Požrešnost davkarije

V Sloveniji velja načelo, da je nezakonitost dovoljena, dokler jo izvajaš v dobri veri. Žrtve tovrstnega načela seveda niso tisti, ki zakone samovoljno interpretirajo, ampak tisti, ki so se prikrojenih pravil dolžni držati tudi, če so zaradi tega pahnjeni na rob bankrota.

Tipičen primer tega načela je lastnik ljubljanske fotokopirnice Zebra Milan Cvjetičanin. Čeprav je povsem jasno, da so davčni organi pri zaračunavanju prometnega davka od leta 1993 do 1998 zavestno kršili zakonodajo, podjetniku še do danes niso v celoti vrnili preveč pobranega davka in pripadajočih obresti. Za tisto, kar mu nesporno pripada, se mora bojevati na sodišču.

Cvjetičanin je bil prvi lastnik barvnega fotokopirnega stroja v nekdanji SFRJ. Iz fotokopiranja je ustvaril nadpovprečno donosen posel, saj je letno ustvaril tudi prek 100.000 mark dobička. Svojega uspeha ni skrival. Denarja ni kanaliziral v tujino, ni ga skrivaj nalagal na nerezidenčne račune. Pošteno je plačeval vse davke. Očitno pa je prav prevelik uspeh botroval poznejšemu izživljanju davkarije. Leta 1992 ga je obiskal inšpektor davčnega urada Ljubljana - izpostava Center. Pri pregledu ni ugotovil bistvenih kršitev zakonskih ali podzakonskih določil, ugotovil pa je, da je Cvjetičanin registriran za storitveno dejavnost in da se ne ukvarja s tiskarstvom kot proizvodnjo. Razlika je pomembna, saj se je vse do leta 1999 (ko je bil uveden enoten, 19-odstotni DDV) za storitveno dejavnost plačeval 5-odstotni oziroma zadnje leto 6,5-odstotni prometni davek, za proizvodno dejavnost pa 20-odstotnega.

Vodstvi davčnega urada Ljubljana - izpostava Center in tedanje Republiške uprave javnih prihodkov (RUJP) inšpektorjevih ugotovitev nista hoteli upoštevati. Še več. Ker je inšpektor svoj posel opravil pošteno, je bil na "nagrado" kaznovan tako, da so mu kljub ustrezni izobrazbi onemogočili napredovanje, nadrejena Metoda Praprotnik pa mu je kot takratna vodja inšpektorjev na izpostavi Center odvzela primer in k Cvjetičaninu poslala novega inšpektorja Damjana Usa. Verjetno je bila precej presenečena, ko je tudi novi inšpektor ugotovil povsem identično sliko, namreč da gre pri fotokopirnici Zebra za storitveno dejavnost, od katere se plačuje 5-odstotni prometni davek. Kakšno je bilo njeno naslednje navodilo, ni jasno, ker se kot sedanja direktorica Športne loterije Slovenije ne želi pogovarjati o svoji preteklosti. A dejstvo je, da je inšpektor Us svoje mnenje že čez leto dni postavil na glavo. Fotokopiranje v Zebri je v zapisniku opredelil kot proizvodno dejavnost tiskarstva po 1. odstavku 16. a člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku, pri tem pa očitno ni preveril niti tega, ali ima davčni zavezanec v svojih poslovnih prostorih vsaj en stroj, ki bi mu omogočal izvajanje tiskarstva. Na podlagi tega je Cvjetičaninu leta 1994 odmeril 20-odstotni prometni davek, naložil pa mu je tudi plačilo šestih milijonov tolarjev premalo plačanega davka in zamudnih obresti za leto 1993. Še hujše. Štirikrat previsok davek mu je davčni urad zaračunaval vse do leta 1998. Plačeval ga ni prostovoljno, ampak pod grožnjo davčnih odločb, v katerih je bilo jasno navedeno, da bodo obveznosti v primeru neplačila izterjane prisilno.

Zaradi neupravičeno odmerjenega davka je že leta 1995 vložil tožbo zoper državo oziroma natančneje zoper finančno ministrstvo, pod čigar pristojnost spada DURS kot naslednik RUJP. Že takrat je trdil, da mu previsokega davka niso zaračunavali naključno, ampak načrtno, zaradi nizkotnih in škodljivih nagibov. Opozoril je tudi, da davčni organi niso ravnali enako do vseh zavezancev. Tako je bilo zaračunavanje višjega prometnega davka značilno predvsem za Ljubljano, pa še to ne za vse fotokopirnice. Po drugi strani je na primer v Mariboru sočasno kar nekaj fotokopirnic plačevalo 5-odstotni prometni davek. Davčni organi torej niso kršili le zakonodaje, temveč tudi ustavno določilo o enakosti pred zakonom. Z različnimi merili so med lastniki fotokopirnic ustvarjali nelojalno konkurenco.

Oškodovan, a ne namenoma

Marca 1998 je vrhovno sodišče vendarle odločilo v korist Cvjetičanina ter davčnemu organu naložilo, naj še enkrat ugotovi dejansko stanje. Pričakovali bi, da bo podjetniku nemudoma vrnjen celoten dolg s pripadajočimi obresti. A se to ni zgodilo. Davkarija mu je vrnila le glavnico za leto 1993, pa še to brez obresti, ter obresti od leta 1997, a brez glavnic. Ker so mu še vedno dolgovali večino denarja, je sodni boj nadaljeval. Tokrat s civilnopravno tožbo proti državi z obogatitvenim zahtevkom.

Lani decembra ga je dočakala kontroverzna razsodba ljubljanskega okrožnega sodišča. Sodnica dr. Mateja Končina Peternel je namreč tožbeni zahtevek za povrnitev obresti zavrnila, ker Cvjetičanin ni predložil dokazov, da je davkarija ravnala v slabi veri oziroma da je zavestno kršila zakon. Največja ironija sodbe pa je v njeni nedvoumni ugotovitvi, da je bil Cvjetičanin oškodovan, da se je država obogatela na njegov račun in da ni mogoče govoriti o prostovoljnem plačilu višjih davkov, saj je bil vanj prisiljen z grožnjo o prisilni izterjavi. Sodnica je torej priznala, da je bila človeku storjena krivica. Zakaj je torej ob evidentno ugotovljenih dejstvih potrebovala še dodatne dokaze o zlonamernosti? Ker je bil zakon o davčnem postopku, ki je omogočil vračilo zamudnih obresti v primeru preveč plačanih prometnih davkov, sprejet šele leta 1997. Obresti izpred leta 1997 je bilo torej mogoče izterjati le, če prizadeti dokaže, da je davkarija od vsega začetka ravnala nepošteno. "Sodba je v posmeh pravni stroki in je dober primer nečastnega sojenja, sojenja iz strahu za svoj stol oziroma sojenja po direktivi," trdi Cvjetičanin. "Sodnici sem predložil več dokazov o tem, kako je davkarija zavestno kršila zakon, a jih je v obravnavi zavrnila kot nepotrebne."

Seveda se je na razsodbo pritožil in medtem pridobil dodatne dokaze o nepoštenosti davkarije. Ključen dokument je pri notarju overjena izjava zdaj že upokojenega davčnega inšpektorja, ki je leta 1993 prvi pregledoval poslovanje fotokopirnice Zebra in ki zaradi varnosti želi ostati anonimen. V njej med drugim piše: "Cvjetičanin je ob pogostih inšpeciranjih in pregledih doživel krivico in pregon, ki ga je služba davčnega urada izvajala namerno v slabi veri, da mu škodi pri njegovem dobrem materialnem stanju in uspešnem poslovanju. Cel postopek proti njemu je mogoče opredeliti kot zlonamerno ravnanje in šikano brez primere."

Svojih argumentov pa Cvjetičanin ne opira le na inšpektorjevo izjavo, temveč tudi na vsesplošen princip dela davčnih organov. Davkarija namreč vse davčne zavezance že vnaprej obravnava kot lopove in goljufe, ki jih je treba priviti in iz njih iztisniti čim več denarja za napolnitev požrešne proračunske malhe. Dokaz, da se takšna logika v resnici izvaja, je mogoče najti v zapisniku sestanka vodij skupin inšpektorjev ljubljanske davčnega urada iz maja lani. Pri naštevanju meril, ki dobre inšpektorje ločijo od slabih, je namreč zapisano: "Uspešen inšpektor mora končati mesečno najmanj 3 tipske preglede, od teh mora ugotoviti nepravilnosti v najmanj 70 odstotkih primerov in imeti mora najmanj 3,33 milijona tolarjev učinka." Kakšno logiko je mogoče potegniti iz tovrstnega zapisnika? Gorje tistim inšpektorjem, ki bodo imeli smolo in v obravnavo dobili le solidne davčne zavezance, ki svojo dolžnost izpolnjujejo korektno, kajti ti bodo tenko piskali. Ker ne bodo dovolj uspešni, ne bodo mogli napredovati, in ker ne bodo mogli napredovati, tudi ne bodo dosegli višjih osebnih dohodkov. Našo navedbo, da gre za inkvizicijsko naravnanost davčnih organov, je takoj zavrnil namestnik direktorja DURS Marko Danijel Bezjak. Trdi namreč, da lahko posamezni inšpektor načrtovani obseg dela doseže na popolnoma zakonit način. "Še posebej to velja za Ljubljano, ki ima tako veliko različnih davčnih zavezancev, da lahko vsak količkaj prizadeven inšpektor na podlagi pravilne izbire zavezanca za pregled pri vsakem izbranem ugotovi nepravilnosti in na zakonit način določi dodatne obveznosti."

Ker je zapisnik pomemben obremenilni dokaz, ni čudno, da ga je državno pravobranilstvo takoj označilo za nerelevantnega. Trdijo, da zapisnik iz leta 2000 nima nobene zveze s primerom Cvjetičanin in ga torej tudi ni mogoče uporabljati kot dokazno gradivo. Poudarjajajo še, da so zapisniki sestanka vodij skupin inšpektorjev interni akti davčne uprave in da so kot taki poslovna tajnost ter da je Cvjetičanin zapisnik pridobil nelegalno. Ker so v zapisniku tudi nekateri osebni podatki inšpektorjev, naj bi njegovo posredovanje nepooblaščenim osebam pomenilo kršitev zakona o varstvu osebnih podatkov. Cvjetičanin očitke odločno zavrača: "Zapisnika nisem ukradel, ampak sem ga dobil z anonimno pošto. Poleg tega na njem ni nobene oznake o poslovni tajnosti. Pomemben pa je zato, ker dokazuje način delovanja davčnih organov."

Kdo je odgovoren

Kako je mogoče, da je davčna uprava vztrajno kršila pravilnik o uporabi zakona o prometnem davku, ki je zelo jasno določal, da je fotokopiranje storitev, če je zavezanec registriran za opravljanje storitvene dejavnosti? Alibi za tovrstno ravnanje je davkariji leta 1993 v naročje položila takratna vlada dr. Janeza Drnovška s svojim povsem napačnim tolmačenjem pravilnika. To je razvidno iz dopisa, ki ga je Obrtni zbornici Slovenije poslal generalni sekretar vlade Mirko Bandelj. Med drugim je pisalo: "Z uveljavitvijo 16. a člena pravilnika pa je bila dejavnost fotokopiranja opredeljena kot proizvodnja dejavnost, kar je pomenilo izenačitev vseh davčnih zavezancev, ki na kopirnih strojih raznih vrst ali z računalniškimi tiskalniki izdelujejo kopije za stranke." Zakonodajalec naj bi kot storitveno dejavnost opredelil samo primere, ko se kopije izdelujejo za lastne potrebe. Da je bila takšna razlaga povsem napačna, danes potrjuje tudi sam Bandelj. Dodaja pa: "Vlada je sprejela razlago, ki jo je pripravilo finančno ministrstvo. Če bi bili vsi brez napak, ne bi potrebovali sodnega sistema." Izjava je vrhunec cinizma. Država krši zakone, žrtvi svoje samovolje pa ponuja dolgoletno in drago pravdanje! Brezbrižnost državnih uradnikov je povsem razumljiva, kajti tudi če se bodo sodni postopki vlekli še leta, jim iz lastnega žepa ne bo treba plačati niti tolarja. Stroške državnega pravobranilstva tako ali tako krije državni proračun. Po drugi strani pa mora Cvjetičanin svojega odvetnika plačevati sam. Še hujše. Zaradi napačne interpretacije pravil, ki sta si jo privoščili davkarija in vlada, je na robu bankrota. Bandljeva skesanost, češ da ga je sram, ker je vlada reagirala zgolj s priporočilom glavnemu davčnemu uradu, naj pospeši reševanje primera, je kaj slaba tolažba. Še posebej, ker so od tega priporočila minila že tri leta, Cvjetičaninu pa dolg še vedno ni povrnjen v celoti.

Za dokazovanje svoje pravice je vnovič vložil tožbo na vrhovno sodišče, pred kratkim pa je vložil tudi pritožbo na razsodbo ljubljanskega okrožnega sodišča. O krivicah je obvestil tako predsednika vlade, predsednika republike, finančnega ministra in varuha človekovih pravic, a za zdaj odziva ni. Vlada se kljub očitnim kršitvam ni odločila za razrešitev odgovornih predstavnikov davčne uprave, na primer direktorja DURS Stojana Grilja. Edina javna razprava o odgovornosti pristojnih organov je potekala pred tremi leti na parlamentarnem odboru za finance in monetarno politiko, pa še takrat je bila povsem brez haska. Poslanci so namreč zavrnili sklep, s katerim bi vlado pozvali, naj ugotovi odgovornost vodstva DURS in ministrstva za finance. Zato pa so brez večjih težav sprejeli sklep, da je pri izvrševanju zakonodaje prišlo do nepravilne razlage in na podlagi tega do oškodovanja kupcev in oviranja izvajalcev fotokopirnih storitev. Pri tem jih sploh ni zanimalo, da Cvjetičanin denarja za plačilo davčne obveznosti ni pridobival z dvigom cen kupcem, ampak da je davčno obveznost plačeval iz dobička in da torej ni mogoče govoriti o oškodovanju kupcev, ampak zgolj o oškodovanju podjetnika. Od takrat v državnem zboru ni bilo zaslediti enega samega vprašanja na to temo. Potuhnili pa se niso le poslanci.

Državni sekretar na ministrstvu za finance mag. Darko Končan je s prevzemom politične funkcije zbolel za amnezijo. Popolnoma je namreč pozabil, da je še pred tremi leti kot takratni direktor davčnega oddelka pri revizijski hiši Deloitte & Touche ugotavljal, kako je Cvjetičanin opravljal storitveno dejavnost in da mu zato pripada tako vračilo zneska prometnega davka, ki ga ni bil dolžan plačati, kot tudi zamudne obresti od vsakokratnega plačila prometnega davka posebej. Svoje argumente je bil takrat pripravljen zagovarjati pred celotno slovensko javnostjo, saj se je Cvjetičaninu pridružil celo na njegovi tiskovni konferenci. A vse to je pozabljeno. Odkar zaseda pomembno funkcijo na finančnem ministrstvu, izjav o primeru ne želi dajati.

Po vztrajnem prigovarjanju smo po tednu dni dobili vsaj odgovor namestnika direktorja DURS. V njem je zapisana mlačna razlaga, češ da takrat, ko zakoni ali podzakonski akti niso dovolj natančni, lahko pride do različnih mnenj, kako te zakone ali podzakonske akte izvajati. "Običajno so drugačnega mnenja kot DURS davčni zavezanci, zato imajo na voljo vsa pravna sredstva, pritožbo, tudi tožbo zoper odločbo DURS. Prepričani smo, da se tudi na tak način, ko se oblikuje pravna praksa s sodbami oziroma odločitvami sodišč, lahko potrdi pravilnost ali nepravilnost mnenja o izvajanju zakonske določbe. Stališče ali mnenje, ki se kasneje izkaže kot nepravilno, ne moremo takoj oceniti kot nezakonito," je zapisal Bezjak in dodal, da za ravnanja, ki so bila storjena na podlagi mnenj, o katerih je sodišče pozneje odločilo drugače, ne morejo kriviti oseb, ki so vodile postopke ali odločale o postopkih. Pri tem je Bezjak namerno spregledal ključno dejstvo, da je bila zakonodaja povsem jasna že vse od leta 1992, torej kar šest let pred sodbo vrhovnega sodišča, zaradi česar je pristojne povsem upravičeno klicati na odgovornost.