Trije cerkveni "avtogoli"

Predstavniki LDS in zunanjega ministrstva na vsa usta zavajajo javnost, kako da LDS seveda "izhaja iz nespornega dejstva, da mora RKC v Sloveniji upoštevati ustavni red RS" (obljuba iz koalicijske pogodbe), kako da v besedilu sporazuma ni ničesar, kar bi bilo v nasprotju s tem (Golobičeve izjave in izjave dr. Pogačnika na TV) - in s podobnimi pravljicami za majhne otroke. Oziroma tudi za povprečnega odraslega državljana, ki seveda nima ne izobrazbe, ne volje, ne časa za to, da bi sam preverjal, kdaj mu pri tako zapletenih in občutljivih vprašanjih politiki lažejo in kdaj ne.

"Prevajanje" političnih pravljic o zapletenih strokovnih vprašanjih v sleherniku razumljiv jezik gotovo ni lahka naloga. Zanjo moraš o tisti stroki kaj vedeti, skrbno moraš spremljati vse izjave politikov (ki se jim seveda hitro kaj zareče - ali pa letos pozabijo, kaj so o isti stvari izjavili lani), jih skrbno "arhivirati", analizirati itd. Sam vse to počnem, na tej podlagi omenjene "politične pravljice" že od novembra 1999 javno "prevajam" v transparenten strokovni, vzporedno pa tudi v razumljiv običajni jezik. Pri strokovnem in laičnem bralstvu kar z zadovoljivim uspehom, le LDS se od svojih "pravljic" nikakor noče posloviti. Očitno se pač nanje opirajo premočni politični interesi. Kakšni, tu ne bom ponavljal - saj se ve.

Zato je za razjasnjenje položaja na naši, "državni" strani seveda izrednega pomena, kadar se kaj zareče tudi cerkvenim predstavnikom - in nehote potrdijo, da je res to, za kar LDS "doma" na vse kriplje zatrjuje, da ni res. Najhujši "avtogol" je tu tudi sama sebi zabila kar vatikanska diplomacija, ko je v času nastajanja Bajukove vlade nenadoma sporočila, da sporazuma ne priznava več kot akta, ki bi zgolj "potrjeval" sedanji pravni položaj KC pri nas - to pa je bil uradno določen pogajalski okvir za našo stran, pa tudi cerkvena stran se je s tem na začetku strinjala. V tej točki je še mnogo "smodnika", ki ga pa tu ne morem "prižgati", ker sem zanj zvedel kot uradni pogajalec ZLSD, ne kot "navaden državljan".

Le gornje o "avtogolu" lahko zapišem, ker je to že "pricurljalo" v medije - brez moje vednosti ali pomoči. Tudi ne vem, od kod - Dnevniku in nato še Delu lahko le čestitam, da sta to objavila in komentirala. In čestitam predvsem tistemu, ki je morda tvegal državno službo za to, da jima je to dal. Če ga odkrijejo (prej naj ne išče stika z mano, da se ne bo izdal - služba je le služba), mu svetujem, naj takoj napiše samoovadbo tožilstvu, da je storil kaznivo dejanje izdaje uradne tajnosti (država ga bo namreč samo vrgla iz službe, na sodišče pa si ne bo upala iti, da se ne bi blamirala!) - in njegov primer bo prišel v pravne anale in učbenike po vsem svetu. Tako kot znameniti primer Ellsberg, ko je državni uslužbenec ZDA tisku izdal "pentagonske papirje" o vietnamski vojni, Vrhovno sodišče ZDA pa ga je oprostilo, ker je presodilo, da javni interes po obveščenosti v takih primerih lahko prevlada nad državnimi skrivnostmi. V tistem primeru celo vojaškimi - v tem našem primeru pa gre v bistvu za absurd, da bi država pred svojimi državljani skrivala, kako se s Svetim sedežem pogaja o položaju svojih lastnih državljanov v tej državi. Če gre Svetemu sedežu za pošteno stvar, nima kaj skrivati - naj kar on sam "pravovernim", drugovernim in nevernim državljanom te države jasno in glasno pove, za katere domnevne njihove koristi da je zastavil svojo mednarodnopravno težo in ugled. Pa mu bodo dali prav ali pa ne, kakor pač mislijo, in skrivalnic bo konec. In vsiljevanja protiustavnih rešitev ob opiranju na izrazito politične, celo politikantske interese nekaterih akterjev na državni strani.

"Zareklo" pa se ni le vatikanski diplomaciji - eldeesovske pravljice kar naprej (nespretno - ali nalašč?) razkrivajo tudi domači visoki cerkveni predstavniki. Kako je Drnovškove navidezne ali resnične iluzije o "nedolžnosti" cerkvenih namer že decembra 1999 prostodušno demantiral član cerkvene delegacije v "prvih" pogajanjih gospod Lokar iz koprske škofije (javno na koprski TV), sem že večkrat napisal. Naj sedaj iz bogatega "arhiva" potegnem dve še hujši in zgovornejši izjavi.

Na slovenski cerkveni sinodi se je nadškof dr. Rode (Delo, 6. 11. 2000) "zavzel za predlog, da bi bil verouk eden obveznih izbirnih predmetov v režiji cerkve in v njenih prostorih, ki bi ga država priznala, financirala in vključila v svoj sistem; po njegovih besedah tak verouk ne bi bil povsem v šolskem sistemu, temveč 'notri in zunaj'. Rode meni, da je to najmanj, kar lahko zahtevajo, in najmanj, kar jim država mora dati." Pazite - najmanj, torej tudi sporazuma ne bodo podpisali, če temu "najmanj" - vsaj kdaj v (bolj črni in manj rdeče-modri) prihodnosti - s tem sporazumom ne bo vsaj odprta pot, če že izrecno zagotovljen ta trenutek ne more biti. In kaj bi ta "najmanj" ustavnopravno pomenil? Čisto nič drugega kot prevzem enega od državnih javnih pooblastil - izvajanja enega od predmetov javne šole v "cerkveni režiji". Javna pooblastila sicer država izjemoma lahko prenaša tudi na zasebnopravne osebe - edino na cerkev ne, če seveda ustavno načelo ločitve države in cerkva jemlje resno. "Katoliške" države (razen Francije) ga v ustavah nimajo zapisanega tako strogo, zato tu cerkvi bolj ali manj popuščajo - mi se moramo zgledovati po Franciji, ZDA in Nizozemski, ne po njih. Poseben primer je Portugalska - če mi bodo "nazaj" navedli ta primer, jim bom vrnil "z obrestmi".

Prav včeraj (v četrtek) pa je piko na i prispeval še dr. Borut Košir na radiu ob 15.39 (Dogodki in odmevi). Rekel je, da norme kanonskega prava same po sebi sicer ne posegajo na področje državnega prava, nato pa nadaljeval: "Če pa interesi države in cerkve prihajajo v t. i. mešano področje, pa se rešujejo z obojestranskim dogovorom oziroma sporazumom (mednarodno pogodbo ali konkordatom ali delnim sporazumom)." Dr. Košir je očitno pozabil (ali pa nikoli ni prebral), da je do tako rekoč dobesedno enakega sklepa prišla tudi moja pravna analiza sporazuma iz novembra 1999. Le da ne kot pritrjevanje takemu sporazumu, ampak kot njegova kritika - kot dokaz, da naj bi bila prav na tem "mešanem področju" po tem sporazumu državno in kanonsko pravo enakovredna, "drug ob drugem" - mednarodni sporazum ("vatikanski") pa razsodnik med njima.

Quod erat demonstrandum ("kar je bilo treba dokazati") - s tem latinskim stavkom so se včasih končevala znanstvena dokazovanja in z njim naj za danes sklenem tudi jaz.