novinarji povsod zraven, so gospod nadškof izrazili željo, da bi bili med izmenjavo komplimentov in pozornosti s samimi velikimi osebnostmi sami. Ko se je gospod s spremstvom prikazal iz glavnega poslopja, so ga seveda zalili mikrofoni, vsi panični, da sploh ne bodo dobili izjave. "Ampak vi me sprašujete, preden sem se sploh strinjal, da bom ..." je začel nagovorjeni in se na svežem zraku koj omečil: "No, dajte, ja kaj pa čte vedet?" Na obvezna rutinerska vprašanja je postregel z obvladaško rutinerskimi odgovori, no, za dobrobit veroizpovedi obsojencev je bilo že marsikaj storjenega, upam pa, da se bo prek državnega sporazuma s svetim sedežem, ki ga bomo vendarle morali sprejeti, nekaj stvari preciziralo in še jasneje uredilo, predvsem v večje zadovoljstvo zapornikov samih, hvala tudi vam.

Med potjo do lokacije nekoliko improvizirane maše je visokega dostojanstvenika, ki je hodil ob upravniku zapora, zanimalo prav vse, vsak najmanjši detajl iz arestantskega življenja. V jedilnici pa je potem gospod Rode zelo hitro smuknil v precej bolj ceremonialna oblačila, vključno z nepogrešljivo športno rožnato čepico. Dobska jedilnica je bila nedvomno daleč najbolj preprost bogoslužni prostor, kar sem jih imel veselje obiskati, vendar to ne pomeni, da ni bila verjetno prav zaradi tega deležna nekega posebnega dostojanstva. Samo osnovne reči. Z belim prtom prekrita standardna jedilna miza, na njej odprto Sveto pismo in preprosto leseno razpelo, pod njo manjša mizica z Marijino podobo in tremi prižganimi svečkami. Nič tiste standardne bogatunske navlake, ki tako rada zapaca osnovno vez med Gospodom in Njemu vdanimi. Slednji so bili posedeni na sila preproste, lahko bi rekli osnovnošolske stole pred improviziranim oltarjem. Policisti so nam povedali, da se je k maši priglasilo okrog deset odstotkov vsega zaporniškega telesa, torej se je v jedilnici zbralo dobrih trideset mož, ki so bili vidno vznemirjeni in hkrati ponižno molčečni.

Po uvodu mešanega, v civilna oblačila oblečenega pevskega zbora je gospod nadškof zbranim povedal, da ga pogled nanje spomni na Jezusove besede, V ječi sem bil in ste me obiskali, in prav to je njegova dolžnost, da jih obišče in jim pove besedo spodbude, korajže, upanja. Zatem so družno priznali, da so grešili in da jim je zelo zelo žal, in ravno ko sem začel razmišljati, da bom tokrat prislijen napisati strpen in priljuden članek, morda bi se lahko posvetil tematiki ohranjanja vere v teh težkih razmerah, so nas po direktivah gospoda nadškofa kolektivno vrgli ven, saj se je želel s tu zbranimi zablodelimi ovčicami počutiti udobno in sproščeno, domačno in toplo, čim dalj stran od vseh tistih zamerljivih, zaletavih, zlonamernih in potvarjajočih čmrljev. Na notranjem dvorišču smo potem nekaj časa stali kot vkopani in glasno pihali, nakar nam je bilo povedano, da tudi tu nismo zaželeni, tako da so nas vrgli ven iz celotnega objekta. Članom klavrne trdojedrne skupinice newshoundov, ki se nam je ob vsesplošnem osipu vendarle ljubilo še nadaljnjo dobro uro postopati na mrazu, so ostali tako samo novi in novi štosi o nadškofovi temni makini.

Ko je bela rešetka končno zdrsnila na levo in je nadškof Rode zopet stopil na prostost, je kolego Sarkiča najprej prav po bratsko zagrabil za roko in nam ga predstavil: "Vidite, to je pa Denis!" Moje vprašanje, zakaj nas je vrgel ven, saj da nam je s tem (in tako posredno tudi slovenski javnosti) pravzaprav odtegnil Božjo besedo, je vzel nadvse resno. Ob toplem pogledu mi je najprej izrazil veliko veselje, da je naša žeja po tej besedi očitno tako zelo silna, nakar se je zamislil in izjavil, da je obsojencem spregovoril zelo odkrito, zelo direktno, in da so bili glavni problem tako ali tako fotografi. Saj, če bi mi sedeli tam zadaj in poslušali, ne bi bil to noben problem, niti najmanjši, ampak veste, tisto bliskanje, tisto pa ...

Z obojestranskim obžalovanem nad nastalo situacijo sva sklenila (kar sem vzel kot zelo resno obljubo), da lahko ob morebitnem prihodnjem podobnem nesporazumu mirno pridem k njemu in ga pocukam za rokav, povsem za konec pa je svojega iz tedna v teden ljubšega Denisa lepo naprosil, če bi se lahko vendarle naučil govoriti slovensko, saj se pravilno reče k maši in ne na mašo. Kar je sicer verjetno res, četudi je veliko odvisno od velikosti začetne črke samostalnika, ljubljanski nadškof pa je fotografov faux pas vsem zbranim pojasnil z: "Veste, Denis je iz Beograda." Ko mu je Denis zaupal, da to preprosto ne drži, da je že od rojstva Domžalčan, je gospod Rode ta resnično eventful dan končal z za marsikoga šokantnim razkritjem: "Ah, torej vsa ta leta živim v zmoti!"